VSC Sodba Cp 515/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih delno spremeni tako:

- da izpodbijana točka I izreka poslej glasi:

"Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki 15.000,00 EUR iz naslova plačane are z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2014 dalje do plačila, zavrne pa se tožbeni zahtevek v delu za še nadaljnjih 15.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi″,

- da se v točki V izreka znesek "2.114,09 EUR" nadomesti z zneskom "803,49 EUR".

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi sodbe razsodilo:

- da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 30.000,00 EUR iz naslova plačane are skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2014 dalje do plačila,

- da sta toženi stranki dolžni v 15 -ih dneh nerazdelno plačati tožeči stranki 12.800,00 EUR iz naslova plačane kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila (točka II izreka),

- da sta toženi stranki dolžni v 15-ih dne nerazdelno plačati tožeči stranki 5.029,69 EUR iz naslova povečanja vrednosti njunih nepremičnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila (točka III izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek za 184,00 EUR iz naslova plačane kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 24.000,00 EUR od 12. 6. 2013 do 8. 7. 2014 in od 6.000,00 EUR od 15. 6. 2013 do 8. 7. 2014 (točka IV izreka),

- tožencema naložilo nerazdelno dolžnost povrniti tožnici stroške pravdnega postopka 2.114,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka V izreka).

2Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, navajala je, da jo izpodbija v celoti in iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz pritožbenih navedb izhaja, da je konkretizirano izpodbijala le odločitev pod točko I izreka in posledično odločitev o stroških pravdnega postopka v točki V izreka, izpostavila pa je tudi trditev, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o njenem pobotnem ugovoru, čeprav iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ga je zavrnilo. Predlagala je ugoditev pritožbe in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožba konkretno ne izpodbija odločitve pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora v roku 15 dni vrniti tožeči stranki 12.800,00 EUR iz naslova plačane kupnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila. Glede tega dela zahtevka sta skladni trditvi pravdnih strank, da je to del plačane kupnine za nepremičnino, ker pa pravdni stranki kupoprodajne pogodbe nista sklenili, je pravna podlaga za plačilo tega zneska odpadla, zato ga mora na podlagi določbe 190. člena OZ tožena stranka vrniti tožeči stranki skupaj z zahtevanimi obrestmi. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožena stranka odločitve v tem delu ni konkretizirano izpodbijala, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

6Sodišče prve stopnje je v točki III izreka sodbe prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 5.029,69 EUR iz naslova povečanja vrednosti njene nepremičnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila. Tudi te odločitve pritožba konkretizirano ne izpodbija, v pritožbi tožena stranka celo zatrjuje, da vlaganjem tožeče stranke v svojo nepremičnino ni nasprotovala. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu po presoji pritožbenega sodišča ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti in je tudi materialnopravno pravilna (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka potrdilo (353. člen ZPP).

7Tožena stranka je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in trdila, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, ker v izreku ni odločitve o njenem pobotnem ugovoru. Trdila je še, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede njenega pobotnega ugovora sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njen pobotni ugovor zavrnilo.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. V izreku izpodbijane sodbe ni odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke, ki je njen nasprotni zahtevek in predmet te pravde. V tem primeru pa ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, temveč je to pomotna opustitev dolžnosti sodišča odločiti o vseh zahtevkih, ki so predmet postopka. Neobstoječe odločitve ni mogoče izpodbijati ne z rednimi ne z izrednimi pravnimi sredstvi, ker je za tak primer po določbah 325. člena ZPP predviden institut dopolnilne sodbe, s katero se odpravi takšna napaka v prej izdani sodbi (II Ips 177/2015, II Ips 213/2012).

Tožena stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 325. člena ZPP).

8Pritožba je v tem delu utemeljena.

