VSRS Sodba III Ips 7/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 939,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo 20.567,94 EUR iz naslova po mnenju tožeče stranke preplačanih mesečnih obrokov po Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine št. 1/06.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 71/2019-10 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je svojo odločitev o preuranjenosti zahtevka oprlo na uporabo Splošnih pogojev, na katere se nobena od strank ni sklicevala, strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo.

5Tožeča stranka drugostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje ali pa izpodbijano sodbo spremeni.

6Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)

7Toženka (kot leasingodajalka) in tožnica (kot leasingojemalka) sta 25. 10. 2006 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 1/06 (v nadaljevanju Pogodba) in Dodatek št. 3 k tej Pogodbi z dne 29. 9. 2006, ki je bil podpisan pred samo sklenitvijo pogodbe. Skladno s 3. členom Pogodbe se je tožnica zavezala plačati skupno 374.070,58 EUR, in sicer stroške v višini 3.000,00 EUR, ki so zapadli v plačilo dne 25. 10. 2006, nato pa še 179 zaporednih enakih mesečnih obrokov v višini 2.073,02 EUR, od katerih je prvi zapadel v plačilo dne25. 11. 2006, zadnji pa bo zapadel v plačilo 25. 10. 2021.

8V 1. členu Dodatka sta se stranki dogovorili, da se bo višina tožničine obveznosti izračunavala z uporabo obrestne mere, ki je sestavljena iz spremenljive obrestne mere EURIBOR, ki je ob sklenitvi pogodbe znašala 3,54 odstotke, in fiksne obrestne marže v višini 2,7 odstotka. V 2. členu Dodatka pa sta se dogovorili, da lahko toženka samostojno ali pa na pobudo tožnice, brez podpisa kakršnegakoli dodatnega pisnega dokumenta, spremeni višino obveznosti po Pogodbi, če se za več kot 0,20 odstotne točke spremeni višina EURIBOR-ja v primerjavi s tisto, veljavno ob sklenitvi Pogodbe ali tisto, ki je upoštevana ob vsakokratni zadnji spremembi po Pogodbi.

9Obrok leasinga se je ustrezno spreminjal do 1. 12. 2008. Toženka je samostojno spreminjala po Pogodbi dogovorjeno obveznost skladno s spremembo EURIBOR. Nato je obrok leasinga obstal na 2.114,52 EUR in se ni več spremenil do 11. 7. 2016, ko je tožnica ugotovila, da ji toženka leasing obrokov ne obračunava v skladu s prakso, ki je bila prvotno vzpostavljena med strankama.

10Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu opreme št. SP 6/02 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so sestavni del Pogodbe, v 7.4 točki določajo, da se leasingojemalec skladno s točko 7.1 strinja, da se morebitna preplačila ne vračajo, ne obrestujejo in ne valorizirajo, se pa upoštevajo pri naslednji zapadlosti po tečaju na dan zapadlosti naslednje terjatve.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

11Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da je bilo v toženkini diskreciji, da spreminja višino obveznosti, če se za več kot 0,2 odstotnih točk spremeni višina EURIBOR-ja, pri čemer je bil njen legitimen interes, da pri sklenjenem poslu doseže dobiček, kar se doseže „z ustrezno visoko najemnino v obliki anuitet“. Zato v njenem ravnanju ni protipravnosti. Ravnanje toženke, ki višine obrokov ni usklajevala, tudi ni v nasprotju z utečeno prakso med strankama. Spremembo obrokov pa je tako ali tako mogoče zahtevati le za naprej.

12Sodišče druge stopnje je odločitvi prvostopenjskega sodišča pritrdilo, ampak iz drugih razlogov. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek preuranjen. Pravdni stranki sta v točki 7.4 Splošnih pogojev dogovorili način poračunavanja obveznosti v primeru preplačil. Preplačila je treba poračunati pri naslednjih obrokih. Ker se obdobje plačevanja po Pogodbi še ni izteklo (izteče se šele leta 2021) in ker tožnica niti ni trdila, da je že preplačala celotno dogovorjeno obveznost (oziroma je zahtevek oblikovala le tako, da je ugotovila višino preplačil, ne pa tudi preostale obveznosti), z zahtevkom, takim, kot ga je postavila, ne more uspeti. V nadaljevanju pogodbenega razmerja bosta pogodbeni stranki morali opraviti ustrezen obračun in ugotoviti višino preostale obveznosti skladno z določbo točke 7.4. Splošnih pogojev. Šele v primeru, da bi se izkazalo, da je tožnica plačala več, kot je bila po pogodbi dolžna, bi lahko imela zahtevek na vračilo preplačanega.

Revizijske navedbe

13Revident trdi, da se je pritožbeno sodišče do njegovih pritožbenih očitkov le selektivno opredelilo (kot je ustrezalo sprejeti odločitvi), v večjem delu pa nanje sploh ni odgovorilo. Nadalje trdi, da je sodišče druge stopnje svojo utemeljitev sodbe oprlo na argumentacijo (preuranjenost tožbenega zahtevka), ki naj bi izhajala iz Splošnih pogojev, na katere se nobena od strank niti sodišče prve stopnje niso sklicevali. Na koncu revident sodišču druge stopnje očita še neuporabo določbe 351. člena ZPP.

14Tožena stranka v odgovoru na revizijo izrazi strinjanje z razlogi prvostopenjske sodbe.

Razlogi za zavrnitev revizije

15Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

16Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je ravnalo pritožbeno sodišče prav, ko je odločitev o preuranjenosti zahtevka oprlo na uporabo Splošnih pogojev, na katere se nobena od strank naj ne bi sklicevala.

17Revident najprej uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene očitke, kar pa ni v nikakršni povezavi z dopuščenim vprašanjem. Nato opisuje potek postopka na prvi in drugi stopnji in zatrjuje, da je sodišče druge stopnje utemeljitev sodbe oprlo na argumentacijo, ki je nobena od strank postopka ni navajala. Sodišče ni vezano na pravno argumentacijo strank. Vezano je na njune dejanske trditve, ne pa tudi na njuno pravno kvalifikacijo zatrjevanega dejanskega stanja (iura novit curia). Po izrecni zakonski določbi pazi pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V tej zadevi je bil opravljen prav tak materialnopravni preizkus s pritožbo izpodbijane prvostopenjske sodbe.

18Splošne pogoje je predložila tožena stranka v odgovoru na tožbo. Kdor predloži listino v postopku, se praviloma nanjo, vsaj implicitno, tudi sklicuje. Zato ne drži, da se tožena stranka ni sklicevala na Splošne pogoje. Te (dokaz B2) je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo, kot je razvidno iz 4. točke obrazložitve njegove sodbe. Splošni pogoji so bili torej obravnavani že na prvi stopnji.

19Revident se sklicuje še na 351. člen ZPP, katerega drugi odstavek določa, da če sodišče druge stopnje na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, sodišče druge stopnje s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Vendar pa s tem ne more uspeti, saj ne gre za primer, ko ob primerni skrbnosti tožeča stranka ne bi mogla in morala računati z uporabo Splošnih pogojev.

20Ne nazadnje, revident ne pove, v čem naj bi pritožbeno sodišče napačno uporabilo Splošne pogoje in tudi ne, kako bi vsebinsko udejanjil pravico do izjave, ki mu naj bi bila kršena.

21Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

22V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama krije svoje revizijske stroške, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka(II. točka izreka).

23Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT) in znašajo 939,40 EUR(750 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po 3. točki tar. št. 21 OT, 20 točk za izdatke za poštne in telefonske storitve po tretjem odstavku 11. člena OT ter 169,40 EUR za 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT).