VSL sodba II Cp 4820/2008

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni tako, da se znesek 12.500,00 EUR nadomesti z zneskom 1.000,00 (tisoč) EUR, tožbeni zahtevek za plačilo 11.500,00 EUR pa se zavrne.

V 3. točki se izpodbijana sodba spremeni tako, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške.

Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 263,92 EUR (dvestotriinšestdeset 92/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku odškodnino v znesku 12.500,00 EUR in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.000,00 EUR in za strah 9.500,00 EUR. Tožniku je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastala škoda, ko se je kot paznik v zaporu poškodoval pri odklepanju lisic z obsojenčevih rok, pri tem pa je prišel v stik z okuženo obsojenčevo krvjo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, če pa je poškodovani okuženi obsojenec v konkretnem primeru predstavljal nevaren subjekt, pa je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je ravnanje tožnika izključen vzrok za nastanek škode. Tožnik je namreč vedel, kako mora ravnati z lisicami. Pritožuje se tudi zoper višino odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo v veliko pretiranem znesku. Precenilo je stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pri presoji odškodnine zaradi strahu, pa ni upoštevalo, da do okužbe s hepatitisom B (najbrž je mišljen C) ni prišlo in da je bila stopnja tveganja izjemno majhna, tožeča stranka pa je začela ukrepati zoper okužbo takoj po škodnem dogodku.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno, vendar pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku nastala škoda pri delu. Delodajalec je tožena stranka. Tožnik je kot paznik delal z obsojenci, tako delo pa je nevarna dejavnost zato, ker so lahko tudi okuženi (1. odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, 149. člen Obligacijskega zakonika - OZ in 150. člen OZ). Razlogov za oprostitev odgovornosti delodajalca ni (153. člen OZ). Ravnanje tožnika z lisicami v tem primeru ni v vzročni zvezi s škodo, ki mu je nastala zaradi stika z okuženo krvjo obsojenca. Ranil bi se lahko tudi kako drugače, vzrok škode pa je bil stik med tožnikovo rano in obsojenčevo krvjo. Tožnik ni vedel, da je obsojenec okužen, pritožba pa sama pravi, da bi moral rokavice uporabiti v rizičnih situacijah. Vendar pa, če paznik ne ve, kateri obsojenec je okužen, bi morala tožena stranka dati navodilo, da je vedno treba uporabiti zaščitne rokavice. Če okužba ni vidna, paznik ne more presoditi, ali gre za rizično situacijo. Oprostitve odgovornosti tožeče stranke torej ni. Iz teh razlogov torej tožena stranka za morebitno škodo odgovarja.

Pritožbeno sodišče je gornje razloge zapisalo, ker se ne ujemajo v celoti z razlogi sodišča prve stopnje, ki je sicer prav tako ugotovilo, da je odškodninska odgovornost podana. Razlogi sodišča prve stopnje namreč niso povsem jasni: najprej je v sodbi govor o tem, da je država odškodninsko odgovorna za ravnanje oblastvenega organa. To je sicer res, vendar v konkretnem primeru to ni odločilno, ker gre za vprašanje, ali je delodajalec odgovoren za škodo, ki je nastala delavcu. Zapisano je tudi, da delo z okuženimi obsojenci kot tako ne more predstavljati nevarne dejavnosti, ker o tovrstnem zdravstvenem stanju pazniki niso seznanjeni. Vendar pa to ne more držati, velja celo nasprotno, toliko bolj je delo nevarno, ker pazniki z zdravstvenim stanjem niso seznanjeni oziroma ne smejo biti. Kot je bilo tudi že zgoraj zapisano, pa tudi vprašanje izrabljenosti lisic ni v neposredni vzročni zvezi s škodo.

