VSL Sodba I Cp 469/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.301,13 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med pravdnima strankama dne 19. 9. 2007 ustno sklenjena darilna pogodba nična ter da je posledično toženec dolžan plačati tožnici 154.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 7.204,18 EUR (II. točka izreka).

2Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je toženec prejel denarna sredstva v višini najmanj 140.980 EUR (po njenih trditvah 154.000 EUR) kot povračilo vlaganj v njene nepremičnine, ki so bile predmet prodaje. Vztraja, da s tožencem nikoli ni sklenila dogovora o povračilu vlaganj. Trditve o vlaganjih, ki jim je sledil obsežen in nepotreben dokazni postopek so po njenem prepričanju le način toženčeve obrambe v tej pravdi, ki ji je žal sledilo tudi sodišče prve stopnje. Največja toženčeva bojazen je, da bo v primeru, če bo tožnica dokazala, da mu je denar podarila, dolžan darilo vrniti, in sicer bodisi svoji materi (tožnici), bodisi njenim nujnim dedičem (če bi bil njihov nujni delež prikrajšan). Po oceni tožnice je dokazni postopek razkril natanko to toženčevo bojazen. Toženčeva zunajzakonska partnerica Š. K., ki jo je sodišče sicer zaslišalo v zvezi z domnevnim dogovorom o povračilu vlaganj, je povedala, da toženec ni želel, da bi stanovanje dobili D. Manever, ki si ga je očitno že ob sklenitvi prodajne pogodbe glede tožničinih nepremičnin zamislil toženec, je bil v tem, da celotno materino premoženje prevzame zase, medtem, ko družina njegove sestre do njega ne bi bila upravičena. V zadevi v resnici ne gre za vračilo vlaganj in domnevno dobrosrčnost toženca, ki naj bi vselej najprej poskrbel za ugodje drugih in šele nato za lastne potrebe, temveč za igro, v kateri je toženec prebrisano poskrbel za to, da mu je mati podarila svoje celotno premoženje, ki ga toženec, kljub predpisom o nujnem dedovanju, hoče le zase. Tožnica je tožencu prostovoljno in dobronamerno podarila sporni denarni znesek, vendar je nagib, ki jo je vodil k temu, kasneje odpadel, zaradi česar je darilna pogodba nična, toženec pa je dolžan vrniti, kar je na njeni podlagi prejel. Navaja, da je bil toženec tisti, ki je v tej pravdi trdil, da je vlagal v nepremičnine tožnice, zato je tudi on nosil s tem povezano dokazno breme. Sodišče pri dokazni oceni spregleda, da so vse zaslišane priče tako ali drugače povezane s tožencem in da so izpovedovale o oddaljenih dogodkih, ki so se jih za čuda dobro spominjale (nekdanje toženčeve partnerice, toženčevi sošolci, sosedje in prijatelji). Predvsem pa se izpodbijana sodba ne opredeli do konkretnih vlaganj, jih ne umesti v časovni kontekst ter jih ne konkretizira po obsegu, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Opozarja, da sodišče zmotno opira ugotovitev, da se je vrednost tožničine nepremičnine povečala zaradi toženčevih domnevnih vlaganj, na domnevno razliko v vrednosti njenih nepremičnin v letu 1992, v primerjavi z vrednostjo ob prodaji leta 2007. Pri vprašanju višine vlaganj namreč ni pomembno, koliko denarja, dela, materiala in podobno posameznik vloži v neko nepremičnino, temveč, koliko je nepremičnina zaradi tovrstnih vlaganj več vredna. Sicer pa v obravnavani zadevi ne more biti pomembno, koliko in kakšna vlaganja naj bi v hišo vložil toženec. Pomembno bi bilo kvečjemu vprašanje, ali je zaradi domnevnih vlaganj v hišo, ta sploh dosegla višjo vrednost, ali pa bi bila njena vrednost enaka tudi, če morebitnih vlaganj vanjo ne bi bilo. Ključno je tudi, da so bile nepremičnine tožnice prodane konec leta 2007, torej v času, ko so na nepremičninskem trgu stavbne nepremičnine dosegale najvišje vrednosti. Tožnica je ob zaslišanju resnicoljubno in odkrito priznala, da je toženec v njeno nepremičnino vlagal, ter kaj in v kakšnem obsegu. Nikoli torej ni zanikala, da je toženec s svojim delom in sredstvi prispeval k obnovi stanovanjske hiše, ni pa prispeval toliko, da bi vrednost nepremičnine zaradi njegovih vlaganj zrasla za desetkrat ter da bi se z njim dogovorila, da mu bo zato izročila celotno kupnino. Tožnica je kupnino tožencu podarila, ker mu je kot sinu zaupala in je v dobri veri verjela, da bo darilo tudi sam sprejel s poštenimi nameni. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni jasno zakaj, kdaj in kako naj bi bil sklenjen domnevni dogovor o povračilu vlaganj, po drugi strani pa so dejstva, ki naj bi po mnenju sodišča tak dogovor dokazovala, sama s seboj v nasprotju in v nasprotju s trditvami ter dokazi. Sklepanje sodišča prve stopnje je na več delih obrazložitve nenavadno, saj sodišče večkrat povzame nekakšne vrednostne opredelitve domnevnih odnosov med pravdnima strankama. Tako sodišče toženca omenja kot nekoga, ki najprej poskrbi za ugodje drugih, šele nato za lastne potrebe in ki je sposoben, priden in ima do denarja spoštljiv odnos, po drugi strani pa tožnico opredeljuje kot osebo, ki za potrebe pravdnega postopka prireja svoje trditve in izpoved ter da je tožnica vseskozi čustveno izsiljevala toženca in z njim manipulirala. Pojasnjuje, da ni zatrjevala, da je s sinom sklenila izročilno pogodbo, niti ni trdila, da je darilno pogodbo preklicala zaradi hude nehvaležnosti ali iz kateregakoli drugega vzroka. Ustaljena sodna praksa v času vložitve tožbe daje tožnici materialnopravno podlago, da zahteva ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zaradi odpadle kavze. Nagib, ki vodi stranko k sklenitvi darilne pogodbe je lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo. S tem pa postane del pravne podlage darilne pogodbe.

3Toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča.

5Iz tožničine tožbene trditvene podlage izhaja, da je bila med pravdnima strankama 19. 9. 2007 ustno sklenjena darilna pogodba, s katero je tožnica tožencu podarila kupnino v višini 154.000 EUR. Kavzo (podlago) za sklenitev takšne darilne pogodbe je predstavljala tesna družinska vez med materjo in sinom, ki je temeljila na medsebojni družinski ljubezni in zaupanju. Tožnica je zaupala, da bo toženec na stara leta zanjo skrbel, kar ji je ob prejemu darila tudi zagotavljal. V letu 2015 je tožnici postalo jasno, da toženec zanjo ne bo skrbel in da med njima ni več tesne družinske vezi, ki bi temeljila na medsebojni družinski ljubezni in zaupanju, zaradi česar je kavza darilne pogodbe odpadla. Meni, da je pogodba v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična, zato naj ji toženec v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ vrne, kar je na podlagi nične darilne pogodbe prejel.

6Z darilno pogodbo se ena stranka (darovalec) zaveže na drugo stranko (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico, ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. Obdarovalec torej v zameno za darilo ne prejme ničesar, medtem, ko se obdarjenec obogati, ne da bi se čemurkoli odpovedal. Če stranka sklene dvostransko obveznostno pogodbo zato, da bi prejela izpolnitev nasprotne stranke (kar je podlaga ali razlog njene pogodbene obveznosti), pri darilni pogodbi takšna nasprotna izpolnitev ne obstaja. Podlaga (razlog) obdarovalčeve obveznosti je obdarjencu nekaj dati neodplačno². Že tožničina navedba, da naj bi toženec v zameno za darilo skrbel zanjo, kaže na odplačno naravo pogodbe.

7Ničnost je najstrožja sankcija, ki lahko doleti pogodbo, zato je predpisana le v primerih, ko pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ) ter dodatno, kadar je nagib za sklenitev neodplačne pogodbe nedopusten (40. člen OZ).