9Pritožba dalje trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je razlog za neizpolnitev predpogodbe na strani tožene stranke. 26. 6. 2013 sta pravdni stranki res sklenili predpogodbo za prodajo nepremičnin, ki so bile v času njenega sklepanja opredeljene kot delno stavbna in delno kmetijska zemljišča in da je bilo v 3. členu zapisano, da stranke pričakujejo, da bo v času 6 mesecev od njene sklenitve spremenjena namembnost nepremičnin in da v kolikor v tem času ne podpišejo glavne pogodbe, se šteje predpogodba za razveljavljeno. Na zadnjo stran sklenjene pogodbe so pripisale, da se predpogodba sklepa izključno zaradi pridobitve kredita kupca in da je v primeru neodobritve kredita tožeče stranke predpogodba nična. Tožena stranka je izkazala, da je 7. 1. 2013 podala pobudo za spremembo namembnosti zemljišča parc. št. 1401/2 iz kmetijskega v zemljišče za območje stanovanj, da je tožeča stranka izpovedala, da v času sklenitve predpogodbe ni imela namena zemljišča parcelirati, enako je zatrjevala tožena stranka. Takratni partner tožeče stranke R.je kot priča izpovedal, da se je sprememba namembnosti nanašala na ureditev dejanskega stanja. Pritožba dalje meni, da ne drži napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka zavezala, da bo v roku 6 mesecev spremenjena namenska raba zemljišča tako, da bodo vse nepremičnine, ki so bile predmet predpogodbe, opredeljene kot stavbna zemljišča. Nikjer v predpogodbi ni predvideno, da morajo vsa zemljišča pridobiti status stavbnega zemljišča, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka si je takoj po sklenitvi predpogodbe pričela iskati kredit za financiranje nakupa nepremičnin, čeprav nesporno namembnost ni bila spremenjena, to potrjuje trditve tožene stranke, da je bila predpogodba sklenjena zgolj za potrebe pridobivanja kredita in neurejanja spremembe namembnosti. Tožena stranka potem, ko je na občino podala pobudo, vpliva na sprejemanje aktov nima več, tožeča stranka pa ni izkazala, da je uspela pridobiti kredit, tožene stranke ni pozvala k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, napačen je zaključek, da je za neizpolnitve predpogodbe odgovorna tožena stranka in dolžna plačati dvojno aro. Sodišče prve stopnje se neupravičeno ni opredelilo glede zatrjevane ničnosti, oziroma je svojo odločitev oprlo na povsem napačnem dejanskem stanju in krivdo za nesklenitev pogodbe v celoti pripisalo toženi stranki. Tožeča stranka sama in vse priče so potrdile, da se je tožeča stranka vselila v polovico hiše in jo pričela urejati, tudi okolico. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjav prič, oziroma je napačno povzelo njihove izpovedbe. R. je izpovedal, da mu je tožeča stranka sama povedala, da se je v hišo tožene stranke vselila in bo tam, dokler ne pokoristi plačane are, da so O. M., K. M., R. B. in T. M. vsi enotno izpovedali, da jim je poznano, da so se stranke kasneje dogovorile za nakup polovice hiše. Sodišče se je oprlo na 9. člen Predpogodbe, da morajo biti vse spremembe in dopolnitve predpogodbe sklenjene v pisni obliki in je zaključilo, da med pravdnima strankama nikoli ni prišlo do sklenitve dogovora o nakupu polovice hiše za kupnino 100.000,00 EUR. Če bi ugotovilo, da kredit za realizacijo predpogodbe in za nakup cele hiše tožeči stranki ni bil odobren in je predpogodba postala nična, ne bi moglo upoštevati določil sklenjene predpogodbe pri nadaljnjih dogovorih med strankama. Življenjsko nelogično je, da bi se kupec vselil v del nepremičnine in v ta del pričel vlagati, ne da bi imel namen tudi odkupiti, poleg tega je tožeča stranka 19. 8. 2013 in 30. 9. 2013 tudi plačala del kupnine, kar pomeni, da je bila pogodba dejansko sklenjena kot zavezovalni pravni posel, do razpolagalnega pravnega posla pa ni prišlo, čeprav namenska raba zemljišča ni bila spremenjena in ni bilo pogojev za sklenitev pogodbe po razlagi sodišča. Sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zaključka, da do dogovora o nakupu ni prišlo. Tožeča stranka je plačala aro in del kupnine, zato ni mogoče zaključiti, da do sklenitve pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, pogodba je bila dejansko sklenjena. Do sklenitve razpolagalnega posla ni prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke.

10Te pritožbene trditve so delno utemeljene.

11Ker pravdni stranki nista sklenili pisnega dogovora, s katerim bi dogovorili spremembo predpogodbe glede predmeta pogodbe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da obstaja dogovor, da bo tožeča stranka kupila le del nepremičnine.

12Iz trditev pravdnih strank izhaja:

◦ da sta skladno zatrjevali, da je bila 26. 6. 2013 med njima sklenjena predpogodba za prodajo nepremičnin parc. št. 1401/2, 1400/6 in 1400/30, vse k.o. ...da je tožeča stranka plačala 11. 6. 2013 aro 12.000,00 EUR in še 14. 6. 2013 aro 3.000,00 EUR, da je 19. 8. 2013 plačala 10.000,00 EUR kot del kupnine in še 30. 9. 2013 2.800,00 EUR kot del kupnine in da je od avgusta 2013 do maja 2014 tožeča stranka v nepremičnini tožene stranke živela in vanjo vlagala denarna sredstva (v obnovo stanovanja v nepremičnini in urejanje okolice), kar vse je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, da so skladne trditve tudi glede dejstva, da je predpogodba bila tudi osnova za to, da so se urejali krediti pri banki (to trditev je v prvi pripravljalni vlogi podala tožeča stranka, navedbe pod točko II/31 - list. št. 62 spisa).

13Iz vsebine predpogodbe in k njej dodatno sklenjenega sporazuma (prilogi A 6 in B 8) pa izhaja, da se je tožena stranka s predpogodbo zavezala, da bo v šestih mesecih spremenjena namenska raba zemljišč tako, da bodo vsa opredeljena kot stavbna zemljišča in da so zapisale, da je predpogodba veljavna samo za pridobitev kredita, da v primeru neodobritve kredita N. Č. je predpogodba nična, da ko bo N.a Č.plačala celotno kupnino 280.000,00 EUR, se napiše kupoprodajna pogodba in lastništvo na N. Č..

14S predpogodbo stranki prevzameta obveznost, da bosta pozneje sklenili glavno pogodbo (33. člen OZ), njen pravni učinek je v obveznosti skleniti pogodbo. Mogoče je ob sklenitvi predpogodbe skleniti tudi dogovor o ari, ta je bil med pravdnima strankama sklenjen pred sklenitvijo predpogodbe, to je iz izročitvijo are, ker je dogovor o ari realni kontrakt (64. člen OZ). Izročena ara ima lahko pomen dokaza, da je predpogodba sklenjena, ali pomeni zavarovanje obveznosti z predpogodbe, da bo torej sklenjena glavna pogodba. V predmetnem sporu je plačana ara v zavarovanje obveznosti iz predpogodbe, v zavarovanje obveznosti skleniti glavno pogodbo. Iz predpogodbe izhaja dogovor pravdnih strank, da morata za sklenitev glavne pogodbe izpolniti še pogoja: tožena stranka urediti spremembo namembnosti zemljišča, tožeča stranka pa pridobiti denar in plačati kupnino.

15Iz skladnih trditev obeh pravdnih strank izhaja dejstvo, da do 26. 12. 2013, torej do poteka šest mesečnega roka od sklenitve predpogodbe, ni bila sklenjena glavna pogodba. Po določbi petega odstavka 33. člena OZ se lahko sklenitev glavne pogodbe zahteva v roku šestih mesecev po izteku v predpogodbi določenega roka za sklenitev glavne pogodbe. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka v šestih mesecih od sklenitve predpogodbe ni izposlovala spremembe namembnosti zemljišč, ki so bila predmet predpogodbe, da torej ni izvršila svoje obveznosti iz predpogodbe. Ta njena obveznost se tiče predmeta predpogodbe, predmet predpogodbe so stavbna zemljišča s stanovanjsko hišo. V času sklenitve predpogodbe ni bilo stavbno zemljišče le parc. št. 1401/2, na kateri stoji z gradbenim dovoljenjem zgrajena stanovanjska hiša, kar sta vedeli obe pravdni stranki in sta to v svoji trditveni podlagi tudi skladno navajali. Ni pravno upoštevna pritožbena trditev, da tožena stranka na potek postopka za spremembo namembnosti zemljišča ni imela namena, ker se je s predpogodbo to izrecno zavezala urediti.

