VSRS Sklep X Ips 20/2020

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 676/2017-18 z dne 6. 8. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo toženca (javnega sklada), št. 510-227/2015/3 z dne 11. 1. 2017, in mu vrnilo zadevo v ponovni postopek. Toženec je z navedeno odločbo, izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi določb Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Na podlagi listin, ki jih je tožnik priložil vlogi (deviznih knjižic št. ... in ..., potrdila sarajevske podružnice Ljubljanske banke, d. d., in potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 12. 11. 2015), je ugotovil, da je tožnik 17. 7. 1998 omenjeni devizni vlogi prenesel na poseben privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo), devizni vlogi pa sta bili saldirani in stanje na njima 0,00 DEM oziroma 0,00 USD. Ker so navedeno potrdili tudi podatki, ki jih je toženec pridobil skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je upoštevaje drugi odstavek 2. člena navedenega zakona ugotovil, da se obravnavana zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato jo je zavrnil.

2Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je Upravno sodišče na podlagi razlage sodbe ESČP v zadevi številka 60642/08 (zadeva Ališić in drugi) sprejelo stališče, da je določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP mogoče uporabiti in na njeni podlagi izključiti upravičenca od izplačila stare devizne vloge samo, če je do prenosa deviznih sredstev na poseben privatizacijski račun prišlo s tožnikovim aktivnim ravnanjem. Ker ne zadostuje, da so bila tožnikova sredstva določenega dne na podlagi zakona Federacije BiH prenesena na privatizacijski račun, je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, z odločanjem v skrajšanem ugotovitvenem postopku pa kršena določba 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je namreč treba izvesti poseben ugotovitveni postopek.

3Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 192/2018 z dne 28. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP okoliščine prenosa stare devizne vloge, ki je bil izveden na podlagi predpisa BiH na poseben račun za namen posebne uporabe, pomembne za odločitev o verifikaciji stare devizne vloge, zaradi česar mora pristojni organ za njihovo ugotovitev izvesti ugotovitveni postopek. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se vprašanje nanaša na dolžnost izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka.

4Toženec (v nadaljevanju revident) je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere naj bi bilo napačno tudi stališče izpodbijane sodbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sklicuje se na razlago 2. člena ZNISESČP, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 5/2019 in ki je drugačna kot v izpodbijani sodbi. Navaja, da je Ustavno sodišče BiH z odločbo U-10/00 z dne 8. 1. 2001 sicer ugotovilo neustavnost nekaterih členov Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije¹ (v nadaljevanju Zakon FBiH/97), vendar na podlagi te odločbe že izvršeni prenosi niso bili razveljavljeni, ampak je varčevalec na podlagi spremembe omenjenega zakona v letu 2003 imel možnost, da obdrži terjatev iz certifikata, pridobljenega zaradi prenosa sredstev na JPR, ali pa da od Agencije za privatizacijo zahteva, naj neporabljeni del sredstev na JPR z naslova deviznih vlog prenese nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Poudarja, da tožnik v tožbi ni nasprotoval ugotovitvam o prenosu sredstev na JPR, menil je le, da to dejstvo ne predstavlja ovire za uveljavljanje pravice zoper Republiko Slovenijo. Prav tako ni trdil, da so bila sredstva prenesena nazaj na banko. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5Tožnik na revizijo ni odgovoril.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizijo dopustilo zaradi poenotenja sodne prakse senatov Upravnega sodišča, ki so v svojih odločbah pri razlagi 2. člena ZNISESČP zavzeli različna stališča glede vprašanja, ali je z vidika upravičenca, ki lahko na podlagi navedenega zakona terja poplačilo (vračilo) sredstev s svojega deviznega računa, ki ga je imel pri sarajevski podružnici nekdanje Ljubljanske banke, d. d., pomembno, da je pri prenosu deviznih sredstev na JPR aktivno sodeloval, ali pa zadošča že objektivno dejstvo, da je do takega prenosa prišlo. Od tega je glede na razloge izpodbijane sodbe odvisen tudi odgovor na revizijsko vprašanje glede načina izvedbe ugotovitvenega postopka (skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek), v katerem je treba ugotoviti za odločitev relevantno dejansko stanje.

