VSM Vmesna sodba I Cp 385/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka spremeni tako, da glasi:

„I. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 29. 12. 2014.

II. O višini tožbenega zahtevka in stroških postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.“

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine z utemeljitvijo, da je način padca tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) po takšnem redosledu vzrokov, ko bi naj tožnici zaradi spolzke ledene ploskve pod sveže zapadlim snegom spodrsnilo nato pa naj bi z nogo zadela ob izboklino na pločniku nastalo v posledici rasti drevesa oziroma njenih korenin, izgubila ravnotežje ter padla naprej na roke in se poškodovala, življenjsko gledano relativno redek pojav in glede na način človeške hoje življenjsko izkustveno težko sprejemljivo. Zato način padca, ko naj bi tožnici najprej spodrsnilo in bi naj zanihala naprej, pri tem zadela v izboklino in se nato spotaknila in padla naprej ni povsem v skladu s tipičnim in življenjsko izkustvenim načinom hoje in tudi posledičnim načinom padca. Tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica svojega dokaznega bremena o obstoju škodnega dogodka ni pojasnila s stopnjo prepričanosti. Ne glede na navedeno pa pločnik v opisanem stanju ni nevarna stvar in hoja po njem ne predstavlja nevarne dejavnosti, tako da podlage za uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti v obravnavanem primeru ni. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tudi ni podana krivdna odgovornost toženk. Torej ali je glede na okoliščine posameznega primera odgovorna oseba opustila dolžno skrbnost, ki jo nalagajo splošna načela prepovedi povzročanja škode in ali je bilo kršeno pravilo ravnanja, katerega namen je zmanjševanje oziroma odpravljanje nevarnosti nastanka škode. Če te kršitve ni ne moremo govoriti niti o protipravnem ravnanju, niti o krivdi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v času zatrjevanega škodnega dogodka bila snežna odeja debela cca. 6 centimetrov, kar je še v skladu z veljavnim Pravilnikom o rednem vzdrževanju javnih cest in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik), zato stanje konkretnega pločnika, kar zadeva snega na njem ni terjalo ukrepanja vzdrževalcev javne površine, da konkretni pločnik očisti snega. Predmetni pločnik je zato po oceni sodišča prve stopnje bil očiščen oz. vzdrževan kot je bilo glede na takratne vremenske razmere mogoče in potrebno in je bil v skladu z zakonskimi zahtevami iz 15. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), zato ni mogoče očitati protipravnosti vzdrževalcu površine, kot tudi ne protipravne opustitve pri njegovem čiščenju. S tem pa je vzrok za padec potrebno iskati v tožničini neprevidnosti in neskrbnosti, ki hoji po konkretnem pločniku ni posvečala ustrezne skrbnosti. Sodišče prve stopnje pa tudi v izboklini oziroma vdrtini, ki je merila 10 cm ne ugotavlja stanje pločnika, da bi to onemogočalo normalen in varen prehod te izbokline, saj so neravnine v naravi prisotne, že v najzgodnejši mladosti pa se otrok uči premagovanja ovir na poti, prav tako se ga uči, da je pozoren na svojo pot in ovire na njej (29. točka obrazložitve). Sicer pa pešci večkrat dnevno opravljajo sestop s pločnikov in s tem premagujejo nekaj centimetrov visok vertikalen rob ob uporabi pločnikov. S tem pa je nivojska razlika 10 do 15 cm normalen pojav in ne predstavlja večjih težav za pešce. Sicer pa se je sama izboklina nahajala na robu pločnika in sodišče dvomi, da se je tožnica sploh gibala v predelu, kjer je izboklina najvišja. Zimski službi pa tudi ni mogoče očitati opustitve izvajanja zimske službe, ker ni poskrbela za ledeno ploskev, ki bi se naj nahajala pred izboklino, saj je neživljenjsko pričakovati, da se bo ta pri izvajanju zimske službe posvetila vsakršni mikro lokaciji na pločniku oziroma jo bo imel pod nadzorom. Vsak odstop pločnika od gradbenih standardov pa še ne pomeni odškodninske odgovornosti oziroma ne pomeni protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti. S tem sodišče prve stopnje zaključi, da tudi v kolikor je tožnica resnično padla v zatrjevanih okoliščinah ni uspela izkazati protipravnosti in krivde upravljavca in vzdrževalca konkretne javne površine zato njen odškodninski zahtevek ni utemeljen niti na krivdni odškodninski odgovornosti. Tožnica pa sicer ni izkazala vzročne zveze med stanjem pločnika in njenim padcem, saj je sodišče prve stopnje ocenilo, da je vzrok za padec tožnice njena nezadostna skrbnost pri hoji. Zato je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje samo od sebe nadgradilo trditve toženk v smeri kaj točneje je tožnica opustila pri prehajanju lokacije. Sodišče prve stopnje pa je zmotno izhajalo iz načina hoje povprečnega človeka v suhem in na ravnih površinah, saj je hoja po zasneženih površinah drugačna, po tleh se hodi s celim stopalom, zato je v primeru kot je vtoževani prišlo do padca na ledu, kjer je tožnici spodrsnilo, pri tem pa je zadela v izboklino in padla z rokami naprej. Hoja po pločniku pa ne zahteva posebne previdnosti, saj so pločniki namenjeni temu, da se pešci po njih varno gibljejo. Izboklina v višini 10-15 cm vsekakor predstavlja nedopustno stanje pločnika. Ugreznina in za tem izboklina v zimskih razmerah ne omogočata varnega gibanja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da se je tožnica poškodovala na samem robu pločnika. Tožnici je zdrsnilo na oddaljenosti cca 70 cm od roba pločnika, kar ne izkazuje skrajnega roba pločnika pač pa običajno varno uporabi slednjega. Prav tako vozniki z vozili v snežnih razmerah svojih vozil ne parkirajo tako, da bi jih tiščali višje na pločnik, saj bi s tem zadeli v sneg, tako da je površina na tem delu bila prehodna. Pritožba se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da predmetna lokacija ni predstavljala nevarne stvari, sicer pa toženka ni spoštovala pravilnika in predpisov, ki določajo uporabnost pločnika. Pravilnik nalaga upravitelju ali lastniku, da mora popraviti lokalne poškodbe prometnih površin, kot so udarne jame s krpanjem, zalivanjem, isti pravilnik pa nadalje določa, da morajo biti prometne površine vzdrževane tako, da je omogočen varen in neoviran promet oziroma uporaba. Tožnica nadalje navaja, da je prav v zimskem času potrebno poskrbeti za nevarne odseke, saj je slednji postal nevaren ob pojavu snega, upravljalec površin pa ni poskrbel za očiščenje slednjih. Sicer pa je tožnica dokazala, da je lokacija kjer je padla neskladna z gradbenimi standardi, s čemer izkazuje krivdno odgovornost zavarovanca drugotoženke. Tožnica je tako uspela izkazati protipravnost. Dokazala je vzročno zvezo med gradbeno neurejeno lokacijo, ki je bila zaradi snega nezaznavna, v delu je tudi drsela. Navedeno pa je glede na način padca predstavljalo vzrok za padec in zadobitev poškodbe tožnice. Tožnici pa tudi ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti, saj je hodila počasi, imela je obuto primerno zimsko obutev, gledala je predse, izbokline prekrite s snegom pa v večernem času ni mogla videti. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje.

3Prvotoženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6V predmetnem pravdnem postopku tožnica od prvotoženke kot lastnice nepremičnin, kjer se je zgodil škodni dogodek in od drugotoženke kot od zavarovalnice, pri kateri ima S. d.o.o., kot dejasnki vzdrževalec javnih površin sklenjeno premoženjsko zavarovanje, zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala v škodnem dogodku dne 29. 12. 2014 okoli 18.00 ure, ko je hodila po pločniku, ki se nahaja na U.u. na L. v M. V bližini drevesa je bil pod snegom ledena plošča, zato ji je spodrsnilo, zaradi izbokline pločnika pa se je spotaknila in padla v smeri naprej. Na pločniku je bil prisoten sneg, prav tako ni bilo zaznati posipa, pločnik pa tudi ni bil očiščen na način, da bi bil sneg s površine le tega splužen do te mere, da bi bil čist. Sneg je bil le „shojen“. Na lokaciji se je nahajala izboklina zaradi korenin drevja, ki je izstopala v višini cca 10 do 15 cm, pod izboklino pa se je nahajala vdolbina kjer je zaradi temperaturnih razlik nastajal led. Slednji ni bil viden, saj se je nahajal pod snegom. Toženkama je očitala tako krivdno kot tudi objektivno odškodninsko odgovornost.

7Med pravdnimi strankami je nesporno, da je pločnik javna površina katere upravljalec je prvotoženka M.O.M.. Prav tako je neprerekano, da je za zavarovanje civilne odgovornosti med prvo in drugo toženko obstajala zavarovalna pogodba za zavarovanje civilne odgovornosti. Pri drugotoženki pa ima svojo odgovornost zavarovano tudi S. d.o.o., ki je dejanski vzdrževalec te površine. Oškodovanec je lahko tako tožbo vložil neposredno zoper zavarovalnico v skladu z 965. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odgovornost prvotoženke pa je podana, ker je lastnica in upravljalka javne površine na kateri je prišlo do škodnega dogodka.