16Skladne so tudi trditve obeh pravdnih strank, da se je avgusta 2013 tožeča stranka vselila v stanovanjsko hišo tožene stranke, tam živela v stanovanju v nadstropju in imela v hiši tudi poslovni prostor, da je tam opravljala dejavnost, stanovanje in poslovni prostor pa uporabljala do 4. maja 2014, ko se je izselila. To dejstvo kaže, da do 26. 12. 2013 spremenjena namembnost parc. št. 1401/2 ni bila bistven pogoj za sklenitev glavne pogodbe.

17Tožeča stranka je trdila, da je pred vložitvijo tožbe (ta je bila vložena 2. 12. 2014, kot izhaja iz podatkov v spisu) z opominom pred tožbo z dne 9. 7. 2014 (priloga A 5) zahtevala razvezo predpogodbe in vračilo dvojne are.

Ker je zakonsko določen šest mesečni rok, v katerem bi tožeča stranka lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe, ki je tekel od v predpogodbi določenega roka za sklenitev glavne pogodbe 26. 12. 2013, pa sklenitve glavne pogodbe v tem roku ni zahtevala, so s pretekom tega roka, torej 26. 6. 2014, učinki predpogodbe prenehali, obveznosti iz predpogodbe so prenehale, zahteva tožeče stranke za razvezo predpogodbe v opominu z dne 9. 7. 2014 je brezpredmetna.

18Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev dvojne are pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je razlog za nesklenitev glavne pogodbe samo na strani tožene stranke, kar pritožba utemeljeno trdi. Upoštevaje skladne trditve pravdnih strank o namenu sklenjene predpogodbe in v njej določenih pogojev se je tožena stranka zavezala urediti spremembo namembnosti predmeta pogodbe, tožeča stranka pa se je zavezala plačati kupnino. Tožena stranka svoje zaveze ni izpolnila, prav tako je ni izpolnila tožeča stranka.

V točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo trditve tožeče stranke o izdelani finančni konstrukciji za pridobitev denarja v višini kupnine, ki jih je tožeča stranka podala v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 64 spisa) in zaključilo, da je pogoj iz dodatno zapisanega sporazuma tožeča stranka izpolnila s tem, ko ji je bil odobren kredit 40.000,00 EUR, ker ni bila navedena višina kredita, ki bi ji moral biti odobren. Sodišče prve stopnje je spregledalo zapis v sklenjenem sporazumu, da je pogoj za sklenitev glavne pogodbe plačilo celotne kupnine, torej zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen.

Tožeča stranka sama je v isti pripravljalni vlogi trdila, da je v letu 2014 imela na razpolago 217.800,00 EUR, od tega bi znesek 90.000,00 EUR pridobila s predvideno prodajo gradbenih parcel (torej bi morala zemljišče, ki ga še ni kupila, najprej prodati, da bi zagotovila del kupnine), manjkajočih 63.000,00 EUR pa bi pridobila s kreditom, za katerega bi zastavila nepremičnino - hišo, ki je bila predmet nakupa po predpogodbi. Tožeča stranka je s tem svojo finančno konstrukcijo gradila na zavarovanju z zastavno pravico kreditodajalca na nepremičninah tožene stranke za najet kredit, ki bi ga prejela in bi predstavljal del kupnine. Dejstvo, da tožena stranka ni dovolila ustanovitve zastavne pravice na svojih nepremičninah za zavarovanje kredita, ki bi ga prejela tožeča stranka za nakup teh nepremičnin, ne more biti razlog za nesklenitev glavne pogodbe na strani tožene stranke in s tem njena krivda za nesklenitev glavne pogodbe. V predpogodbi se namreč tožena stranka ni zavezala, da bo dovolila takšno zavarovanje in s tem omogočila tožeči stranki plačilo kupnine.

