VSL Sodba II Cpg 324/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zneske 442,14 EUR, 490,87 EUR, 547,58 EUR in 648,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II. točki izreka pa toženi stranki naložilo povrnitev izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke. Dne 5. 5. 2020 je izdalo še popravni sklep, s katerim je popravilo pravni pouk glede pravice do pritožbe.

2Zoper celotno sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, je pritožbo vložila tožena stranka. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), Višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov postopka v plačilo toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožeča stranka kot izvajalec javne službe zbiranja komunalnih odpadkov in občinske gospodarske javne službe obdelave komunalnih odpadkov ter tožena stranka kot družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju DROE) dne 20. 4. 2015 sklenili Pogodbo o pogojih in načinu oddaje ter prevzema odpadne embalaže št. 2014/29 (v nadaljevanju Pogodba), katere veljavnost sta podaljšali s tremi aneksi in katere sestavni del je bila tudi Priloga 3, ki določa cenik lastne dostave k pooblaščenim prevzemnikom. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o tem, da bo tožeča stranka namesto tožene dostavljala odpadno embalažo pooblaščenim prevzemnikom, v konkretnem primeru družbi C. d. o. o., in da se je tožena stranka zavezala kriti stroške te dostave. Med strankama sama obveznost tožene stranke, da prevzame odpadno embalažo, kot taka ni bila sporna. Prav tako ni bil sporen dogovor o dostavi te embalaže pooblaščenim prevzemnikom oz. v konkretnem primeru družbi C. d. o. o., in da naj bi to dostavo tožena stranka plačala. Sporne pa so bile količine embalaže, ki naj bi jo bila tožena stranka dolžna prevzeti.

7V zvezi z na začetku pritožbe izpostavljenim očitkom, da stališča sodišča prve stopnje vodijo do nevzdržnega in zmotnega zaključka, da tožeča stranka lahko vso odpadno embalažo odda toženi stranki oz. jo za njen račun dostavi C. d. o. o. brez vsakršnih količinskih omejitev ter izven sfere vsakršnega vpliva tožene stranke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je, kot izhaja iz nadaljevanja, v konkretnem primeru obseg pravic in obveznosti pogodbenih strank odvisen od vsebine pogodbenega dogovora.

8Kot izhaja iz zgornjih ugotovitev, sta namreč stranki v konkretnem primeru obveznost prevzema odpadne embalaže uredili s pogodbo. V konkretnem primeru gre torej za pogodbeno obveznost oz. za razmerje med dvema ne-oblastvenima subjektoma in ne za javnopravno razmerje (med nosilcem oblasti in drugim subjektom), ki bi se po naravi stvari moralo urejati z upravno odločbo (2. člen Zakona o upravnem postopku). Tudi Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju Uredba) pogodbene ureditve razmerja ne omejuje, niti stranki za zasebnopravno pogodbeno ureditev vseh medsebojnih vprašanj ne potrebujeta pravne podlage v takem predpisu.¹ Ker je temu tako, pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) opr. št. I U 2554/2017 z dne 18. 1. 2018, I U 1746/2017 z dne 18. 1. 2018 in I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, saj iz njih izhaja le, da toženi stranki z upravnim oz. oblastnim aktom ni mogoče naložiti, da prevzame večje količine embalaže, kot pa izhajajo iz skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, oz. da takšna obveznost ne izhaja iz Zakona o o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) oz. Uredbe, ne izhaja pa iz njih, da tožena stranka takšne obveznosti ne more prevzeti s pogodbo. Pritožnica torej ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na to, kolikšne obveznosti zanjo lahko izhajajo iz Evropske Direktive št. 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (v nadaljevanju Direktiva), ZVO-1 in Uredbe, ter da je ne zavezujejo s strani Vlade RS določene količine. Za konkretni primer je namreč relevantno le, kakšen je bil glede tega pogodbeni dogovor strank.

9Pritožbeno sodišče na tem mestu glede na njeno sklicevanje, da z vidika svobodne gospodarske pobude ter poslovanja samostojno odloča kdaj in koliko odpadne embalaže bo prevzela pri posameznem izvajalcu javne službe itd., v pojasnilo toženi stranki dodaja, da jo pri tem najprej omejuje njena obveznost, da prevzame ustrezne količine te embalaže, kot izhajajo iz skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, in da, kar je v konkretnem primeru še pomembneje, to v celoti velja le v stipulacijski fazi, tj. v času sklepanja pogodb, ne pa več v njihovi solucijski fazi, tj. v času izpolnjevanja že sklenjenih pogodb. Glede slednjih jo namreč zavezuje načelo pacta sunt servanda iz prvega odstavka 9. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.²

10Ker nobena od strank ne zatrjuje nezakrivljene nezmožnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti, je sklicevanje tožene stranke na okoljevarstveno dovoljenje kot posamični oblastni akt (izdan v upravnem postopku) oz. druge veljavne normativne oz. oblastne akte v konkretnem primeru lahko relevantno le v kolikor oz. v delu, v katerem sta stranki sami vnesli njihovo vsebino v njun pogodbeni odnos.

11Določba prvega odstavka 4. člena Pogodbe (Priloga A6) se glasi: „I. se zavezuje, da bo zagotovil reden, pravočasen in kontinuiran prevzem odpadne embalaže, ki je zbrana na lokacijah za oddajo pripravljena v skladu s 3. členom te pogodbe, in sicer na predvidenih lokcijah samo v rednem delovnem času IJS.“, določba drugega odstavka istega člena pa se glasi: „I. bo prevzem odpadne embalaže zagotovil sam ali v njegovem imenu in na njegov račun podizvajalec ali druga oseba, s katero I. zagotavlja prevzemanje odpadne embalaže". Glede na takšen zapis je napačno stališče tožene stranke, da iz dikcije 4. člena Pogodbe neposredno izhaja, da je predmet Pogodbe zgolj tista količina odpadne embalaže, ki jo je tožena stranka dolžna prevzemati na podlagi normativnih pravnih aktov. To namreč iz takšnega zapisa ne izhaja. Normativni pravni akti so navedeni v 3. členu Pogodbe, na katerega se sklicuje prvi odstavek 4. člena, vendar je bistveno, da se določba prvega odstavka 4. člena sklicuje na 3. člen glede vprašanja, kako mora biti odpadna embalaža pripravljena, ne pa glede tega, za kakšne količine embalaže gre. Kolikšne količine embalaže je bila tožena stranka dolžna prevzeti po normativnih pravnih aktih oz. po ZVO-1 (Direktivi in Uredbi) ob takšnem pogodbenem dogovoru torej ni bilo relevantno. Pritožnica zato tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 6. člen Pogodbe, ki je določal obveznost strank, da druga drugo obveščata o vseh okoliščinah, ki utegnejo vplivati na izpolnjevanje medsebojnih pravic in obveznosti, določenih v pogodbi, saj ti akti na pogodbeno dogovorjene količine niso vplivali.

12Kot izhaja iz zapisa prvega odstavka 4. člena Pogodbe pogodbeni stranki s pogodbo nista opredelili količine embalaže tako, da bi npr. navedli količino merskih enot, pač pa sta to opredelili opisno, tj. kot embalažo, „ki je zbrana na lokacijah za oddajo“. Iz takšnega zapisa izhaja, da gre pri tem za vso odpadno embalažo, ki se nahaja na lokacijah za oddajo.³ Da sporna embalaža temu pogoju ne bi ustrezala, ni bilo zatrjevano, oz. izpolnjevanje tega pogoja smiselno izhaja iz ugotovitve, da je tožeča stranka kot izvajalec javne službe zbiranja komunalnih odpadkov in občinske gospodarske javne službe obdelave komunalnih odpadkov, spor pa se nanaša na stroške, lastne dostave odpadne embalaže. V takšnih okoliščinah pa je bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem, da je sporna embalaža presegala pogodbeno dogovorjeno količino, kar je tožena stranka poleg z že zgoraj navedenim utemeljevala s sklicevanjem na upoštevanje njenih navodil in naročil, na toženi stranki, oz. nekoliko natančneje, da se je to breme nanjo prevalilo, materialnopravno pravilno.

13Po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ustni dogovor pravdnih strank o tem, da bo tožeča stranka namesto tožene dostavljala odpadno embalažo pooblaščenim prevzemnikom, v konkretnem primeru družbi C. d. o. o., in da se je tožena stranka zavezala kriti stroške te dostave, ne predstavlja sklenitve prevozne pogodbe, kjer bi tožena stranka nastopala kot pošiljatelj, tožeča pa kot prevoznik, zaradi česar bi bila tožeča stranka podizvajalec tožene stranke, pač pa predstavlja (zgolj) naknaden oz. stranski dogovor pravdnih strank o spremembi kraja in načina izpolnitve v Pogodbi dogovorjene obveznosti tožene stranke, tj. njene obveznosti, da prevzema odpadno embalažo. Ne gre namreč prezreti, da je bil prevzem odpadne embalaže obveznost tožene stranke do tožeče stranke. Zaključek, da je tožeča stranka postala izpolnitveni pomočnik (podizvajalec) pri izpolnitvi obveznosti, ki jo je imela slednja do nje same, zato v okoliščinah konkretnega primera deluje prisiljeno in neživljenjsko. Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe OZ o prevozni pogodbi, ker ni upoštevalo, da je tožeča stranka kot podizvajalec – prevoznik dolžna spoštovati naročila ter navodila tožene stranke – naročnika. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu pravilno uporabilo ustni dogovor pravdnih strank. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi 2. člena Pogodbe, kjer je bila glede operativnega načina zbiranja, v kolikor ni bil določen s Pogodbo, dogovorjeno upoštevanje običajev na trgu in običajev med strankama. Sodišče prve stopnje namreč te pogodbene določbe ni uporabilo pri ugotavljanju pogodbeno dogovorjene količine, pač pa je le ugotovilo, da iz te določbe ne izhaja, da bi tožeča stranka morala toženi izdajati račune, ki bi bili v skladu z naročilnicami tožene stranke. Navedeno drži, saj v konkretnem primeru iz te določbe, takšen zaključek res ne izhaja. Da bi bila takšna ustaljena poslovna praksa med njima, pa pritožnica pritožbeno ne izpostavlja. Ker se je sodišče prve stopnje ob zaključku, da tožena stranka ni dokazala, da bi morala tožeča stranka upoštevati njena naročila in navodila, pri odločitvi sklicevalo na Pogodbo in ta dogovor, pa ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedbami tožene stranke iz drugega in tretjega odstavka točke 3.4. njene prve pripravljalne vloge in 5. točke njene druge pripravljalne vloge glede obveznosti obeh strank.

