VSRS Sklep II DoR 261/2020

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je opustitev uveljavljanja nujnega dednega deleža A. A. do deleža ¼ zapuščine po pokojnem očetu B. A. v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju D 26/2014 v razmerju do tožnice kot upnice brez učinka do višine njene terjatve, ki znaša 70.927,53 EUR, ki jo ima do A. A. (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna dopustiti, da tožnica svojo terjatev do A. A. poplača iz ¼ deleža zapuščine po pokojnem B. A. iz nepremičnin z ID znakom parcel ... ter denarnih sredstev na TRR Raiffeisen banke št. ..., vendar največ do višine tožničine terjatve 79.927,53 EUR (II. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnice in toženke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo glede opredelitve dopustnosti izpodbijanja pravnega dejanja dolžnika, ki ni uveljavljal nujnega deleža, s katerim bi prevzel le obveznosti do upnikov zapustnika in ne bi prejel nobenega premoženja niti za poplačilo dolga tožnice (255. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ)? 2) Ali so se stekle vse okoliščine, potrebne za izpodbijanje dolžnikovih dejanj, kot jih opredeljujeta 255. in 256. člen OZ, glede na dejstvo, da se dolžnik ni odpovedal premoženju, ker ga s sprejemom nujnega deleža niti ne bi dobil, ter da s izpodbijanim pravnim dejanjem tožnica ne bo dosegla namena plačila niti poplačila svoje terjatve do dolžnika? 3) Ali je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava, ko je strogo sledilo le določilu zakonske norme, ne da bi upoštevalo namen tega določila, dejansko stanje in okoliščine konkretnega primera, pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev? 4) Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča, da je dolžnik, ko ni sprejel nujnega deleža, s katerim bi prevzel le obveznosti, dejansko ravnal z namenom oškodovati tožnico, ki kljub odločitvi sodišča ne bo dosegla poplačila svoje terjatve, glede na realno vrednost zapuščine in ne glede na tožničine želje, kot ji je sledilo sodišče? 5) Ali je odločitev sodišča glede na ugotovitve sorazmerna in pravična, ko sledi le tožničini pravici do poplačila njene terjatve do dolžnika v toženkino škodo in upnikov do zapuščine, čeprav niso izpolnjene vse splošne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, ki jih določa 255. člen OZ? 6) Ali je pravilno sklepanje sodišča, da zapuščina ni prezadolžena, kar utemeljuje s cenitvami v izvršilnih postopkih zoper zapustnika, starejšimi od 10 let, ne da bi tožnica sploh v postopku predlagala cenitev zapuščine, ker je na njej dokazno breme, ne upošteva pa toženkinih trditev, argumentov in dokazov glede vrednosti zapušine, ki temelji na ugotovitvah zapuščinskega sodiša iz leta 2017? Uveljavlja kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženkinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je njen predlog zavrnilo (367.c člen ZPP). Toženka, ki s predlogom ni uspela, sama krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

6Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic, navedenih v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).