VSL Sklep II Cp 1297/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 270,47 EUR nadomesti z zneskom 1.502,76 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, in sicer v višini 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 10. 2016 do plačila. V presežku za znesek 8.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od 29. 9. 2016 dalje, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika zavrnilo. Glede stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 270,47 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v sklepu o stroških (tj. v III. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sodbo v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 270,47 EUR nadomesti z zneskom 1.514,35 EUR, toženi stranki pa naloži v povračilo tudi pritožbene stroške tožeče stranke.

3Pritožba je delno utemeljena.

4V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik s tožbo zoper zavarovalnico uveljavljal odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu v kuhinji med prestajanjem zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tri ključna sporna vprašanja med pravdnima strankama, in sicer: (1) ali je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, (2) ali je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka ter (3) kolikšna je višina nastale škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je krivda v danem primeru podana, ker zavarovanec ni zagotovil ustreznih delovnih pogojev in delovne opreme. Soprispevek oškodovanca ni bil podan. Višini zahtevka pa je sodišče delno ugodilo s tem, da je tožniku priznalo škodo v višini 4.900,00 EUR, v preostanku, t.j. za 8.000,00 EUR, pa je zahtevek zavrnilo.

5Tožeča stranka v pritožbi navaja, da so bili stroški tožeči stranki prenizko odmerjeni, da so bili stroški toženi stranki previsoko odmerjeni in da je sodišče napačno ocenilo uspeh strank v pravdi.

6Glede očitka prenizko odmerjenih stroškov tožeči stranki, je pritožnik navedel, da je v postopku na prvi stopnji priglasil tudi nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2020 v višini 250 točk. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku resnično predložila pripravljalno vlogo z dne 10. 2. 2020, pri čemer gre za obrazloženo vlogo, v kateri je tožeča stranka podala pripombe na izvedensko mnenje. Tožeča stranka je v stroškovniku, podanem na zadnjem naroku za glavno obravnavo, stroške za predmetno vlogo tudi ustrezno priglasila. Višje sodišče na podlagi tar. št. 19/3 v zvezi s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu¹ ugotavlja, da so bili stroški za vlogo upravičeno priglašeni do višine 125 točk, zato je treba k tožnikovim potrebnim stroškom prišteti še 75,00 EUR.

7Pritožba kot nepravilno in nezakonito izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o priznanju 2 % materialnih stroškov. Te je sodišče odmerilo od polovične nagrade, obračunane na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, po katerem odvetniku, če je stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči, pripada le polovica nagrade, izračunane na podlagi Odvetniške tarife.² Višje sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri 2 % materialnih stroškov upoštevati polno vrednost odvetniške storitve (ki bi znašala, upoštevaje tudi stroške vloge z dne 10. 2. 2020, 4125 točk), ne pa le polovične nagrade. Vsebina petega odstavka se namreč ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv so odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo, torej odvetniško storitev, ne pa tudi za izdatke za stranko po 11. členu OT.³ Pravilen znesek materialnih stroškov torej znaša 49,50 EUR.

8Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da znašajo potrebni stroški tožnika (ob ponovno obračunanem DDV glede na nekoliko višjo odmero) 2.688,11 EUR.

9Nadalje pritožba izpodbija previsoko odmerjene stroške toženi stranki. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene. Trditev, da za povrnitev kilometrine pooblaščencu stranke, ki je ne zastopa odvetnik, ni zakonite podlage, namreč ne drži. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku⁴ določa povrnitev stroškov najcenejšega prevoznega sredstva. Stroški za prevožene kilometre se na podlagi tega pravilnika povrnejo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Tožena stranka je kilometrino uveljavljala za relacije Novo mesto – ZPKZ Dob pri Mirni – Novo mesto (za pristop na ogled kraja dogodka z izvedencem), Novo mesto – Trebnje – Novo mesto (za pristop na narok) ter Ljubljana – Trebnje – Ljubljana (prav tako za pristop na narok). Višje sodišče ugotavlja, da gre za relacije, na katerih so povezave z javnim prevozom slabe in časovno redke, zato je pooblaščenec tožene stranke upravičeno opustil vožnjo z javnim prevozom in je posledično upravičen do povračila stroškov kilometrine. Višje sodišče zavrača tudi pritožbene očitke v zvezi s pravico do povračila materialnih stroškov. Ugotavlja namreč, da je tožena stranka v stroškovniku zadostno specificirala višino materialnih stroškov s tem, ko se je sklicevala na cenik Pošte Slovenije in navedla ceno posamezne kopije, ne pa tudi konkretnega števila kopij. Skladno z drugim odstavkom 216. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bilo odločanje o višini dejansko nastalih materialnih stroškov pretirano zamudno, ti stroški pa glede na celoto predstavljajo le neznaten del, zato je po prostem preudarku pritrdilo višini priglašenih materialnih stroškov pooblaščenca tožene stranke.

10Glede napačne ocene uspeha strank v pravdi višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je tožena stranka tekom celotnega postopka ugovarjala zahtevku tako po temelju kot po višini. Pravdni postopek je v pretežnem delu obsegal dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, vključno z vprašanjem soprispevka. V zvezi s tem je bilo zaslišano večje število prič, opravljen ogled na kraju samem, prav tako pa je bil v postopku angažiran izvedenec s področja varstva pri delu. V odškodninskih pravdah sodna praksa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha.⁵ Ta metoda je uporabljiva v postopkih, kjer mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka. Višje sodišče ugotavlja, da je ta pogoj glede na zgoraj navedeno v konkretnem primeru izpolnjen, kar pomeni, da se tožeči stranki prizna uspeh v višini 69 %, ker je po temelju uspela v 100 %, po višini pa v 38 %, toženi stranki pa se prizna uspeh v višini 31 %.

11Glede na navedeno potrebni stroški tožeče stranke znašajo 2.688,11 EUR, upoštevaje uspeh v pravdi pa 1.854,80 EUR; potrebni stroški tožene stranke znašajo 1.135,60 EUR, upoštevaje uspeh pa 352,04 EUR; tako je po pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 1.502,76 EUR.

12Tožeča stranka je v pritožbenem postopku priglasila še pritožbene stroške. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi 155. člena ZPP in po tar. št. 21/2 upravičena do 250 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR.

¹ Uradni list RS, št. 18/93 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOdv.
² Uradni list RS, št. 2/2015 in nadaljnji, v nadaljevanju: OT.
³ Sodba Upravnega sodišča RS I U 1293/2016 z dne 28. 2. 2017.
⁴ Uradni list RS, št. 15/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik.
⁵ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2952/2011 z dne 22. 2. 2012, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1972/2015 z dne 2. 9. 2015 in številne druge odločbe višjih sodišč.