VSRS Sodba I Ips 4170/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, A. M. v znesku 500,00 EUR, K. M. pa v znesku 700,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 4170/2016 z dne 21. 9. 2018 obsojenega A. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojeno K. M. pa kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Obsojenemu A. M. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter mu ob upoštevanju kazni enega leta in petih mesecev zapora, ki mu je določena v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Brežicah III K 23906/2015 z dne 25. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 23906/2015 z dne 6. 3. 2019 na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Obsojeni K. M. je izreklo denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, dnevni znesek je določilo na 20,00 EUR, kar znese 2.000,00 EUR. Obema obsojencema je naložilo plačilo stroškov postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočni sodbi sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obeh obsojencev, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb ZKP po prvem odstavku 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi vplivale na zakonitost sodbe, zagovornik obsojenega A. M. pa tudi zaradi kršitve pravice do učinkovite obrambe. Oba predlagata, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti. Ocenil je, da sta neutemeljeni ter predlagal njuno zavrnitev. Ni pritrdil očitku zahtev, da za obstoj kaznivega dejanja po 227. členu KZ ne zadošča, da je oškodovan zgolj en upnik. Trditev, da iz sodbe ne izhaja konkretizacija, da je obsojeni A. M. vedel, da je kot plačnik postal nezmožen za plačilo, je po stališču vrhovnega tožilca mogoče uveljavljati le v okviru razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, enako velja v zvezi z zatrjevanjem, da je bilo plačilo možno iz „drugega premoženja“. Pritrjuje nižjima sodiščema, da okoliščina, da je bil davčni dolg kasneje poplačan, na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva, pri čemer imata sodišči ustrezne razloge o tem, kdaj je bilo kaznivo dejanje dokončano. Oškodovanec iz kaznivega dejanja oškodovanja upnikov je lahko vsak upnik, ki razpolaga oziroma upravlja z določeno terjatvijo, torej tudi FURS. Sklicevanje na obstoj davčnega dolga ne more vplivati na presojo, ali je podano kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, obe sodišči sta navedli utemeljene razloge o časovnih dimenzijah kaznivega dejanja, ki je obsegalo obsojenčevo ravnanje v zvezi z obstoječo terjatvijo v okviru davčne izvršbe. Prav imata tudi obe sodišči glede škodljivih posledic pri poravnavi obstoječega davčnega dolga in tistih, ki izhajajo iz kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcem. Zahtevama tudi ne pritrjuje v delu, da je bila obtožba spremenjena v nasprotju z določili ZKP, poudaril je, da spremenjena obtožba ne spreminja odločilnih dejstev, ki se nanašajo na oba obsojenca.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena oba obsojenca in njuna zagovornika. Zagovornika sta se o odgovoru izjavila in vztrajala pri navedbah iz zahtev za varstvo zakonitosti.

B-1.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, pri čemer mora vložnik zahteve obrazložiti vzročno zvezo med kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

6Težišče obeh zahtev je v zatrjevanju, da dejanje, ki sta ga je bila obsojenca spoznana za kriva, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 in da je zato podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi je razvidno, da je bil A. M. spoznan za krivega, da je vedoč, da je kot samostojni podjetnik, ki se ukvarja s slikopleskarstvom, postal nezmožen za plačilo, zato da bi izigral upnika Davčno upravo Republike Slovenije, v dogovoru s svojo mamo, ki mu je pri izvršitvi kaznivega dejanja pomagala, sestavil 23 lažnih asignacijskih pogodb, v katerih je bila kot njegov upnik in asignatar navedena njegova mama, kateri ni nič dolgoval, in so na podlagi teh navideznih pogodb trije njegovi upniki, skupno 58.175,00 EUR, namesto na obsojenčev bančni račun, kjer bi bil na podlagi sklepov o davčni izvršbi zarubljen s strani DURS, denar nakazali na bančni račun obsojene K. M., katera je po njegovem navodilu plačevala njegove zaposlene in izbrane dobavitelje, denar pa je z računa tudi dvignila in mu ga izročala, da ga je uporabil za poslovanje.