8ZNISESČP v 2. členu med drugim določa, da je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek).

9Po navedenih določbah – kar je Vrhovno sodišče razložilo v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 – ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno na JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na navedeni račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem Federacije BiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz česar logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z Ustavo RS in EKČP, pri čemer se je oprlo tudi na obrazložitev sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi.²

Presoja konkretnega primera

10Na podlagi take razlage je treba zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba – zavrnilo pa ga je tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 5/2019 –, da je za presojo, da se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji. Ugotavljanje aktivnosti stranke oziroma njenega hotenja (volje) za prenos deviznih sredstev na privatizacijski račun je za pravilno razlago materialnega prava nebistveno.

11Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zahtevi za verifikacijo priložil devizni knjižici, ki sta potrjevali, da so bila vsa devizna sredstva 17. 7. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo in da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji (dokončnem izračunu stanja) 0,00 DEM oziroma USD. Tem ugotovitvam tožnik v tožbi ni ugovarjal in je Upravno sodišče v 14. točki obrazložitve tudi izrecno navedlo, da med strankama ni sporno, da je v zadevi prišlo do prenosa deviznih sredstev na tožnikov privatizacijski račun.

12Navedene okoliščine pa ustrezajo položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, saj gre za staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisom Federacije BiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije, za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH U-10/00 z dne 8. 1. 2001 tožnikova devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. To pa tudi pomeni, da stanje tožnikovih sredstev na privatizacijskem računu, ki izhaja iz potrdila Agencije za privatizacijo z dne 16. 11. 2015, ne more utemeljiti zahtevka za verifikacijo na podlagi ZNISESČP.

13Ker torej tožnik na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez njegovega aktivnega ravnanja (torej le na podlagi predpisov in brez tožnikove odločitve³), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je treba zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti poseben ugotovitveni postopek in ne odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena ZUP.⁴ Ta v prvem odstavku določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka). V primerih iz prvega odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek istega člena).

14Iz navedenih določb izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi. V zadevi ni sporno, da sta bili okoliščini o prenosu deviznih sredstev na JPR pri Agenciji za privatizacijo in o stanju tožnikovih deviznih sredstev pri banki po opravljenem prenosu razvidni iz listin, ki jih je predložil tožnik. Zato ni pomembno, da je revident tudi sam pridobil podatke, saj so ti le potrdili, kar je navajal in izkazoval tožnik. Tako za odločitev tudi ni odločilno, da tožniku niso bile že v upravnem postopku na voljo navedene informacije, saj so bile ob revidentovem materialnopravnem stališču, na podlagi katerega je zavrnil tožnikovo zahtevo, za odločitev nebistvene oziroma bi bila odločitev tudi brez njih enaka.

15Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (posledično je bila napačna tudi presoja pravilnosti izvedenega upravnega postopka) reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1). Ni pa moglo slediti primarnemu revidentovemu predlogu o spremembi sodbe in zavrnitvi tožbe, saj iz sodbe Upravnega sodišča izhaja, da se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb (tako v 19. točki obrazložitve). Revizijsko sodišče namreč preizkusi sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). To pa so le vprašanja, do katerih se je v sodbi opredelilo Upravno sodišče.

K II. točki izreka

16Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Glasovanje

17Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Službene novine FBiH, št. 27/97 in naslednje.
² Izrecno se je sklicevalo na 116. in 147. točko obrazložitve. Iz 116. točke izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. Iz 147. točke obrazložitve pa je razvidna možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane na način, da so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada.
³ Revident sicer utemeljeno opozarja, da je besedno zvezo "ki so jih varčevalci /.../ prenesli", mogoče razumeti tudi na način, da je bilo glede na 7. in 10.-12. člen Zakona FBiH/97 v vsakem primeru potrebno sodelovanje varčevalca, ki je moral za prenos na JPR posredovati podatke, sicer do prenosa ni prišlo (tretji odstavek tč. 3.1 revizije).
⁴ Glede tega je Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 5/2019 navedlo, da bi bila izvedba posebnega ugotovitvenega postopka zgolj z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, kot je to z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo sodišče, nepotrebna.