Naslednje vprašanje je obseg škode. Sodišče prve stopnje nerazumljivo najprej ugotovi, da telesnih bolečnin ni bilo in da tudi niso bile vtoževane, nato pa, da so bile bolečine le duševne. Očitno torej telesnih bolečin ni bilo oziroma jih glede na srž problema niti ni moglo biti. Bistvo stvari je namreč izključno negotovost v zvezi z vprašanjem, ali je prišlo do okužbe s hepatitisom C. Sodišče prve stopnje sicer govori o zdravljenju, vendar hkrati tako podatki spisa kot tudi ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da zdravljenja v zvezi s hepatitisom C ni bilo, prav tako pa ni bilo cepljenja. Cepiva zoper hepatitis C ni, kot izhaja tako iz izvedenskega mnenja kot iz izpovedbe izvedenke. Cepljenje proti hepatitisu B torej proti drugi vrsti hepatitisa, ni nevšečnost, ki bi bila v vzročni zvezi s škodnim dejanjem, saj tožnik celo v tožbi pove, da se je takoj izkazalo, da obsojenec ni okužen s hepatitisom B. Zdravljenja v zvezi s hepatitisom C torej ni bilo, prav tako pa ne nevšečnosti v zvezi z njim, saj zgolj odvzem krvi zaradi pregleda in ugotovljeni obiski zdravnika v zvezi s tem niso izkazani v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o pravno priznani škodi zaradi nevšečnosti zaradi ugotavljanja bolezni. Ko gre za spolno vzdržnost, bi šlo v tem delu lahko za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Torej ne gre za nevšečnost med zdravljenjem. Vendar je treba poudariti, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti moč prisoditi le, če gre za trajno zmanjšanje (1. odstavek 179. člena OZ), za začasno zmanjšanje pa v zelo omejenem obsegu in v izjemnih primerih. Niti podatki v spisu niti tožbene trditve pa ne dajejo nobene podlage za to, da bi v zvezi s tem šlo za tako izjemen primer, da bi tožniku šla odškodnina iz tega naslova. V zvezi s tovrstno škodo je navedel le na splošno, da se je moral vzdržati stikov z ženo in otroki, ne da bi najprej podal konkretne trditve v zvezi s tem, nato pa te trditve tudi dokazal. Torej niti ni bistveno, ali mu je bila svetovana spolna vzdržnost ali le tako imenovana varna spolnost. Končno pa tudi delodajalec ne more odgovarjati za škodo, če bi ta nastala zaradi pomanjkljivih zdravnikovih navodil.

Tožniku torej odškodnina iz tega naslova ne gre, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi glede zneska 3.000,00 EUR zavrnilo, torej je tožbeni zahtevek v tem delu z odločitvijo sodišča prve stopnje zavrnjen v celoti.

Odškodnina za strah je odločno previsoka. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bil tožnik upravičeno prestrašen in da je bil strah intenziven vse do pregleda 6.2.2007, ko se je izkazalo, da obstaja le minimalna možnost okužbe. Kolikor gre za okužbo z virusom HIV, pa je sodišče prve stopnje ugotovitve o tem zapisalo mimo trditvene podlage. Tožnik ni trdil, da ga je bilo posebej strah zaradi možnosti, da se je okužil z virusom HIV. Tudi sicer naj bi to trajalo le en dan. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je intenziteta padala glede na pozitiven izvid kontrole. Sodba sicer govori o tem, da so se možnosti manjšale z cepljenjem, vendar to ni pomembno, ker, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, cepljenja proti hepatitisu C tako ali tako ni bilo. Iz dokumentacije, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo, in na katero se je oprlo, izhaja, da je bil po 24.11.2006 (dan dogodka) tožnik pregledan le še 6.2.2007, ko je bilo ugotovljeno, da je verjetnost okužbe minimalna. Ponovno testiranje naj bi bilo čez 3 mesece. Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo trditev tožnika, da je šele oktobra 2007 izvedel, da okužbe ni. Vendar tega v tožbi ni trdil, niti ni trdil, da je po 6.2.2007 sploh opravil še kakšno kontrolo, pa tudi listinskih dokazov o tem ni. Opraviti bi jo torej moral v 3 mesecih, torej do maja 2007. Četudi bi kontrolo v oktobru 2007 res opravil, ni bilo razloga, da je tako dolgo čakal na ponoven pregled. To namreč hkrati kaže, da strahu po 6.2.2007 ni moglo biti. Če bi bil, bi šel na kontrolo pravočasno.

Tako mu gre torej le odškodnina za strah od dogodka do 6.2.2007, ko je bilo ugotovljeno, da so možnosti za okužbo minimalne in ko torej tudi objektivno ni bilo več razlogov za intenziven strah. Tudi če je strah po tem datumu še trajal, glede na izvid ta strah ni mogel biti tako intenziven, da bi tožniku šla odškodnina za to vrsto škode. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je primerna odškodnina za strah v znesku 1.000,00 EUR. Tako je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za preostalih 8.500,00 EUR za strah.

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na 4. točki 358. člena ZPP, o pritožbi pa na 353. členu ZPP.

Kolikor gre za stroške postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, ker je tožeča stranka uspela le deloma. Čeprav je glede denarnega zneska uspela le v manjšem delu, pa je bil sporen tudi temelj. Tožba je bila torej potrebna. Zato naj vsaka stranka krije svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

Ko gre za pritožbene stroške, je po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka uspela s približno 90 %, v takem obsegu pa mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v znesku 263,92 EUR (625 točk pritožba glede na znesek, ki je bil sporen v pritožbi, 12,5 točk materialnih stroškov, kar je skupaj 293,25 EUR, 90 % od tega pa 263,92 EUR). Tožnik mora stroške povrniti v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, ker bodo sicer tekle zahtevane zamudne obresti od pravdnih stroškov.