VSL Sklep VII Kp 50142/2017

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Kranju je na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP z izpodbijanim sklepom zavrglo zasebno tožbo zasebne tožilke B. B. zoper osumljenega A. A., ki naj bi storil kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Odločilo je še, da je zasebna tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke osumljenca.

2Zoper sklep so se pravočasno pritožili pooblaščenci zasebne tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Po preučitvi pritožbenih navedb, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

4Uvodno pritožbeno sodišče navaja, da naj bi bila osumljeni in zasebna tožilka sodediča po pokojni C. C., in sicer 1/4 nepremičnine, ki v naravi predstavlja gozd.

5Pritožniki po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, da je napravilo materialno pravno zmoten zaključek, ko je očitek sečnje dreves, ki niso bila označena za posek in brez odločbe Zavoda, ločilo od očitka, da ni imel soglasja zasebne tožilke kot sodedinje. Celoten konkretni opis je treba obravnavati kot celoto. Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da pravice, ki se podeljujejo v upravnem postopku, ne morejo biti predmet izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Za upravni postopek je namreč značilen oblastveni element odločanja, saj je pridobitev pravice odvisna od odločitve državnega organa ali nosilca javnega pooblastila, ki ima konstitutiven značaj in si je zato po naravi stvari ni mogoče prilastiti¹. Odsotnost odločbe o poseku nosilca javnega pooblastila Zavoda² namreč ne pomeni zgolj protipravnosti do javnega interesa, to je ravnanje proti predpisom upravnega prava, ki predstavlja prekršek po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 81.a člena Zakona o gozdovih (ZG), pač pa tudi do zasebnega interesa, ker imajo sodediči oziroma solastniki interes za varstvo gospodarske in ekološke funkcije svoje lastnine. Jasno je tudi, da posek že sam po sebi predstavlja korenit poseg v lastninsko pravico (so)lastnikov gozda. Zaradi take sečnje ima gozd lahko manjšo vrednost, zato je prizadet tudi zasebni interes sodediča oziroma solastnika.

6Očitek, da je osumljeni opravil sečnjo v nasprotju z upravnim pravom v fazi odprtega zapuščinskega postopka in brez soglasja zasebne tožilke kot sodedinje, tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže, da naj bi osumljeni ravnal protipravno v razmerju do zasebnega interesa, ki je varovan v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sečnja brez soglasja sodedinje ne utemeljuje zakonskega znaka samovoljnosti. Bistvo očitanega kaznivega dejanja je, da storilec obide z zakonom predvideno pot in organe, ki so pristojni, da mu omogočijo uresničitev njegove pravice. Ne drži, da pri odsotnosti soglasja sodediča ne bi bil udeležen noben pristojni organ, in sicer sodišče. Sodedič namreč ne sme sam razpolagati z zapuščino, kajti do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno³. Sodedič lahko počaka na sklep o dedovanju v zapuščinskem postopku. Kadar pa ne želi čakati in če nima soglasja sodediča, mora ubrati pravno pot, da doseže želeno razpolaganje. V primeru, ko se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, lahko v zapuščinskem postopku vsak od dedičev zahteva od sodišča, da postavi upravitelja, ki upravlja dediščino za vse ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Splošno znano je, da morajo sodediči razmerja, v primeru medsebojnega nestrinjanja, urediti po sodni poti in da ima sodedič na voljo civilnopravne zahtevke. Opis te pravne poti za utemeljitev zakonskega znaka samovoljnosti sicer ni potreben.

7Opis očitanega kaznivega dejanja je po presoji pritožbenega sodišča torej ustrezno konkretiziran, saj je iz očitka, da je „posekal in odpeljal najmanj 28 dreves (24 kubičnih metrov lesa bruto)“, razviden poseg v lastninsko pravico, iz očitka „ker je mislil, da mu pravica poseka in prilastitve posekanih dreves kot dediču pripada“ je razvidno prepričanje storilca, da mu ta pravica pripada, iz očitka, da „za ta poseg ni pridobil odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, drevesa, ki jih je posekal, niso bila označena za posek, zasebna tožilka pa mu kot dedinja po pok. C. C. tudi ni dala soglasja za sečnjo“ pa je razvidna protipravnost odvzema te pravice, saj iz njega izhaja, da je osumljeni hote obšel z zakonom predvideno pot pred zaključkom sodnega postopka, v katerem bi mu bilo dano upravičenje razpolaganja.

8Pritožbeno sodišče še dodaja, da je podan tudi t.i. specialni pogoj kaznivosti, saj bi lahko takšno storilčevo dejanje opredelili kot kaznivo tudi, ko bi si storilec vzel pravico za katero bi vedel, da mu ne pripada (kaznivo dejanje tatvine) ter poudarja, da se je omejilo le na presojo, ali so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja dovolj konkretizirani, da je zasebna tožba primerna za nadaljnjo obravnavo, medtem ko bo ocena o dokazanosti teh zakonskih znakov predmet nadaljnjega postopka.

9Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba utemeljena, je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

¹ Tako Barbara Zobec, 310. člen v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 506.
² Drugi odstavek v zvezi s petindvajseto alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o gozdovih (ZG) ter v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 17. člena ZG.
³ Tako določa 145. člen Zakona o dedovanju (ZD).