8Na podlagi 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Če ni podlage, ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Vsak posel je kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Osnovni objektivni in navzven vidni razlog za sklenitev darilne pogodbe (podlaga darovalčeve obveznosti) je pri vsaki darilni pogodbi enak: brezplačno okoristiti obdarjenca. V konkretnem primeru tožnica ne zatrjuje, da zatrjevana darilna pogodba ne bi imela kavze ali da bi bila kavza nedopustna, celo nasprotno, navaja, da je kavzo darilne pogodbe predstavljala obdaritev toženca zaradi tesne družinske vezi med materjo in sinom, ki je temeljila na medsebojni družinski ljubezni in zaupanju. Nagib, ki je vodil tožnico k sklenitvi darilne pogodbe pa je bil, da bo toženec na stara leta zanjo skrbel. Nagib, zaradi katerega je sklenjena odplačna pogodba ne vpliva na njeno veljavnost, razen če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo (in je s tem nagib postal del podlage njegove pogodbene obveznosti), drugi pogodbenik pa je to vedel ali bi moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). V primeru, da je pogodba neodplačna, pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegove sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožnica v trditveni podlagi ni zatrjevala, da bi bil nagib, zaradi katerega naj bi bila med pravdnima strankama sklenjena darilna pogodba, nedopusten, zato pogodba iz tega razloga ne more biti nična.

9Tožnica zatrjuje, da je nagib, zaradi katerega je bila sklenjena darilna pogodba, torej, da bo toženec na stara leta zanjo skrbel, tako pomemben, da je ta prerasel v kavzo. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/2017 izhaja, da OZ v 39. členu ničnost v zvezi s kavzo pogodbe veže le na okoliščino, ko dopustne podlage ni bilo ob sklenitvi pogodbe in ne tudi, če bi ta odpadla kasneje, to je že po njeni sklenitvi oziroma celo po izpolnitvi. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v citirani odločbi, je OZ sistemsko in vsebinsko celovito uredil preklic darilne pogodbe, vendar ničnosti kot najstrožje sankcije v nobenem primeru ne predpisuje. Tudi če je razlog, zaradi katerega naj bi tožnica tožencu izročila znesek 154.000 EUR, po realizaciji sklenjene darilne pogodbe odpadel (po tožničini trditveni podlagi najkasneje v letu 2015, ko naj bi z tožencem poskušala navezati stik tožničina vnukinja, torej 8 let po zatrjevani sklenitvi darilne pogodbe), pogodba zaradi tega še ni nična.³

10OZ daje darovalcu možnost, da z izjavo o preklicu odstopi od darilne pogodbe in zahteva vrnitev darila, in sicer zaradi enega izmed naslednjih razlogov: zaradi darovalčeve premoženjske stiske, zaradi kasneje rojenih otrok darovalca, ali zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca.

11Ker je tožničina trditvena podlaga nakazovala, da darilo preklicuje zaradi velike nehvaležnosti, je sodišče prve stopnje, kljub ugotovitvi, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena darilna pogodba, utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi po tej pravni podlagi (540. člen OZ), vendar pa je dokazni postopek pokazal, da je toženec tožnici vseskozi pomagal, ji stal ob strani, ji zagotovil brezplačno bivanje v svojem stanovanju, ter ji v primeru onemoglosti tudi zagotovil plačilo oskrbnine v domu.

12Glede na trditveno podlago je sodišče prve stopnje, kljub izrecnemu nasprotovanju tožnice, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena izročilna pogodba, utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi po tej podlagi, saj je tožnica zatrjevala, da se je toženec zavezal zanjo skrbeti, zaradi česar mu je prepustila kupnino v zatrjevani višini 154.000 EUR in ker toženec dogovora naj ne bi ne izpolnjeval, je tožnica zahtevala vračilo danega, vendar pa je dokazni postopek pokazal, da toženec tožnici vsakodnevne pomoči in skrbi ni obljubil.