8Tožnica vtožuje odškodnino tako na podlagi objektivne odgovornosti in sicer, da je pločnik postal nevarna stvar zaradi opuščanja nadzora prvotoženke in zavarovancev drugotoženke, ki bi nevarnosti in pomanjkljivosti na lokaciji v sferi gradbene neurejenosti lokacije pri rednih pregledih morali ugotoviti in temu ustrezno reagirati, še posebej v zimskih razmerah, ko lokacije zaradi izkazane konfiguracije ni mogoče sčistiti, zato prihaja do nastanka skritega ledu in hude drsnosti na mikro lokaciji. Krivdno odgovornost toženk in njihovih zavarovancev pa tožnica utemeljuje na opustitvi zakonske obveznosti, da so dolžni zagotoviti takšno vzdrževanje konkretnega pločnika, da bi ga lahko varno uporabljali vsi uporabniki. Prvotoženka pa se svoje odgovornosti tudi ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na drugo osebo. Prvotoženka je namreč tista, ki je dolžna zagotoviti tako vzdrževanje cest in pločnikov, katerih lastnik je in s katerimi kot javno dobro razpolaga na način, da je zagotovljena njihova varna uporaba. Tožnica očita krivdno odgovornost zavarovancem drugotoženke in prvotoženki na način, da ti površin niso ustrezno vzdrževali in čistili, zaradi izbokline oziroma udrtine je površino tudi nemogoče strojno očistiti, saj je v vdolbini pred izboklino prišlo do nastanka stisnjenega poledenelega snega, ki je bil ekstremno drsen in kjer je prišlo do spotaknitve ob izbočen del pločnika ter zdrsa tožnice, saj sneg v tem delu ni bil odstranjen. Pločnik pa v tem delu tudi ni bil posipan.

9Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost toženk, saj se zasnežene in poledenele površine v skladu z ustaljeno sodno prakso ne spremenijo v nevarno stvar, ki bi vzpostavila objektivno odgovornost. Hoja po pločniku ni nevarna dejavnost, pločnik pa ni nevarna stvar, kakor pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da ni podlage za uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti v obravnavanem primeru.

10Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tudi krivdna odškodninska odgovornost toženk ni podana, ker niso zakrivile tožničinega padca in niso opustile dolžne skrbnosti. Zaključilo je še, da je iskati vzrok za padec tožnice izključno v tožničini nepazljivosti. Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da tožnica načeloma ni izkazala nastanka padca na površini kot to zatrjuje, prav tako pa ni dokazala protipravnega ravnanja toženk.

11Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi posredno izvedenih dokazov (302. člen ZPP).

12Sodišče druge stopnje (v nasprotju s sodiščem prve stopnje) na podlagi trditev tožnice o načinu padca ter na podlagi izpovedbe tako tožnice kot njene hčere ter dejstva, da je še istega dne obiskala urgenco, zaključuje, da je tožnica z verjetnostjo dokazala nastanek škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je mimo trditvene podlage (ugovornih navedb toženk) ugotavljalo tako način hoje tožnice, ga ocenjevalo in ugotavljalo, kje bi bilo primerno da hodi, kot tudi sam način padca, medtem kot toženki samemu padcu tožnice (nastanku škodnega dogodka) obrazloženo nista ugovarjali, nasprotovali sta le kumuliranju vzrokov za nastanek škodnega dogodka in svoji odgovornosti. Odgovornost za poškodbo sta v celoti pripisali tožnici zaradi njene neprevidnosti in premajhni pozornosti načinu hoje. Prav tako sta trdili, da je bil pločnik normalno gradbeno urejen in ni povzročal nobene povečane nevarnosti za nastanek nezgode.