14Sodišče prve stopnje se je v 8. točki obrazložitve sklicevalo na zgoraj povzeta pravna stališča sklepa Vrhovnega sodišča RS, nato pa na začetku 9. točke zaključilo, da pravno podlago razmerja med strankama tako predstavlja med njima sklenjena Pogodba. Iz tega izhaja jasno stališče, da navedbe o tem, kakšne obveznosti glede količine za toženo stranko izhajajo iz Direktive, ZVO-1, Uredbe in drugih normativnih pravnih aktov, niso relevantne, iz do sedaj obrazloženega pa izhaja tudi pravilnost takšnega stališča. Da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do kakšnih drugih navedb tožene stranke glede količine, ki jo je pogodbeno dolžna prevzeti, pa tožena stranka pritožbeno ni konkretizirano zatrjevala. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedbami tožene stranke v drugem, tretjem in četrtem odstavku točke 3.2. in drugem odstavku točke 3.5. in točke 3.6. njene prve pripravljalne vloge in 5. točki njene druge pripravljalne vloge tako ni utemeljen.

15Nadalje je tudi sodišče prve stopnje najprej povzelo pogodbeni dogovor strank v 4. členu Pogodbe, nato pa dalje utemeljevalo, da tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazala, da je bila tožeča stranka pri tem vezana na navodila in naročila tožene stranke, zaradi česar je zaključilo, da je podan temelj zahtevka. V zvezi s tem tako ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo pogodbeno dogovorjene količine embalaže. Za odločitev namreč ni bilo relevantno dejstvo, kolikšna točno je bila pogodbeno dogovorjena količina, kot tako, pač pa dejstvo, ali je količina, ki jo je s spornimi računi zaračunala tožeča stranka, znotraj pogodbeno dogovorjene količine. Tovrsten zaključek pa iz takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje izhaja. Tako ni utemeljen niti očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da lahko o količini samovoljno odloča tožeča stranka. Ker za odločitev ni bilo relevantno kakšna količina izhaja iz normativnih aktov, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede tega dejstva. Nadalje pa je tovrsten očitek neutemeljen tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na C. d. o. o. pripeljala vtoževane količine embalaže. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. točki obrazložitve pojasnilo, kako je prišlo do tega zaključka, pri čemer se je med drugim sklicevalo na v postopku predložene listine. Takšna obrazložitev je zadostna, da jo je mogoče preizkusiti, medtem ko sama dokazna ocena spada v ugotovitev dejanskega stanja, izpodbijanje slednjega pa v sporih majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Pravilnosti ugotovitve glede C. d. o. o. dostavljene količine in posledične ugotovitve glede višine zahtevka, pa pritožnica pritožbeno ne izpodbija.

16Pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) konkretizirano ne izpodbija.

17Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom potrdilo.

18Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške, ki so ji z njo nastali, tožeči stranki pa mora v okviru postavljenega zahtevka povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in vrednosti točke 0,60 EUR ti glede na vrednost spornega predmeta obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 OT) s pripadajočimi materialnimi stroški v višini 2% od nagrade v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 382,5 točk oz. 229,50 EUR ter 22% DDV, kar vse skupaj znaša 279,99 EUR.

¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016.
² To načelo je sicer med drugim konkretizirano tudi v prvem odstavku 239. člena OZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje.
³ Ker gre v konkretnem primeru za spor, kjer tožena stranka zatrjuje, da je bila količina te embalaže, kakršna izhaja iz sklepa Vlade RS o določitvi deležev, prevelika, čeprav je bila ta količina, kot izhaja iz nadaljevanja, znotraj pogodbeno dogovorjene, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen vpliv ima prej navedeni sklep, saj to za odločitev v konkretnem primeru ni bilo relevantno.