VSRS Sodba II Ips 25/2020

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Tožniki so dediči denacionalizacijskega upravičenca do kompleksa A. V tej pravdi so zahtevali plačilo denarnega nadomestila zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) do vračila v naravi (72. členu ZDen).

2Tožena stranka je vložila pobotni ugovor. Z njim je uveljavljala stroške, ki so ji nastali v zvezi s sanacijo ob delni zrušitvi A. v letu 1995.

3Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke obstajala, jo po višini opredelilo ter nato ta znesek razporedilo med tožnike glede na njihove solastninske deleže. Glede sedme tožnice je tako ugotovilo obstoj terjatve v višini 195.849,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (15. 4. 2004). Dalje je ugotovilo tudi obstoj v pobot uveljavljene terjatve v opredeljenem znesku in tudi tega po enakem ključu razporedilo med posamezne tožnike. V razmerju do tožnice je tako obstajala terjatev toženke v znesku 46.773,94 EUR. Po izračunu obresti je nato opravilo pobot. Tožnici je po tako opravljeni operaciji toženka dolžna plačati 162.429,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2004.

4Proti sodbi je vloženih več pritožb, tudi pritožba sedme tožnice. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo v zanjo neugodnem delu potrdilo.

5Zoper sodbo pritožbenega sodišča je bilo vloženih več revizij, tudi revizija sedme tožnice. O njih je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo in sklepom II Ips 56/2017. Revizijo sedme tožnice je zavrglo. Tako je storilo, ker je glede na pritožbene navedbe štelo, da tožnica napada le tisti del zavrnjenega zahtevka, ki je posledica uspešnega pobotnega ugovora. Ker glavnica, ki je ugasnila zaradi pobota, ni presegala zneska 40.000,00 EUR, je presodilo, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga.

6Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-1061/17-20 z dne 16. 4. 2020 ustavni pritožbi sedme tožnice ugodilo ter sklep o zavrženju revizije sedme tožnice razveljavilo. Vrhovnemu sodišču je v zvezi z oceno višine izpodbijanega dela pravnomočne sodbe očitalo arbitrarnost. V razlogih je navedlo, da je bil zaradi pobotnega ugovora zavrnjen ne le zahtevek za plačilo glavnice v znesku 33.420,30 EUR, marveč tudi natekle obresti. Vrhovno sodišče pa naj bi nadalje prezrlo, da je s pritožbo sedma tožnica napadala tudi „zavrnjeni del, kjer sodišče ni obračunalo del nadomestila za porušeni in poškodovani del zgradbe.“

7Zadeva je tako vrnjena Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje o reviziji sedme tožnice.

Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku

8Tožnica je vložila dovoljeno revizijo¹. Revidentka tako prvostopenjskemu kot drugostopenjskemu sodišču očita, da nista pravilno upoštevali določila 286. člena ZPP. Opozarja na to, da je v pripravljalni vlogi 5. 10. 2011 podala trditveno podlago in obrazložene trditve o toženkinem soprispevku. Navaja, da je to pripravljalno vlogo vložila skupaj z ostalimi tožniki, ki jih je vse tedaj zastopal še isti pooblaščenec. To so navedbe, v zvezi s katerimi je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvih treh tožnikov. Tako kot navedbe prvih treh tožnikov niso bile prepozne, velja enako tudi za sedmo tožnico. V tem nasprotju revidentka vidi tudi kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Navedba sodišče druge stopnje, da so njene pritožbene trditve presplošne in neupoštevne, je tako po njenem stališču napačna. V pritožbi je navajala, da njene navedbe niso prepozne, res pa ni podrobno ponavljala svojih predhodnih navedb. Bolj konkretne obrazložitve, kot jo je podala v pritožbenem postopku, ni mogla podati, saj se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni z ničemer opredelilo.

9V drugem delu revizije opozarja, na po njenem mnenju napačno stališče pritožbenega sodišča, da sodba P 286/1999 – III za odločitev v tej zadevi ni relevantna. Ob tem opozarja na 224. člen ZPP, ki določa, da listina v fizični obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V sodbi P 286/1998 – III pa je ugotovljena soodgovornost B. za porušitev objekta A.

10Tožena stranka je na revizijo sedme tožnice odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča

11Revizija ni utemeljena.

12Revizija je izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Naloga Vrhovnega sodišča je, da presodi, ali so revizijske trditve o tem, da pritožbeno sodišče o pritožbi pravno ni pravilno odločilo, utemeljene ali ne. Revizijsko sodišče mora presoditi tudi o utemeljenosti morebitnih revizijskih navedb, da je pritožbeno sodišče samo zagrešilo kakšno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

13Revidentka trdi, da je v „svoji pritožbi izpodbijala zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka B. za porušitev ni odgovorna ter da so njeni ugovori glede tega dejstva prepozni.“

14V reviziji se zoperstavlja odgovoru pritožbenega sodišča, češ da so bile njene pritožbene navedbe neutemeljene in neobrazložene. S tem naj bi na prvi stopnji zagrešeno kršitev 286. člena ZPP (pravilo o prekluziji) raztegnilo še na drugostopenjsko sojenje.

15Ta svoj revizijski očitek opira na trditev, da je tudi sedma tožnica v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2011 (tedaj še skupaj s prvimi tremi tožniki prek skupnega pooblaščenca) podala trditveno podlago o toženkinem soprispevku.

16Vrhovno sodišče je zato preverilo, kakšen je bil tožničin resnični pritožbeni očitek, o katerem naj bi pritožbeno sodišče presodilo procesno pravno napačno. Ugotovilo je naslednje:

- Pritožnica se je konkretizirano sklicevala na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 286/1998-III, s katero naj bi bila toženka „pravnomočno spoznana za odgovorno“. V tem delu je tudi prejela odgovor pritožbenega sodišča. Ker gre za samostojen revizijski očitek, bo o pravilnosti odgovora pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče podalo obrazložitev kasneje.

- Poleg tega je trdila naslednje: „napačna in protispisna je ugotovitev prvostopne sodbe, da so tožeče stranke med postopkom navajale, da je za porušitev objekta izključno kriv C. C. Tožniki so v svojih vlogah na večih mestih navajali, da je za porušitev kriva tudi B., kar pa je sodišče očitno prezrlo.“

17Vrhovno sodišče ugotavlja, da je stališče pritožbenega sodišča o presplošni in zato neupoštevni pritožbeni trditvi procesno pravilna.

18Naloga pritožbenega sodišča na eni in pritožnikov na drugi strani je zarisana s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP). Ta določa, na kaj je pritožbeno sodišče dolžno in pooblaščeno paziti po uradni dolžnosti ter kaj je, po drugi strani, pooblaščeno preizkušati le v mejah strankinih konkretiziranih navedb. Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti striktno. Če bi ne bilo, potem bi dopuščalo arbitrarno sojenje. Enkrat bi sodišče z uradnim preizkusom seglo prek zakonitih meja, drugič pač ne. Ali še huje: v isti zadevi bi bilo do enega pritožnika blagohotno ter bi se oprlo na kršitve, ki jih ta ni uveljavljal, pri drugem pa bi, čeprav bi bile podane primerljive kršitve, molčalo. A ne gre le za to, da se mora sodišče samoomejiti. Gre preprosto za to, da številnih razlogov, na katere ne pazi po uradni dolžnosti, sodišče zaradi metode svojega dela (ker pač ne odloča ponovno o celotni zadevi, marveč odloča o pritožbi), sploh ne bo opazilo, spet druge pač bo. Ravnanje pritožbenega sodišča ne sme biti odvisno od naključja, na kaj sodišče naleti ob preizkusu pritožbe. Temu se je mogoče ogniti le s striktno razlago pravila o mejah pritožbenega preizkusa.

19Striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.

20Morebitna kršitev pravila o prekluziji (286. člen ZPP) – za kar gre v obravnavni zadevi - je relativna kršitev in pritožbeno sodišče nanjo ni pooblaščeno paziti po uradni dolžnosti. Naloga pritožnice je zato bila, da jo konkretizirano uveljavlja. To pomeni, da bi morala natančno opisati procesno dejstvo, na katerega navezuje svojo procesno tezo o obstoju procesne kršitve. Če trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dela pravočasne trditvene podlage, mora opredeliti, katera ta trditvena podlaga je. Opredeliti mora tudi, kdaj, se pravi: v kateri vlogi oziroma na katerem naroku je podala konkretno procesno izjavo.

21Naloga pritožbenega sodišča je nato, da preveri, ali je trditev o procesnem dejstvu resnična ter v nadaljevanju, če je odgovor pritrdilen, ali ustreza pojmu procesne kršitve.

22Pritožbena trditev sedme tožnice ni bila takšna. Navedla je namreč le to, da so tožniki na več mestih navajali, da je za porušitev kriva tudi B. Ni pa navedla tega, kar sedaj trdi v reviziji, da je namreč v pripravljalni vlogi 5. 10. 2011 podala trditveno podlago in še manj, kakšna naj bi ta trditvena podlaga konkretno bila. Že zato pritožbeno sodišče ni moglo in ni smelo pritrditi njenemu pavšalnemu pritožbenem očitku. Revidentkina teza o obstoju procesne kršitve na drugi stopnji oziroma o tem, da naj bi bil o pritožbenem očitku procesne kršitve 286. člena ZPP napačno presojeno, zato ni utemeljena.

23Kar se tiče relevantnosti sodbe, izdane v drugem pravdnem postopku, je revidentkino stališče pravno zgrešeno. Dejanske ugotovitve, sprejete v drugem pravdnem postopku med drugimi pravdnimi strankami, nimajo pomena absolutne, obče veljavne resnice, na katero bi bilo sodišče kakorkoli vezano. Kar se tiče pravila o domnevni resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP), ji Vrhovno sodišče odgovarja, da sodba seveda je javna listina. Vendar iz njene vsebine izhaja, da med tamkajšnjimi strankami v zvezi s tam uveljavljeno terjatvijo veljajo tam ugotovljena dejstva. To je vse. Kakršnakoli zavezujočnost prek okvira konkretne sodne zadeve, je zamejena le z institutom pravnomočnosti ter njenimi subjektivnimi mejami, ki jih ilustrira rek res iudicata facit ius inter partes. Stališče nižjih sodišč, da nista vezani na dejanske ugotovitve, ki so bile prejete v drugem pravdnem postopku, je tako pravilno, revizijska graja pa neutemeljena.

24Neutemeljen je tudi procesni očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidentka obstoj te kršitve vidi v dejstvu, da je pritožbeno sodišče o pritožbi prvih treh tožnikov odločilo drugače kot o pritožbi sedme tožnice. Že pritožbeno sodišče ji je pravilno pojasnilo, da so tožniki navadni sosporniki in da se učinki procesnih dejanj prvih treh tožnikov ne raztezajo tudi na sedmo tožnico. Pritožbeno sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je o pritožbi sedme tožnice odločilo v mejah njene pritožbe. Ta se na procesno gradivo, ki naj bi bilo predloženo že pred sodiščem prve stopnje, ni konkretizirano sklicevala. Če bi pritožbeno sodišče ravnalo drugače, bi prestopilo meje pritožbenega preizkusa, kakor so začrtane v 350. členu ZPP. Hkrati bi razvrednotilo jasna procesna pravila o sosporništvu.

Odločitev o glavni stvari

25Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

26Ker revidentka z revizijo ni uspela, krije po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) svoje stroške sama. O stroških tožene stranke za odgovor na revizijo je Vrhovno sodišče odločilo s III točko izreka v odločbi II Ips 56/2017 z dne 7. 9. 2017. Stroškovni zahtevek je zavrnilo. Ker ustavno sodišče te odločitve ni razveljavilo, gre za pravnomočno razsojeno stvar (319. člen ZPP).

¹ Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred uveljavitvijo Novele Zakona o pravdnem postopku – ZPPE, je Vrhovno sodišče uporabilo določbe dotlej veljavnega ZPP.