7Zagovornik obsojenega A. M. trdi, da je za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 potrebno, da pride do oškodovanja večih upnikov in oškodovanje enega upnika ne zadošča. Po stališču zahteve taka razlaga izhaja že iz samega besedila oziroma naslova kaznivega dejanja. Po stališču zahteve je bilo s tem, ko je bil obsojeni spoznan za krivega, da je oškodoval zgolj enega upnika, kršeno načelo zakonitosti. Že pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da so v zakonski dikciji dejansko navedeni upniki v množini, vendar je logična razlaga in bistvo takšne dikcije v tem, da mora storilec povzročiti veliko premoženjsko škodo, bodisi vsem bodisi zgolj enemu upniku. Zakonsko uporabljeno množinsko obliko „upnikov“ je treba razlagati tako, da so zakonski znaki izpolnjeni tudi, če je škoda povzročena le samo enemu ali dvema upnikoma, saj je poudarek na premoženjski škodi in ne na številu upnikov. Množinska oblika je predvsem odraz običajnega, večjega števila upnikov neplačevitega dolžnika.¹ Navedeno izhaja tudi iz zakonskega opisa, po katerem je na prvem mestu zavedanje o nezmožnosti plačila v trenutku, ko storilec upnike že ima in si želi le še izogniti plačilu njihovih terjatev. Pritrditi je tako treba nižjima sodiščema, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 tudi v primeru, ko je oškodovan le en upnik. Glede na obrazloženo, zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko trdi, da sodbi o tem, da za obstoj kaznivega dejanja zadošča en upnik, nimata razlogov. Zagovornik obsojene K. M. uveljavlja enak ugovor kot zagovornik obsojenega A. M., vendar tega ni uveljavljal v pritožbi, zato je njegova zahteva v tem delu materialnopravno neizčrpana.

8Zagovornik obsojenega A. M. trdi, da pri tem kaznivem dejanju Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS, ki je navedena v izreku) oziroma Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) ne more biti oškodovanka, saj ne gre za samostojni pravni objekt, temveč le organ v sestavi Ministrstva za finance in da bi kot oškodovanec lahko nastopala kvečjemu le Republika Slovenija. Pritrditi je sicer vložniku zahteve, da niti DURS, niti FURS nista samostojna pravna subjekta, vendar s tem, ko sta v izreku navedena kot oškodovanca ni bil kršen materialni predpis. Res je nosilka premoženjskih pravic in obveznosti Republika Slovenija, ki je pravna oseba, vendar le ta s premoženjem razpolaga preko državnih organov, ki jim je dodelila te pristojnosti, med katerimi sta tudi DURS oziroma sedaj FURS. Drugostopenjsko sodišče je na enak ugovor pravilno pojasnilo, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je obsojeni kot dolžnik (plačnik) nezmožen za plačilo svojemu upniku Davčni upravi RS, pri čemer je zanesljivo prišlo do oškodovanosti upnika. Zato ni bistveno, kakšen je bil oziroma je trenutni naziv oškodovanca, saj ne glede na spremembo njegovega naziva, niti ni dvoma o njegovi identiteti. Pritrditi je tudi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je treba šteti, da je upnik vsak, ki razpolaga oziroma upravlja z določeno terjatvijo.

9Obe zahtevi trdita, da je navedba v opisu, da obsojena K. M. ni ničesar dolgovala A. M. protispisna, in da asignacijske pogodbe niso fiktivne. Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Zahtevi poudarjata, da iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je obsojena K. M. v letih 2008 in 2010 svojemu sinu, to je soobsojenemu posodila večje denarne zneske. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da obsojeni A. M. kot samostojni podjetnik v svojih poslovnih knjigah nima evidentiranih nobenih obveznosti do svoje mame K. M., niti ni bila evidentirana nobena terjatev iz takšnega razmerja. Bistvo kaznivega dejanja je v tem, da ga je obsojeni storil kot samostojni podjetnik in da v dokaznem postopku ni bilo izkazano, da bi samostojni podjetnik karkoli dolgoval soobsojeni K. M. Nižji sodišči sta presojo o tem, da so asignacijske pogodbe lažne oziroma fiktivne, gradili tudi na ugotovitvi, da je na vseh pogodbah obsojena K. M. navedena z SI davčno številko, torej kot zavezanka za DDV, čeprav ni bila nikoli identificirana kot zavezanka za DDV in kot taka ne more imeti veljavne ID za DDV. Presojo o lažnosti pogodbe sta temeljili tudi na tem, da so na vseh asignacijskih pogodbah navedene številke računov, po katerih naj bi obsojeni A. M. kot samostojni podjetnik dolgoval svoji materi, pri čemer ti računi ne obstajajo, saj navedena ni nikoli opravljala registrirane dejavnosti, zato tudi ni imela osnove za izdajanje računov. Vrhovno sodišče sprejema presojo nižjih sodišč, da so asignacijske pogodbe lažne in je s tem izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, to je, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno s sestavo lažnih pogodb. Tako ni podana očitana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, kakor tudi ne po vsebini uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10V zvezi z asignacijskimi pogodbami zagovornik obsojene K. M. izpodbija obstoj subjektivnega elementa kaznivega dejanja. Navaja, da obsojenka pogodb ni sestavljala ne brala in ni vedela, da je na njih označena kot poslovni subjekt. Prvostopenjsko sodišče je na naklep obsojenke sklepalo iz tega, da ni imela izkazanega dolga do svojega sina, pa mu je kljub temu pri storitvi dejanja pomagala tako, da mu je dala na razpolago svoj bančni račun, preko katerega je dejansko posloval oziroma ga uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti. Pritožbeno sodišče je k temu dodalo, da na to, da so bile asignacijske pogodbe fiktivne in sestavljene z namenom preusmeritve denarnega toka, kaže dejstvo, da so na pogodbah navedeni računi K. M., ki niso obstajali. Zato nima pomislekov v ugotovitev, da sta ravnala z direktnim naklepom, saj so bila izključno zaradi nujnega opisanega in dokazanega ravnanja sredstva nakazana na račun obsojene K. M., namesto da bi bil poplačan del terjatve DURS. Nižji sodišči sta določno obrazložili, na podlagi katerih okoliščin sklepata, da se je obsojena K. M. zavedala, da sinu kot samostojnemu podjetniku pomaga, da njegov dolžnik ne bo prišel do (delnega) poplačila in da je namen sklenitve pogodb izigravanje njegovega dolžnika. Vložnik zahteve tako z uvodoma povzetimi navedbami pod videzom kršitve kazenskega zakona dejansko izpodbija dokazne zaključke nižjih sodišč, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve. Enako velja glede sklicevanja na sodbo Višjega sodišča v Kopru, da napaka v pogodbi ne pomeni dokaza o direktnem naklepu.

11Zagovornik obsojenega M. izpostavlja, da je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da so se asignacijske pogodbe sklepale od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, s čimer je bilo onemogočeno plačilo davčnega dolga po sklepih o izvršbi, izdanimi med avgustom 2013 in 26. 6. 2014. Trdi, da iz takšnega opisa izhaja, da je prišlo do storitve kaznivega dejanja v času, ko so se sklepi o izvršbi šele izdajali in da upnika ni bilo mogoče izigrati, predno so bili sklepi o izvršbi izdani. V pravnomočni sodbi je kot čas izvršitve kaznivega dejanja je opredeljeno obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, v katerem je bilo sklenjenih 23 asignacijskih pogodb, na podlagi katerih je bil denarni tok usmerjen na račun obsojenke. Opis tako zajema več zaporednih ravnanj, usmerjenih v isto posledico, to je, da se s preusmeritvijo denarnega toka samostojnega podjetnika oškoduje njegov upnik. Iz opisa dalje tudi izhaja, da je bilo v korist upnika izdanih več zaporednih sklepov o izvršbi. Kaznivo dejanje je bilo tako izvršeno z zaporedno sklenitvijo 23 asignacijskih pogodb, s čemer je bil oškodovan upnik, v čigar korist je bilo sukcesivno izdanih več sklepov o izvršbi. Takšen opis vsebuje več istovrstnih zaporednih ravnanj obeh obsojencev, ki sta z lažnivimi pogodbami denarni tok usmerila z računa samostojnega podjetnika, s čimer je bilo upniku onemogočeno, da pride do poplačila večih svojih terjatev, za katere je bilo izdanih več sklepov o davčni izvršbi. Pravna opredelitev kaznivega dejanja kot eno (kolektivno) kaznivo dejanje, čeprav zajema 23 posameznih izvršitvenih ravnanj obsojencev je v korist obsojencev. Iz opisa ne izhaja, da je bil upnik oškodovan, še predno je bil izdan sklep o izvršbi, kot to zmotno tolmači zahteva. Na enak pritožben ugovor sodišče druge stopnje res ni odgovorilo, vendar vložnik zahteve niti ne zatrjuje, da je navedeno vplivalo na zakonitost sodbe. Glede nadaljnjih trditev zahteve, da iz izreka ne izhaja, da so bili sklepi o izvršbi pravnomočni in izvršljivi, je treba pritrditi pritožbenemu sodišču, da kolikor sklepi o izvršbi ne bi bili pravnomočni, se davčne izvršbe, ki so se opravljale z rubežem na denarnih sredstev na računu podjetnika pri NLB, sploh ne bi mogle izvajati. Tako smiselno uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12Po stališču obeh zahtev kaznivo dejanje ni bilo dokončano, ker je bil davčni dolg, ki je predmet tega kaznivega dejanja, poplačan pred vložitvijo obtožnice. Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Že pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da bi moral obtoženec v inkriminiranem obdobju DURS plačati najmanj 95.511,00 EUR davčnega dolga, ki pa bi se zmanjšal za znesek 58.175,00 EUR, če se obsojenec z obvodom izplačil njegovih dolžnikov s 23 lažnimi asignacijskimi pogodbami in s pomočjo svoje matere, na opisan način ne bi izognil. Dejstvo, da je bil davčni dolg, ki se nanaša na kritično obdobje, poplačan več kot leto dni po njegovem nastanku, lahko predstavlja le olajševalno okoliščino pri izreku kazenske sankcije. Kaznivo dejanje po 227. členu KZ-1 je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo ². Kaznivo dejanje je bilo tako dokončano, ko so obsojenčevi upniki na podlagi lažnih asignacijskih pogodb, denar namesto na tekoči račun obsojenca, kjer bi bil predmet izvršbe v korist DURS oziroma pravilo FURS, nakazali na račun obsojenke.

13Obe zahtevi trdita, da obsojeni A. M. ni bil nezmožen za plačilo, kar je zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Navajata, da je imel obsojeni še drugo premoženje, iz katerega bi se upnica lahko poplačala, to je nepremičnino, ki je bila obremenjena le delno in so zato razlogi sodbe o tem zakonskem znaku sami s seboj v nasprotju, pa tudi protispisni. S temi navedbami zahtevi ne moreta izpodbiti pravilnega zaključka nižjih sodišč, da je bil obsojenec nezmožen za plačilo. Kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov. Zakonski znak „nezmožen za plačilo“ je blanketni pojem, ki ga je treba razlagati kot insolventnost v smislu določb členov 11 in 14 Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)³. Insolventnost je opredeljena v 14. členu ZFPPIPP in pozna dve obliki: trajnejšo nelikvidnost in dolgoročno plačilno nesposobnost. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenčev poslovni račun pri NLB, d. d., na katerega so se glasile davčne izvršbe, neprekinjeno blokiran od 10. 6. 2013 do njegovega zaprtja dne 8. 9. 2014. Presoja nižjih sodišč, da je bil obsojenec plačilno nezmožen, je zato pravilna in zatrjevana kršitev prve točke 372. člena ZKP ni podana. Zahtevama pa tudi ni mogoče pritrditi, da je s tem, ko sta nižji sodišči zavrnili dokazni predlog za postavitev izvedencev finančne, gradbene in avtomobilske stroke, kršena pravica do obrambe. Postavitev izvedencev je bila predlagana iz razloga, da bi ocenili obsojenčevo premoženje in ugotovili, ali je bila podana možnost upnika, da bi se poplačal iz drugega vira oziroma drugega premoženja obsojenca. Kot je bilo že pojasnjeno, je zakonski znak kaznivega dejanja obsojenčeva plačilna nezmožnost, to je, da trajneje ne razpolaga z dovolj denarnimi (likvidnimi) sredstvi, da bi bil upnik poplačan. Za obstoj kaznivega dejanja tako ni relevantno, če dolžnik eventualno razpolaga še s kakšnim drugim, nelikvidnim premoženjem, iz katerega bi se upnik morda lahko poplačal.

14Zagovornik obsojenega A. M. trdi, da davčni dolg, ki je predmet tega kazenskega postopka predstavlja neplačane prispevke in davke za zaposlene delavce, za neplačilo katerih je obsojeni že pravnomočno spoznan za krivega s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah III K 23906/2015 z dne 25. 5. 2016. Obsojenec je bil s citirano sodbo, ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VIII Kp 23906/2015 z dne 23. 2. 2017 potrjena, pravnomočno spoznan za krivega 13 kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 in kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1. V okviru kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev je bil obsojeni med drugim spoznan za krivega, da ob izplačilu plač delavcem ni plačal zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost, in sicer v času od aprila 2013 dalje, zadnje izvršitveno ravnanje je 31. 1. 2016. Prav imata nižji sodišči, da sta tako izvršitveni obliki, kot tudi predmet varovanja kaznivih dejanj različni. Kaznivo dejanje po členu 196 KZ-1 varuje delovno razmerje in socialno varnost, kaznivo dejanje oškodovanja upnikov pa gospodarstvo. V tem postopku obravnavano kaznivo dejanje vsebuje dodatno (drugačno) kriminalno količino, to je sklenitev navideznih asignacijskih pogodb, s katerimi je obsojenec na goljufiv način preusmeril denarni tok in s tem onemogočil davčno izvršbo. Tako smiselno zatrjevana kršitev 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

15Obe zahtevi v zvezi s spremembo obtožbe uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Trdita, da sprememba ni dovoljena ter da dodan opis vsebuje nedoločne pojme, torej da obtožnica ni konkretizirana tako, da bi se bilo mogoče zoper njo braniti, s čimer uveljavljata kršitev pravice do obrambe. Državni tožilec je na obravnavi dne 12. 9. 2018 obtožnico ustno spremenil tako, da je dodal očitek, da je K. M. „po njegovem navodilu plačevala njegove zaposlene in izbrane dobavitelje“. Zagovornika sta predlagala, da se zaradi razširitve obtožbe obsojencema omogoči rok za pripravo obrambe, čemur je prvostopenjsko sodišče sledilo. Na naslednjem naroku sta oba zagovornika spremembi obtožbe nasprotovala in jo ocenila za nedovoljeno, obsojenca pa sta izjavila, da spremenjeno obtožbo razumeta, dodatnega zagovora nista podala. Pritrditi je treba trditvi, da je bila obtožnica v delu, ki se nanaša na obsojeno K. M. na glavni obravnavi razširjena, ne pa tudi, da sprememba ni dovoljena. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je tožilec opis dejanja prilagodil vsebini izpovedbe priče H. G., ki je bila prvič zaslišana na glavni obravnavi, zato državni tožilec ob vložitvi obtožnice ni bil seznanjen s podatkom, ki izhaja iz izpovedbe priče, to je da je obsojenka poleg gotovinskih dvigov s svojega računa vršila tudi plačila dobaviteljev in izplačilo plač zaposlenim, ki so delali za njenega sina. Pritrditi je tako nižjima sodiščema, da je sprememba obtožnice skladna z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, saj je bila obtožnica spremenjena na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, obsojencema pa je bil omogočen primeren čas za pripravo dodatne obrambe.⁴ Očitana kršitev 344. člena ZKP tako ni podana.

16Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojene K. M., da zgoraj povzeti spremenjen opis ni konkretiziran in da vsebuje odprte nedoločene pojme, ki so obsojenki onemogočili učinkovito obrambo. Trdi, da obsojenka ni vedela, kateri naj bil „izbrani upnik“ in kateri „delavec“, ki naj bi ga neupravičeno plačala. Bistvo spremembe obtožnice je v tem, da je bil očitek obsojeni K. M., poleg prvotnega, da je soobsojenemu sinu omogočila, da je denar iz njegovega poslovanja kot samostojnega podjetnika, ki je bil nakazan na njen račun, dvignila in mu ga izročala, da ga je uporabil za poslovanje, razširjen še z očitkom, da je po navodilu soobsojenca odrejala oziroma izvrševala plačila, povezana z njegovo poslovno dejavnostjo, to je plačilo dobaviteljem in zaposlenih. Obtožnica je bila torej razširjena z navedbo, da je obsojenka z denarjem, ki je bil na njen račun nakazan goljufivo, po navodilu soobosojenca razpolagala tako, da je izvrševala plačila, povezana z njegovo poslovno dejavnostjo. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je opisan očitek dovolj konkretiziran, da se je obsojenka pred njim lahko branila⁵.

17Sicer obe zahtevi z obsežnim povzemanjem izvedenih dokazov in podajanjem svoje dokazne ocene, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne uveljavljata nobene od zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, temveč nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Trditev zagovornika obsojene K. M., da strankam pred potekom pritožbenega roka ni bil vročen prepis zapisnika z zadnje glavne obravnave pa je materialnopravno neizčrpana.

C.

18Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahtevi pa sta deloma vloženi tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zahteva zagovornika obsojene K. M. pa uveljavlja tudi kršitev, ki je v pritožbi ni, čeprav zato ni bilo nobenih ovir (peti odstavek 420. člena ZKP), zato je zahtevi v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19Izrek o stroških postopka s temi izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, sta obsojenca, upoštevaje njuno premoženjsko stanje, kot izhaja iz podatkov kazenska spisa, dolžna plačati sodno takso in sicer obsojeni A. M. v znesku 500,00 EUR, obsojenca K. M. pa v znesku 700,00 EUR, ki ju je Vrhovno sodišče določilo skladno s tarifnimi št.7113, 7114, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah.

¹ Jenull; v Korošec, Filipčič, Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list. RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana 2019, 2. Knjiga; str. 797.
² Ibid str. 798.
³ Ibid, stran 803.
⁴ Primerjaj sodbo I Ips 6686/2011, Ips 6155/2013 in druge.
⁵ Primerja tudi sodbe I Ips 204/2008, I Ips 22697/2011, I Ips 40425/2020 in druge.