13Glede na zatrjevana dejstva in izpovedbo tožnice, da je tega dne hodila skupaj z svojo hčerjo po površini, ki je bila zasnežena previdno in počasi ter da ji je nenadoma spodrsnilo, zaradi česar je z nogo zadela v izboklino in padla naprej, sodišče druge stopnje zaključuje, da je takšen način nastanka škodnega dogodka tožnica dokazala. Toženki pa obrazloženo samemu nastanku škodnega dogodka niti nista ugovarjali. Zgolj dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, da je tožnica v tožbi navajala, da vsaj deset let pred škodnim dogodkom ni hodila po tej lokaciji, sama pa izpovedala (enako tudi njena hči), da nekje enkrat mesečno na tej lokaciji hodi, saj obiskuje lokal G.R., za sam predmetni postopek po mnenju sodišča druge stopnje ni relevantno. Sodišče prve stopnje pa tudi povsem neupravičeno polemizira o primernosti hoje tožnice po pločniku. Nesporno sta namreč z hčerjo hodili vzporedno, neprimeren pa je očitek tožnici, da zaradi sneženja tega dne po pločniku ne bi smela hoditi. Glede na prepričljivo izpovedbo tožnice in njene hčere, sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je tožnica dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo na način, da ji je spodrsnilo po hoji na pločniku, ki je bil zasnežen, mestoma poledenel, pri čemer je zadela v izboklino in padla naprej ter utrpela poškodbe.

14Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo toženk. Res je, da od povprečnega pešca ni mogoče pričakovati da popolno pozornost na sprehodu po urbanem naselju posveča le tlom, vendar kot je tudi ustaljeno stališče sodne prakse (VSRS II Ips 85/2014 z dne 6. 2. 2014, VS RS II Ips 19/2019 z dne 27. 11. 2011, VSL sklep I Cp 2949/2015 z dne 13. 1. 2016), da v mestnem okolju pešec ne more pričakovati povsem nepoškodovanih pohodnih površin in jih mora uporabljati z ustrezno skrbnostjo in da opustitev vzdrževanja oziroma pravočasnega popravila poškodovane pohodne površine samo po sebi še ne predstavlja opustitve dolžnega ravnanja in s tem protipravnega ravnanja toženk. Potrebno je ugotoviti ali je v konkretnem primeru poškodba pločnika onemogočala varno uporabo pohodne površine oziroma ali ni več ustrezala standardom normalne pohodne površine.

15Sodišče prve stopnje je slednje ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbeništva, operative in projektiranja P.H., ki je v izvedenskem mnenju zaključil, da gradbena urejenost pločnika na mestu škodnega dogodka za čas škodnega dogodka ni bila primerna glede na gradbene standarde in površina ni bila ustrezna za vsakdanjo uporabo. Pločnik ni bil normalno prehoden za vse skupine uporabnikov (otroci, invalidi, starostniki) ne glede na vremenske okoliščine, torej ne glede na suho, mokro, zasneženo ali ledeno vreme. Nadalje je izvedenec tudi ugotovil, da je pred ogledom bil pločnik na tem delu saniran. Prav tako je ugotovil, da je neravnina na pločniku precej odstopala od normativov in je po njegovem mnenju tudi pripomogla k škodnemu dogodku.

16Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da zgolj sama opustitev vzdrževanja še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost toženk oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske terjatve. Potrebno je presoditi ali pot na delu, kjer je tožnica padla še ustreza standardom normalne pohodne površine ter ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje toženk oziroma upravljalca pohodne površine.

17Glede na nesporne ugotovitve, da je kritične dne zavarovanec drugotoženke prenehal s čiščenjem okrog 3. ure zjutraj, da je tega dne zapadlo cca 6 cm snega na že pred tem zapadlih 12 cm, je bila površina nesporno zasnežena oz. prekrita z vsaj nekaj centimetri snega. Priča N.D., zaposlen pri S. d.o.o., zadolžen za opravljanje zimske službe je izpovedal, da se površine plužijo strojno, ročno pa le tam, kjer ni možen dostop s strojem ali pa so tla poledenela. Pojasnil je, da snežni plug v kolikor bi plužil iz desne proti levi bi sneg pred izboklino porinil čez, v primeru če bi peljal iz leve proti desni pa bi se sneg stisnil pod izboklino in bi tam ostal. Pri tem pa ne more z gotovostjo trditi, da se je tako stisnjen sneg nato ročno odstranil. Sicer pa se takšne površine solijo.

18Glede na izpovedbo tožnice in njene hčere pa sodišče ugotavlja, da je pred navedeno izboklino očitno moral ostati strnjen sneg, saj je na tem mestu bila zaznana ledena površina. Slednje pa nakazuje, da površina ni bila ustrezno očiščena, upoštevaje, da pohodna površina že tako ni ustrezala standardom normalne pohodne površine.

