VSL Sodba II Cpg 518/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 1.719,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2018 ter ji povrniti pravdne stroške v višini 388,99 EUR.

2Zoper sodbo se je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

7Tožena stranka pritožbo utemeljuje na trditvi, da hkrati z vročitvijo dopolnitve tožbe in obrazca za podajo soglasja k mediaciji ni prejela tudi poziva sodišča prve stopnje, da je dolžna na vročeno dopolnitev tožbe odgovoriti v roku 8 dni, in pouka na posledice opustitve. Prejem dopolnitve tožbe in obrazca za podajo soglasja k mediaciji ni sporen. Višje sodišče pa nima razloga za dvom v to, da je bil skupaj z navedenima pisanjema toženi stranki vročen tudi navedeni poziv. Ta se nahaja v sodnem spisu na list. št. 38, kot vsebina sodnega spisa je (g.Odg1V-smv-vl(d3) r. št. 13) naveden tudi na vročilnici pooblaščencem tožene stranke, ki so jo slednji podpisali dne 18. 12. 2019. Vročilnica je listina o vročitvi in je javna listina. Kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno breme glede nasprotnega dejstva je na toženi stranki, saj je ona tista, ki je trdila, da do (pravilne) vročitve ni prišlo. Od povprečno skrbne osebe (kar kvalificirani pooblaščenec nedvomno je) se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njegovi vsebini na ovojnici, in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Pooblaščenci tožene stranke bi ob prejemu pisanja mogli in morali preveriti, ali so v njem vsa na ovojnici navedena pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču.¹ Glede na navedeno stališče sodne prakse le sklicevanje na domnevno (sodišču nepoznano in tudi nedokazano) prakso pooblaščencev tožene stranke glede komunikacije s strankami višjega sodišča ne prepriča. Tožena stranka tako svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo pravice do kontradiktornega postopka iz 22. člena Ustave RS.

8Ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede glavne terjatve, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

9Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.

¹ Prim. s sklepom VSRS II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011.