VSL Sodba II Cpg 498/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene sodbe razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim od tožene stranke zahteva plačilo 1.194,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- zneska 68,05 EUR od 31. 10. 2018 dalje;

- zneska 83,81 EUR od 1. 12. 2018 dalje;

- zneska 125,72 EUR od 29. 12. 2018 dalje;

- zneska 292,97 EUR od 1. 2. 2019 dalje;

- zneska 336,79 EUR od 1. 3. 2019 dalje;

- zneska 286,98 EUR od 30. 3. 2019 dalje,

v II. točki izreka pa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 282,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- zneska 45,09 EUR od 31. 10. 2018 dalje;

- zneska 45,09 EUR od 1. 12. 2018 dalje;

- zneska 45,09 EUR od 29. 12. 2018 dalje;

- zneska 49,09 EUR od 1. 2. 2019 dalje;

- zneska 49,09 EUR od 1. 3. 2019 dalje;

- zneska 49,09 EUR od 30. 3. 2019 dalje.

V III. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati stroške postopka v višini 52,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper citirano sodbo v zavrnilnem delu je tožeča stranka vložila pritožbo in v njej uveljavljala „vse pritožbene razloge“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi skupaj s stroškovno posledico. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je tožeča stranka (takrat upnica) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - šestih računov (razdelilnikov) - na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, izdalo sklep o izvršbi VL 32714/2019-2 z dne 16. 4. 2019, s katerim je dolžniku (sedaj toženi stranki) naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev na račun za nakazilo izterjanega zneska, naveden v predlogu za izvršbo, dovolilo predlagano izvršbo, stroške upnika odmerilo na 134,00 EUR ter odredilo, da bo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi izvršilni postopek vodilo in o njem odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani (list. št. 5). Zoper sklep o izvršbi je tožena stranka ugovarjala, po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je v delu vtoževanih obratovalnih stroškov zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka izpodbijane sodbe z dne 3. 4. 2020). Presodilo je namreč, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izterjavo omenjenih stroškov, saj ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi izkazovala svojo aktivno (materialno) legitimacijo.

7Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti (kakršen je tudi obravnavani), se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava; drugi odstavek 458. člena ZPP).

8Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano:

- tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe K. 25, 27 in 29 v L. (kar izhaja iz Pogodbe, ki jo je predložila v spis (A 2));

- tožeča stranka je toženi stranki izstavila račune/razdelilnike, s katerimi ji je obračunala obratovalne stroške, stroške upravljanja in stroške opominjanja, in sicer razdelilnike št. 0492518091013, 0492518101019, 0492518111014, 0492518121010, 0492519011013 in 0492519021019 (A 3 - A 8);

- iz elektronske korespondence med pravdnima strankama je razvidno, da je tožena stranka navedla, da do nadaljnjega zavrača vse račune, pri čemer pa sicer iz elektronskih sporočil izhaja, da se je tožena stranka sklicevala le na problem v zvezi z zaračunavanjem električne energije v zvezi z obračuni od 01/2018 do 06/2018, zvrnila pa je tudi obračun 07/2018, medtem ko se vtoževani računi/razdelilniki nanašajo na obdobje od 09/2018 do 02/2019 (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9Ob upoštevanju citiranih ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča odločitev, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ni izkazala svoje materialne aktivne legitimacije v zvezi z izterjavo obratovalnih stroškov, katerih plačilo med drugim vtožuje po razdelilnikih, materialnopravno pravilna. Tožeča stranka v predmetni zadevi namreč sploh ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih bi jo utemeljila. Dejstvo, da je tožeča stranka upravnik poslovne stavbe K. 25, 27 in 29 v L., ji samo po sebi ne dalje aktivne legitimacije za izterjavo obratovalnih stroškov od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima pravico do izterjave obratovalnih stroškov (zgolj) tisti, ki je storitev, ki se zaračunava, opravil, oziroma tisti, ki je opravljene storitve plačal namesto dolžnika. Ker pa tožeča stranka v predmetnem postopku ni niti zatrjevala niti dokazovala nobenega od navedenih pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih bi utemeljevala svojo (materialno) aktivno legitimacijo, ter upoštevajoč načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP), je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek (zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije) tudi pravilno zavrnilo.

10Tožeča stranka spremembe ali razveljavitve izpodbijanega dela sodbe ne more doseči z navedbo, da (1) je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da ga sploh ni ugotovilo oziroma da je s svojo interpretacijo dejstev dopustilo obstoj protizakonitega stanja, saj mora biti tudi toženi stranki jasno, da če ne plačuje ničesar, npr. porabljene električne ali toplotne energije, da jo mora plačevati nekdo drug, tj. tožeča stranka, ki ima v z večino dobaviteljev v stavbi generalne pogodbe in ti pristanejo na dobavo v stavbi izključno in samo pod pogojem takojšnjih plačil s strani upravnika, tj. tožeče stranke, (2) da plačilo dobaviteljem posledično izhaja že iz dejstva, da toženi stranki npr. še vedno niso izklopili električne energije (čeprav tožena stranka od leta 2019 naprej ni plačala niti centa od porabljene električne energije) in (3) da je splošno znano dejstvo, da imajo upravniki z večjimi dobavitelji v stavbi generalne pogodbe.

11Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je - kot že obrazloženo - na podlagi določbe 458. člena ZPP v obravnavanem primeru izrecno izključen. Ker ni dovoljen, ga pritožbeno sodišče torej ni obravnavalo. Poleg tega pa za konkretni spor tudi ni relevantno, ali se tožena stranka zaveda ali ne, da mora v primeru, če ne plačuje obratovalnih stroškov, te poravnati nekdo drug. Relevantno je, ali je tožeča stranka v svoji trditveni podlagi navedla, da je storitve, ki jih zaračunava, opravila oziroma da je obratovalne stroške dobaviteljem plačala namesto etažnih lastnikov oziroma ali je ponudila tiste trditve, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da ji gre pravica, da od tožena stranke zahteva plačilo stroškov obratovanja. Ker tega tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni storila (čeprav v pritožbi trdi drugače¹ in se pri tem sklicuje na dejstvo, da toženi stranki še vedno niso izklopili električne energije), presoje prvostopenjskega sodišča, da je tožba nesklepčna, ne more izpodbiti. Tega ne more storiti niti prek sklicevanja na splošno znano dejstvo, da imajo upravniki z večjimi dobavitelji v stavbi generalne pogodbe. Tudi če bi šlo za splošno znano dejstvo, bi bilo tega potrebno - v skladu z razpravnim načelom², vsebovanim v 7. členu ZPP - zatrjevati.

12Pritožnica nadalje drugačne odločitve tudi ne more doseči s svojo pritožbeno trditvijo, da tožena stranka do sedaj v svojih vlogah ni decidirano nasprotovala vtoževanim zneskom po vtoževanih računih in jih je zgolj pavšalno zavračala. Navedeno dejstvo je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje (prim. 9. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in na zadevo nima vpliva, kot mu ga pripisuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je iz razloga, ker tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke v zvezi s ključem delitve ter pravilnosti obračunavanja zaračunanih postavk (z izjemo električne energije!), skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP pravilno štelo, da tožena stranka zaračunane stroške upravljanja, hišniške storitve, zavarovanja, tekočega vzdrževanja, čiščenja in stroškov opomina priznava. A ker je hkrati ugotovilo, da tožeča stranka v obravnavani zadevi sploh ni izkazala svoje aktivne stvarne legitimacije (zatrjevala dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ji gre pravica zahtevati plačilo obratovalnih stroškov od etažnega lastnika), zahtevku kljub temu ni moglo ugoditi (pri tem računov pravilno ni upoštevalo kot del trditvene podlage tožeče stranke). Vprašanje aktivne legitimacije je namreč vprašanje materialnega prava, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka, tudi če tožena stranka izrecno ne poda ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije. Stvarna (materialna) aktivna legitimacija pomeni, da je stranka nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v postopku. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so (zatrjevana) dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže določena pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Tožeča stranka v predmetni zadevi ni zatrjevala pravnorelavantnih dejstev, na podlagi katerih bi utemeljevala svojo (materialno) aktivno legitimacijo, tj. da lahko v svojem imenu kot upravnik od tožene stranke izterjuje obratovalne stroške. Oziroma povedano drugače, tožba tožeče stranke je nesklepčna in je zato sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

13Tožeča stranka v nasprotju s svojimi pritožbenimi očitki tudi ni skozi celotno svojo trditveno podlago zahtevala izvedbo naroka. Njena izrecna zahteva iz trditvene podlage ne izhaja, niti ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlog npr. zaslišanje priče pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranke v vlogah podajo zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič), se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka. Izvedba naroka in izvajanje dokazov pa v tem postopku tudi nista bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije. Da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zagrešilo kakršnokoli postopkovno kršitev, tako ni utemeljena pritožbena trditev. Razlogi izpodbijane sodbe niso v nasprotju z vsebino samih vlog tožeče stranke.

14Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Prim. zadnji odstavek na list. št. 46.
² Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki in ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala.