VSL Sodba II Cp 1271/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora toženec plačati tožnici, zniža za 6 EUR (na 78 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu (I. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo znižanemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji je toženec dolžan plačati glavnico v znesku 298,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje do plačila ter 84,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2Proti sodbi se je pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se prvostopenjska sodba razveljavi, zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naj se naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Trdi, da je nelogično, da mora plačevati odvoz komunalnih odpadkov za zabojnik, ki ga nikoli ne napolni. Tožeča stranka je dne 1. 1. 2017 na podlagi Odloka o zbiranju komunalnih odpadkov na območju Občine K. (Odlok) uvedla nov način obračunavanja komunalnih odpadkov in je tožencu namesto 80 l zabojnika namestila 180 l zabojnik, kot to predvideva Odlok za 8 oseb v gospodinjstvu. Odlok je v neskladju s 23. čl. Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uredba MEDO), 9. čl. Uredbe o obvezni gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov, 2. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in 59. čl. Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Noben od navedenih predpisov ne daje občini pooblastila, da z odlokom določi, kolikšna je najmanjša velikost zabojnika za mešane komunalne odpadke. Tožeča stranka torej nima pravne podlage za določitev večjega zabojnika s prostornino 180 l. Posledično tudi ni imela podlage za zvišanje cene storitve odvoza komunalnih odpadkov iz 15,60 EUR na 35,06 EUR. Toženec je znesek 15,60 EUR mesečno poravnal, za plačilo odvoza komunalnih odpadkov v višjem znesku pa tožeča stranka nima pravnega temelja. Odlok je protiustaven, zato ga sodišče ne bi smelo uporabiti (exceptio illegalis). Odlok v 2. odst. 18. čl. krši načelo enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. čl. Ustave. Pri odvozu smeti je predmet primerjave (tertium comparationis) količina odpadkov in ne število ljudi. Odlok ceno storitve odvoza smeti veže na število članov gospodinjstva in s tem različno obravnava gospodinjstva, ki proizvedejo enako količino odpadkov, saj gospodinjstvom z več člani neupravičeno zaračunava več. Nadalje Odlok postavlja standard 20 l odpadkov na osebo za črn zabojnik ob praznjenju na 14 dni. Toženec bi torej moral imeti zabojnik s 160 l. Ker tožeča stranka ne more zagotoviti prilagojenih zabojnikov glede na število članov gospodinjstva, namesti prvo večjo tipizirano posodo, ki ima v primeru toženca prostornino 180 l. Toženec torej plačuje 20 l več od standarda. Nasprotno se v primeru 1 ali 2 članskih gospodinjstev, ki imajo 80 l zabojnik (saj manjši ne obstaja), cena odvoza prilagodi z upoštevanjem faktorja 0,5. Takšno pravilo bi moralo biti sprejeto tudi pri večjih gospodinjstvih, da se v primeru odstopanja od standarda uporabi faktor, ki to odstopanje popravi. V primeru toženca bi se torej moral uporabiti faktor, ki bi zmanjšal plačilo za 20 l odpadkov, ki odstopajo od normativa. Ker za večja gospodinjstva takšnega faktorja ni, gre za razlikovanje v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Toženec izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da na njegovem naslovu prebiva 8 oseb, saj dejansko gospodinjstvo šteje zgolj 6 oseb. Tožeča stranka bi torej lahko obračunala kvečjemu znesek 23,40 EUR mesečno. Napačna je tudi odmera stroškov postopka. Sodišče je tožeči stranki prisodilo celotne stroške postopka, čeprav je zahtevek delno umaknila in bi ji torej lahko prisodilo le sodno takso za spore v vrednosti spornega predmeta do 300 EUR, tj. 54 EUR.

3Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in se zavzela za njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena le glede stroškov postopka, sicer pa ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6Neupoštevna je zato pritožbena navedba, da na naslovu toženca dejansko prebiva 6 oseb in ne 8, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Gre za očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, kar torej ni dopusten pritožbeni razlog.

7Ustava RS v 125. čl. določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. To pa ne pomeni, da sodniki podzakonskih aktov ne upoštevajo. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko, kadar ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis, odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis) in razsodi na podlagi zakona. Sodišče je na 6. str. izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je v predmetni zadevi presojalo tudi skladnost Odloka z uredbama, pri čemer je pravilno ugotovilo, da je Odlok skladen z vsemi relevantnimi zakonskimi in podzakonskimi akti, pa tudi z Ustavo. Ne držijo pritožbene navedbe, da je Odlok v neskladju z 23. čl. Uredbe MEDO, 9. čl. Uredbe o obvezni gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov, 2. čl. ZVO-1 in 59. čl. ZGJS.

8V zvezi z Uredbo MEDO toženec priznava, da se skladno s 1. odst. 23. čl. cena uporabnikom zaračuna glede na prostornino zabojnika. Toženec se nato sklicuje na 5. odst. 23. čl. Uredbe MEDO, ki določa, da se cena ravnanja s komunalnimi odpadki zaračuna uporabnikom sorazmerno glede na prostornino zabojnika in pogostost odvoza. Toženec iz citirane določbe napravi napačen sklep, da občina cene ne bi smela določati glede na število oseb. Občina cene namreč ne obračunava glede na število oseb, temveč glede na prostornino zabojnika. Vendar pa 5. odst. 23. čl. Uredbe MEDO ne govori o tem, kako naj občina določi prostornino zabojnika za posamezno odjemno mesto. Glede slednjega Uredba MEDO v 7. odst. 23. čl. daje občini pooblastilo, da podrobneje določi način porazdelitve količine opravljenih storitev ravnanja s komunalnimi odpadki med uporabnike, kadar si več uporabnikov storitev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki deli zabojnik ali kadar uporabnik z odpadki ne ravna v skladu s predpisi. Občina torej ima pooblastilo za določanje najmanjše velikosti zabojnika, kar je storila z Odlokom, ki torej ni v nasprotju z Uredbo MEDO, kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

9Nadalje Uredba o obvezni gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov v 3. odst. 9. čl. določa minimalno prostornino zabojnika, s katero mora biti opremljeno vsako odjemno mesto, ki znaša 60 l. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da Uredba določa zgolj minimalno prostornino zabojnika, ne preprečuje pa, da občina za posamezno odjemno mesto določi večjo prostornino. Ne drži pritožbeni očitek, da po 6. odst. 9. čl. navedene Uredbe lahko izvajalec javne službe zamenja prostornino zabojnika zgolj v primeru, da prostornina zabojnika ne ustreza potrebam uporabnika, ali če je zabojnik tako močno poškodovan, uničen ali izrabljen, da lahko prepuščanje teh odpadkov povzroči tveganje za okolje ali zdravje ljudi. Toženec napačno interpretira navedeno odločbo, ki v resnici določa, da v navedenih primerih izvajalec mora zamenjati zabojnik. Izvajalec pa zabojnik lahko zamenja tudi v drugih primerih, kot ga je na primer tožeča stranka zamenjala skladno z Odlokom.

10Prvostopenjsko sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj Odlok ni v nasprotju z ZVO-1. Zgolj zaradi načina obračunavanja cene odvoza komunalnih odpadkov glede na pavšalno določeno minimalno količino odpadkov na gospodinjstvo, Odlok ne krši temeljnega načela iz 2. čl. ZVO-1, tj. preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja. Na ceno storitve imajo uporabniki vpliv, saj izvajalec po 5. odst. 23. čl. Uredbe MEDO ceno glede na kg zaračuna uporabnikom sorazmerno s prostornino zabojnika. Pri tem je pomembno, da se najmanj enkrat letno razdeli masa v zadnjem obračunskem obdobju zbranih komunalnih odpadkov v posamezni občini na uporabnike glede na prostornino zabojnika za mešane komunalne odpadke in pogostost odvoza tega zabojnika. Toženec torej skupaj z vsemi ostalimi uporabniki vpliva na količino odpadkov in posledično na ceno storitve. Kot neutemeljena se zato izkaže pritožbena navedba, da Odlok ne spodbuja k zmanjševanju komunalnih ločenih odpadkov in je zato v neskladju z ZVO-1.

11Pravilo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pooblastilo občine za podrobnejši način oblikovanja cen storitev izhaja iz 2. odst. 59. čl. ZGJS. Navedeni člen določa, da se cene oblikujejo in določajo na način in po postopku, ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti v skladu z zakonom. Ne drži torej navedba toženca, da v ZGJS ni podlage za določitev večjega zabojnika. Večji zabojnik je določen z Odlokom, s katerim je občina skladno s pooblastilom iz 2. odst. 59. čl. ZGJS podrobneje določila način obračunavanja cene odvoza komunalnih odpadkov.

12Pritožbeno sodišče torej v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da noben od zakonov in podzakonskih aktov ne določa, na kakšen način posamezna občina določi velikost zabojnika za mešane komunalne odpadke, niti ne konkretne metode, kako se stroški izvajanja javne službe zbiranja komunalnih odpadkov zaračunajo uporabnikom. Odlok torej ni v neskladju z zakoni in podzakonskimi akti, na katere se sklicuje toženec.

13Odlok tudi ni v neskladju z Ustavo, saj v 2. odst. 18. čl. ne krši načela enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. čl. Ustave. Pravilna je argumentacija prvostopenjskega sodišča, da so vsa gospodinjstva v Občini K. podvržena istemu načinu določanja prostornine zabojnika za mešane komunalne odpadke in so vsa 8 članska gospodinjstva dolžna plačevati ceno storitve glede na prostornino zabojnika 180 l. Enako dejansko stanje torej povzroča enake posledice. Ustrezna je tudi nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje, da načelo enakosti ne pomeni absolutne splošne enakosti vseh. Povsem neživljenjsko je pričakovati, da bo porazdelitev cen storitev javnih služb urejena na način, da bo popolnoma odražala dejansko koriščenje teh storitev.

14Zato je treba zavrniti tudi pritožbene očitke, ki se nanašajo na uporabo faktorja, ki bi zmanjšal plačilo toženca za 20 l odpadkov, ker v navedeni količini odstopajo od standarda 20 l odpadkov na osebo ob praznjenju na 14 dni. Res je, da bi toženec glede na standard moral imeti zabojnik s 160 l. Vendar pa tožeča stranka ne more zagotoviti prilagojenih zabojnikov glede na število članov gospodinjstva, zato v tem primeru po 3. odst. 18. čl. Odloka namesti prvo večjo tipizirano posodo, ki ima v primeru toženca prostornino 180 l. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna določba ni protiustavna. Občina ima utemeljen razlog za takšno ureditev, saj ni mogoče zagotoviti prilagojenih zabojnikov za vsako prostornino mešanih komunalnih odpadkov, preračunano glede na standard 20 l na osebo. Ne gre za takšno nesorazmernost, ki bi lahko pomenila kršitev načela enakosti pred zakonom.

15Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek, da je pri odvozu smeti predmet primerjave količina odpadkov in ne število ljudi in torej 2. odst. 18. čl. Odloka neupravičeno razlikuje gospodinjstva, ki proizvedejo enako količino odpadkov. Praktično je nemogoče, da bi se storitev odvoza smeti zaračunavala glede na dejansko zbrano količino odpadkov v posameznem gospodinjstvu. Skladno z Uredbo MEDO se cena odvoza zaračunava glede na prostornino zabojnika in pogostost odvoza. Prostornina zabojnika pa se določi glede na velikost gospodinjstva, kar je ustrezna metoda, saj v splošnem vsekakor obstaja korelacija med številom ljudi v gospodinjstvu in količino proizvedenih odpadkov.

16Držijo pa pritožbeni očitki o napaki pri odmeri stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožencu zmotno naložilo v plačilo celotno sodno takso od zneska 596,04 EUR. Tožeča stranka je tožbo za 298,02 EUR umaknila pred izdajo odločbe, zato količnik za odmero takse od tega zneska po tarifni številki 1112 ZST-1 znaša 1 (18 EUR). Za preostali zahtevek v višini 298,02 EUR se po tarifni številki 1111 ZST-1 uporabi količnik 3 (54 EUR). Delni umik tožbe torej terja nov izračun sodne takse, ki znaša 72 EUR in ne 78 EUR, zato je bilo treba II. točko izreka sodbe spremeniti in znesek stroškov znižati za 6 EUR (3. odst. 365. čl. ZPP).

17Ostali pritožbeni očitki se izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v preostalem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Ker je bil v pritožbenem postopku toženec uspešen le v minimalnem delu glede stranske terjatve, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP), tožeča stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.