13Prvenstveno pa izpodbijana odločitev temelji na dokazni oceni, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena neodplačna pogodba. Dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Da nakazani znesek tožencu predstavlja darilo, tožnica ni dokazala, čeprav je bilo na njej trditveno in dokazno breme, nasprotno pa je toženec brez sence dvoma dokazal, da tožničino nakazilo v višini 140.980 EUR predstavlja njegov prispevek k povečanju vrednosti in prodaji tožničinega nepremičnega premoženje ter njeno dosmrtno brezplačno bivanje v toženčevem stanovanju. Tožnica tudi z ničemer ni dokazala, da bi sploh razpolagala s sredstvi, ki so vrednost hiše zaradi vlaganj močno povečala, medtem ko je toženec dokazal, da je razpolagal s finančnimi sredstvi, ki jih je vložil v tožničino nepremičnino. Ugotovljena dejstva imajo dokazno podlago v listinah in izpovedi zaslišanih prič ter toženca, ki jih je prvo sodišče dokazno ocenilo in jim je utemeljeno sledilo. Pritožbene navedbe dvoma v verodostojnost njihovih izpovedi ne vzbujajo, pa tudi sicer so povsem pavšalne. Da je tožnik obsežno vlagal v nepremičnino toženke niso potrdile le s tožnikom „povezane“ priče, kot to tožnica v pritožbi pavšalno zatrjuje, temveč tudi priče, ki niso s tožnikom v nobeni družinski ali prijateljski vezi, npr. A. R., M. O., M. P., V. J., G. H.

14Tožnica uveljavlja take pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih naj se je ne bi moglo preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so izčrpni, medsebojno skladni in razumljivi. Dejstvo, da se prvo sodišče konkretno ni opredelilo do tega, katera so bila tista posamezna dela, ki naj bi jih izvedel ali financiral toženec, kdaj so bila izvedena in za koliko so ta domnevna dela povečala vrednost nepremičnine, ni pravno pomembno (kot to ugotovi v nadaljevanju pritožbe tudi sama tožnica). V konkretni zadevi je pravno pomembno ugotovljeno dejstvo, da so bila s strani toženca izvedena obsežna vlaganja. Nakazani znesek v višini 140.980 EUR namreč ne predstavlja protivrednosti vlaganj, temveč dogovor pravdnih strank za plačilo toženčevega preteklega prispevka k pridobitvi povečane vrednosti tožničinega nepremičnega premoženja in nenazadnje tudi oceno vrednosti, ki jo je tožnica pridobila s tem, da lahko do smrti brezplačno uporablja toženčevo stanovanje.⁴ Prav tako ni pomembno točno, kdaj naj bi bil sklenjen dogovor o povračilu vlaganj, vsekakor je bil sklenjen najkasneje takrat, ko je bil tožencu nakazan znesek 140.980 EUR.

15Ugotovljene tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine ter značajske lastnosti obeh pravdnih strank niso plod osebne ocene sodnika, temveč rezultat celovite dokazne ocene izvedenega dokaznega postopka in ki so skupaj z drugimi dokazi dale oporo za zaključek sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama darilna pogodba ni bila sklenjena.

16Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

18Tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa je pravočasno in argumentirano odgovoril na pritožničino pritožbo, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. V skladu z odvetniško tarifo in specificiranim stroškovnikom je pritožbeno sodišče tožencu priznalo 1.750 točk nagrade za pritožbo, 27,5 točk materialnih stroškov, skupaj 1777,5 točk, kar znaša 1.066,50 EUR ter 22% DDV, ki znaša 234,63 EUR. Tožnica je tako tožencu dolžna povrniti 1.301,13 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ V nadaljevanju ZPP.
² Glej B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 463, GV Založba, Ljubljana 2004.
³ Glej tudi VSL sodba II Cp 2720/2017.
⁴ Temeljno načelo obligacijskih razmerij je njihovo svobodno urejanje. Udeleženci so prosti pri določitvi pogodbene vsebine, če ta ni v nasprotju z Ustavo, prisilnim predpisi ali z moralnimi načeli.