19Sodišče druge stopnje tako glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da površina v tem delu ni bila primerna oziroma ni bila normalno prehodna, v povezavi z novozapadlim snegom, ki v tem delu ni bil ročno odstranjen in se je nabiral na "starem" shojenem snegu zaključuje, da pot v tem delu ni bila zadostno vzdrževana v smislu odprave poškodb poti oziroma odstranitve snega, kar predstavlja protipravno ravnanje toženk oz. njenih zavarovancev. Poškodovani del poti je tako vsekakor odstopal od standarda normalne pohodne površine in bistveno odstopal od preostale pohodne površine. Res je, da bi izboklina bila opazna v času, ko ne bi bila zasnežena, pa je ob sneženju vsekakor postala neustrezno vzdrževana (neustrezna oz. ni bila normalno pohodna že brez zapadlega snega), v danih vremenskih razmerah pa po oceni sodišča druge stopnje ni bila ustrezno vzdrževana in ni zagotavljala varne in neovirane uporabe, vse v posledici opustitve dolžne skrbnosti toženk, ki ji nalagajo tako splošne določbe obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti, 15. člen ZCes-1 in Pravilnik. Da bi toženki oz. zavarovanec drugotoženke na spornem delu cestišča povzel dodatne ukrepe pa slednja konkretno niti ni zatrjevala, saj sta zatrjevali zgolj splošni načine čiščenja površin ne pa predmetnega pločnika, ki že sam po sebi ni ustrezal standardom normalne pohodne površine, tudi takrat, ko ni bilo snega, vsekakor pa ni bil deležen posebne pozornosti s strani toženk v času snežnih razmer, ko so se razmere oz. varnost na njih še poslabšale.

20Tako je vzrok za padec tožnice mogoče iskati v povezanosti obeh okoliščin - neustrezne pohodne površine kot tudi neustreznega čiščenja slednje, glede na dejstvo. Površina, ki ne ustreza standardom normalne pohodne površine pa ob spremenjenih vremenskih pogojih, brez dodatnega vzdrževanja ne more predstavljati normalne ustrezne pohodne površine. Pri tem ne gre spregledati, da gre za višinsko razliko 10 cm, kar odstopa od ustaljene sodne prakse¹, da dvig plošče za 1,5 do 2 cm ni terjal od toženke kot lastnice in upravljalke ploščadi nobenega ukrepanja, saj je takšna pohodna površina v mestnem okolju v mejah normalnega in sprejemljivega. V konkretnem primeru pa gre vsaj za deset centimetrski dvig plošče, kar kaže na opustitev vzdrževanja predmetne poti s strani zavarovanca drugotoženke in prvotoženke kot lastnice in upravljalke javne poti. Že iz samih fotografij, ki jih je ob ogledu pridobilo sodišče prve stopnje pa po oceni sodišča druge stopnje izhaja, da sta toženki opustili dolžno skrbnost pri vzdrževanju sporne poti, saj gre za spremembe, ki vsekakor terjajo ukrepanje, nenazadnje pa je bila sporna površina pred prihodom izvedenca na ogled tudi sanirana.

21Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo in sicer 131. člen OZ, ki splošno ureja odškodninsko odgovornost, ZCes-1 in Pravilnik, ki jasno nalagajo upravitelju in lastniku, da morata popraviti lokalne poškodbe prometnih površin, prav tako morajo biti prometne površine vzdrževane tako, da omogočajo varen in neoviran promet oziroma uporabo. Toženke oziroma njeni zavarovanci pa na izrazite izbokline in vdolbine na pločniku niso reagirali s sanacijo, prav tako niso poskrbeli za njihovo ustrezno čiščenje v zimskih razmerah. Glede na ugotovljeno, ko toženki nista ravnali s potrebno skrbnostjo in zagotovile ustrezne neovirane uporabe površine, pri tem je za predmetni postopek povsem nerelevantno zaključevanje sodišča prve stopnje iz 29. toče obrazložitve, da se že majhen otrok nauči premagovanje ovir in biti pozoren na svojo pot in ovire na njen, saj gre tukaj za mestno pohodno površino in ne za hojo v naravi.

22Ta opustitev vzdrževanja pa je po oceni sodišča druge stopnje v vzročni zvezi z samo poškodbo tožnice, do katere ne bi prišlo, v kolikor bi bila sporna površina ustrezno vzdrževana in urejena. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost toženk tožnici v obravnavanem škodnem dogodku (prvi odstavek 131. člena OZ).

23Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da tožnica k samemu škodnemu dogodku ni prispevala in njena sokrivda ni podana. Po sporni površini je hodila počasi, previdno, s primerno zimsko obutvijo.

24Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o temelju tožbenega zahtevka na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen po temelju v celoti.

25Zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka o katerem do sedaj ne prvi stopnji še ni bilo odločeno in stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z drugim in tretjim odstavkom 165. člena in 164. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ sodba in sklep II Ips 19/2009 z dne 27. 1. 2011