VSC Sklep III Kp 44628/2018

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica senata sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 285.e členom ZKP, kot neutemeljen zavrnila predlog obtoženčeve zagovornice z dne 11. 9. 2019 za izločitev dokazov.

2Zoper sklep se je zagovornica pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve 35. člena Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveni poudarek pritožbe izhaja iz prepričanja pritožnice, da kriminalista D. S. in J. P. 6. 3. 2018 na območju naslova S. ... (na katerem prebiva obtoženi I. S.), nista izvajala zgolj klasične policijske metode v smislu nadzora kriminalnih žarišč, pač pa je njuno delovanje, glede na to, da naj bi bilo usmerjeno zgolj na obtoženca, prešlo že v sfero prikritega ukrepa tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP, za kar pa nista imela ustrezne odredbe po petem odstavku 149.a člena ZKP.

5Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene navedbe. Ena izmed nalog policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti je med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj (2. alineja četrtega člena ZNPPol). Policisti te naloge med drugim opravljajo z opazovanjem (1. alineja šestega člena ZNPPol). Zgolj opazovanje oziroma nadzor določenega območja kot klasična metoda policijskega dela, ki sta jo opravljala kriminalista v konkretnem primeru, še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja. Pri sledenjem ukrepu po 149.a členu ZKP, kot to pravilno razloguje prvo sodišče pod točko 5 izpodbijanega sklepa, gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje ali sledenje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav, s katerimi se pridobijo materialni dokazi za potrebe kazenskega postopka. Oba kriminalista sta na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 19. 12. 2018 (list. št. 42 do 43) izpovedala, da sta opravljala le kontrolo kriminalnih žarišč na področju mesta C. Okoli 18. ure sta se nahajala v bližini stanovanjskega objekta S. ... in zaznala kratko izmenjavo predmeta med dvema moškima, od katerih jima je bil obtoženec znan kot storilec kaznivih dejanj s področja preprodaje prepovedanih drog. Slednja okoliščina za sodišče druge stopnje ni vprašljiva ob podatku, da iz obtoženčeve kazenske evidence izhaja, da je bil že obravnavan in pravnomočno obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, nazadnje s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 12. 2013, opr. št. I K 15544/2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 6. 1. 2015, opr. št. II Kp 15544/2011, ko mu je bila zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 izrečena kazen sedmih mesecev zapora, ki je bila izvršena leta 2015. Pritožnica ima sicer prav, da tekom preiskave ni bil pridobljen delovni nalog glede zadolžitev, ki sta jih imela kriminalista tistega dne, a ta dokaz bo lahko pridobljen v fazi postopka na glavni obravnavi. Iz dokaznega gradiva zaenkrat tako izhaja, da je šlo zgolj za enkratno opazovanje kriminalnega žarišča, pri katerem kriminalista nista uporabljala tehničnih sredstev. To, da pa je subjekt opazovanja po naključju postal ravno obtoženec v trenutku izmenjave predmeta z drugo osebo, ki je sama po sebi glede na značilnosti izvrševanja ulične preprodaje prepovedanih drog pri kriminalistih upravičeno porodila razloge za sum izvrševanja kaznivega dejanja v smislu določb prvega odstavka 186. člena KZ-1, pa v ničemer ne izkazuje pritožbenega pomisleka o osredotočenosti policijskega delovanja zgolj na obtoženca.

6Drug poudarek pritožbe problematizira ravnanje kriminalistov v zvezi z ugotavljanjem identitete M. J. ter njegovega varnostnega pregleda. Glede slednjega sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz spisovnega gradiva izhaja le, da je M. J. kriminalistoma prostovoljno izročil PVC zavitek (tako zapisnik o zasegu predmetov z dne 11. 3. 2018 na list. št. 6 do 7). Po 4. alineji prvega odstavka 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Kriminalista sta torej imela vso podlago za ugotavljanje identitete M. J.

v skladu s citiranim zakonskim določilom, saj so vse opisane okoliščine (izmenjava predmeta oziroma kontakt med osebama, ki je značilen za ulično preprodajo mamil) utemeljeno vzbudile pri njiju sum, da se izvršuje kaznivo dejanje.

7Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega zaključuje, da je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnilo predlog za ekskluzijo nedovoljenih dokazov, pravilen in zakonit. Ker pri obravnavanju pritožbe zagovornice obtoženega I. S. ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8Če bo za obtoženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.