19Po presoji pritožbenega sodišča so tako razlogi za nesklenitev glavne pogodbe na strani obeh pogodbenih strank, oziroma pravdnih strank, tožena stranka ni izpolnila zaveze glede spremembe namembnosti ene od treh parcel, tožeča stranka pa ni pridobila sredstev za plačilo kupnine v roku, v katerem bi lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe in sklenitve glavne pogodbe tudi ni zahtevala v zakonsko določenem roku, to je do 26. 6. 2014.

20Pritožbeno sodišče je tako presodilo, da tožeča stranka zato na podlagi drugega odstavka 65. člena OZ nima upravičenja do zahtevka za vrnitev dvojne are, temveč je njen zahtevek utemeljen na podlagi 190. člena OZ le za vrnitev plačane are, to je 15.000,00 EUR s pripadki. Pravna podlaga, za katero je bila ara dana, se ni uresničila zaradi razlogov na strani obeh pravdnih strank, ker nobena od njiju ni izpolnila v predpogodbi določenega in dogovorjenega pogoja, da bi bila lahko sklenjena glavna pogodba, zato mora tožena stranka vrniti tožeči stranki prejeti znesek are, sicer bi bila obogatena, tožeča stranka pa bi bila prikrajšana.

Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je izpodbijano točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 15.000,00 EUR, tožbeni zahtevek tožeče stranke za nadaljnjih 15.000,00 EUR s pripadki pa je zavrnilo. Tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni posegalo. Izpodbijano odločitev je pritožbeno sodišče delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP.

21Pritožba ni konkretno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka. Vendar se je pravdni uspeh pravdnih strank zaradi delne ugoditve pritožbi tožeče stranke spremenil, ker tožeča stranka ni uspela z delom zahtevka za 15.000,00 EUR. Zato je glede na tožbeni zahtevek 48.013,69 EUR pritožbeno sodišče pritožbeni uspeh tožeče stranke ocenilo na 69 % in je po drugem odstaveku 194. člena ZPP upravičena do povrnitve ustreznega dela pravdnih stroškov.

22Ker je bila tožba vložena v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS št. 67/2008), se ta uporablja za odmero stroškov v tej pravdi na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS št. 2/2015).

23Pritožbeno ni bilo izpodbijano dejstvo, da so znašali potrebni stroški tožeče stranke 2.114,09 EUR, tako znaša njenemu uspehu ustrezen del potrebnih stroškov pred sodiščem prve stopnje 1.458,72 EUR.

Iz stroškovnika tožene stranke na list. št. 318 spisa izhaja, da je priglasila 2.113,65 EUR stroškov, ki obsegajo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 690,00 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 822,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT ter 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so priglašeni stroški bili potrebni in so pravilno priglašeni po ZOdvT, pravdnemu uspehu (31 %) tožene stranke ustrezni del pa znaša 655,23 EUR. Po pobotanju obeh znesekov mora tako tožena stranka povrniti tožeči stranki 803,49 EUR stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v točki V izreka sodbe prve stopnje tako, da je znesek 2.114,09 EUR nadomestilo z znesekom 803,49 EUR.

24Tožena stranka je pritožbene stroške priglasila v višini 1000 točk po tar. št. 21 OT, zvišano za 25 % in DDV. Očitno je, da je tožena stranka stroške priglasila na podlagi OT, ki pa glede na zgoraj obrazloženo ni pravna podlaga za odmero potrebnih stroškov v tem pravdnem postopku, ki se je pričel v času veljavnosti ZOdvT. Pritožbeno sodišče zato priglašenih stroškov ni priznalo kot potrebnih stroškov in je odločilo, da mora pritožbene stroške tožena stranka kriti sama. O vseh stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP.