VDSS Sodba Psp 101/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 6. 7. 2018 in št. dosjeja ... z dne 22. 3. 2018 ter da se tožeči stranki prizna pravica do invalidske pokojnine.

2Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sodno odločanje.

3Tožeča stranka je zaposlena na delovnem mestu prodajalke in dela s strankami za blagajno. Precej je dela stoje, občasno tudi sede. Tožeči stranki se že dalj časa pojavljajo težave z vrtoglavico. Ta nastopi nenadno, tako da ima tožnica težave že s prihodom na delo. Gre za zelo motečo situacijo, saj zaradi vrtoglavic ne more normalno opravljati dela. V izvedenskem mnenju je zgolj navedeno, da vrtoglavice ni ugotoviti, na dodatno pa je sodni izvedenec pojasnil, da na osebnem pregledu zatrjevanih težav z vrtoglavico ni bilo mogoče ne potrditi in ne zanikati. Zaradi objektivizacije vrtoglavice, bi bila potrebna dodatna testiranja in pridobitev dodatnega mnenja nevrologa. V primeru dokazanih nenadnih vrtoglavic, bi tožeča stranka potrebovala dodatno razbremenitev glede dela s steklom in dela z ostrimi predmeti. Zaradi navedenega je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje sodnega izvedenca nevrologa, kar pomeni, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

7Predmet sodne presoje je drugostopenjska odločba tožene stranke št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 6. 7. 2018 in odločba tožene stranke št. dosjeja ... z dne 22. 3. 2018, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delu „Prodajalec II“ s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 17. 7. 2013 dalje.

8Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožeča stranka z odločbo št. ... z dne 24. 8. 2013 že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, v sodnem postopku pa je bilo s pritegnitvijo izvedenskega organa ugotovljeno, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je preostala delovna zmožnost pri tožnici v isti obliki podana še naprej. Izvedenski organ je pri tožnici prepoznal nekatere simptome mešane anksiozno-depresivne motnje, s prevladujočimi simptomi mešane osebnostne motnje s poudarjeno konverzivnostjo in pasivno-agresivnostno noto. Takšni pacienti imajo lahko različen spekter simptomov; kot so telesni simptomi, utrujenost ali bolečine. V tožničinem razmišljanju prevladuje tendenca po invalidski upokojitvi in s tem povezanim osebnim prepričanjem, da pod nobenim pogojem ne more delati. Klinični in dokumentirani podatki, po mnenju izvedenskega organa, tega ne potrjujejo. Izkazana je poudarjena agravacija psihičnih simptomov, ki jih tožnica ne zmore ali ne zna dobro opredeliti. Tožeča stranka, kljub ambulantnemu psihiatričnemu zdravljenju, ne prejema nobene medikamentozne terapije ali psihoterapije, ki bi narekovala kakršno koli spremembo invalidskega statusa in ki bi bila indicirana v primeru pomembne psihične motnje. Izvedenski organ ni ugotovil potrebe po dodatnih trajnih razbremenitvah pri delu, vrtoglavice ob osebnem pregledu izvedenski organ namreč ni ugotovil, gibljivost aksialnega skeleta je bila normalna, brez nevrološkega deficita.

9Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni prišlo do nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi neizvedbe predlaganega dokaza tožeče stranke po imenovanju sodnega izvedenca nevrologa. Sodišče je po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja izvedenskega organa, v katerem sta sodelovala tako specialistka psihiatrije in medicine dela, prometa in športa, ob dodatnem zaslišanju člana izvedenskega organa MDPŠ, na glavni obravnavi dne 5. 12. 2019 iz povsem pravilnih procesnih razlogov, ki so argumentirano obrazloženi v 3. točki obrazložitve sodbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Iz celotne medicinske dokumentacije, ki jo je izvedenski organ imel na voljo, ni izkazanih objektivno preverljivih ugotovitev v zvezi z vrtoglavico, ki jo je tožnica v sodnem postopku prvič zaslišana navajala na naroku. Izvedenski organ ob osebnem pregledu težav z vrtoglavico ni ugotavljal, ugotovitve iz medicinske dokumentacije glede ravnotežja tožeče stranke, pa so povsem v mejah normale. Ob odsotnosti objektivno preverljivih podatkov glede težav z vrtoglavico in dejstvu da gre pri tožnici za konverzivno motnjo, ki je lahko povezana s tožničino osebnostno strukturo¹ ter se lahko odraža v telesnih simptomih in bolečinah, sodišče pravilno ni prepoznalo obstoja procesne situacije niti iz tretjega odstavka 254. člena ZPP niti iz prvega odstavka 245. člena ZPP, ki bi terjalo izvajanje dokaza z drugim izvedencem.

10Sodišče sprejema obrazložitev sodišča v 9. točki sodbe, da ob odsotnosti objektiviziranih podatkov o obstoju težav tožeče stranke z ravnotežnim organom, pri tožnici ni mogoče ugotoviti poslabšanja že obstoječe invalidnosti. Nenazadnje tudi na naroku za glavno obravnavo predloženi izvidi, ki datirajo časovno izven določenega okvirja ugotavljanju tožničine preostale delovne zmožnosti,² predvsem povzemajo anamnestične podatke, ne navajajo pa rezultatov meritev. Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti,³ izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.

11Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča, da tožeča stranka v relevantnem obdobju ni izkazala poslabšanja zdravstvenega stanja, zatrjevane vrtoglavice pa bo morala v novem postopku objektivizirati.

12Ker je sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici v tem sodnem postopku ni izkazan zakonski dejanski stan 1. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami v nadaljevanju ZPIZ-2),⁴ je pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke, zato mora pritožba ostati neuspešna. Pritožbo je sodišče na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Motivacija za delo je pri tožnici bila znižana, ne pa tudi energetski potenciali.
² Pri čemer niti ne izkazuje zdravstvenih težav tožnice v obdobju do dneva dokončne odločbe.
³ Na podlagi že ugotovljenega funkcionalnega kliničnega stanja in zahtev ter obremenitev pri delu v okviru njenega poklica.
⁴ Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica pa nimajo več preostale delovne zmožnosti.