UPRS Sodba I U 1946/2018-11

Tožba se zavrne.

1Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka gradbene inšpekcije v zadevi nelegalne gradnje - prizidave in nadzidave poslovno stanovanjskega objekta ..., brez gradbenega dovoljenja, na zemljišču parc. št. *13 k.o. ..., končanega s pravnomočno odločbo št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica uveljavljala obnovitvene razloge po 1., 2. in 6. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V zvezi z obnovitvenim razlogom po 1. točki 260. člena ZUP navaja, da dokumenti disciplinskega postopka, ki je potekal pod št. 119-1/2005, ne predstavljajo novih dejstev in dokazov, ki bi pripeljali do drugačne odločitve v inšpekcijskem postopku. Gre za izjave udeležencev disciplinskega postopka, ki imajo v smislu dokazov v inšpekcijskem oziroma upravnem postopku bistveno manjšo dokazno moč kot dokazi, zbrani v konkretnem inšpekcijskem postopku in na katerih sloni izpodbijana odločba. Zapisniki gradbenih inšpektorjev A.A. in B.B. pa so bili podlaga za izdajo sporne odločbe, tako da ne morejo šteti kot novo dejstvo oziroma nov dokaz. Ker predlagateljica v svoji vlogi ni verjetno izkazala okoliščine, da bi že v času izdaje izpodbijane odločbe obstajala nova dejstva ali dokazi, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, hkrati pa jih brez svoje krivde ni mogla navesti v prejšnjem postopku, je predlog skladno z določbo 267. člena ZUP zavrgel. V zvezi z obnovitvenim razlogom po 2. točki 260. člena ZUP pa navaja, da vlagateljica predlogu za obnovo postopka ni predložila pravnomočne kazenske sodbe oziroma drugega dokumenta, ki bi verjetno izkazoval okoliščino iz 2. točke 260. člena ZUP, in se nanj tudi ne sklicuje. Izkazala pa tudi ni obnovitvenega razloga po 6. točki 260. člena ZUP.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil ter soglašal z razlogi, da tožnica ni izkazala obstoja obnovitvenih razlogov po 1., 2. in 6. točki 260. člena ZUP.

3Tožnica v tožbi ne soglaša s stališčem organov, da se v okviru disciplinskega postopka ugotavlja disciplinska odgovornost javnega uslužbenca za morebitne kršitve obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja in ne legalnost oz. nelegalnost konkretne gradnje. Organa ne podata nobenih vsebinskih argumentov na navedbe tožnice, ki je natančno obrazložila vsebinsko in dokazno istovetnost obeh postopkov. Pritožbeni organ ne konkretizira, v čem bi bile kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi zanj ne bile relevantne za obravnavo konkretne gradnje, čeprav mu je v 123. členu ZJU na voljo 12 točk možnih kršitev dela javnih uslužbencev. Konkretiziranje vsebine pa je v tem predlogu za obnovo postopka bistveno. Evidentno je, da je bilo v disciplinskem postopku inšpektorici C.C. očitano nepravilno strokovno ravnanje v skladu z 8. in 9. členom ZJU. Inšpektor v postopkih ugotavlja pravilnost in zakonitost gradnje, torej pritožbeni organ ne more trditi, da je šlo v disciplinskem postopku zgolj za kršitve delovnega razmerja, saj je to nedoločen pojem. Pritožbeni organ ločuje disciplinski postopek od konkretne gradnje, čeprav je bil ta ravno zaradi gradnje uveden in natančno analiziran s strani komisije. Oba postopka sta tako vsebinsko povsem identična. Uporabljajo se enaka pravila in enako gradivo, saj odgovarjata na isto dejansko vprašanje, četudi na različnih pravnih podlagah. Ob analizi dokumentov iz disciplinskega postopka lahko razberemo, da je bil disciplinski postopek uveden zaradi preverjanja strokovnega dela inšpektorice. Iz njih je razvidno, da so vsi inšpektorji obravnavali gradnjo ... in njihove strokovne ugotovitve. Prav tako je iz zapisnika o javni ustni obravnavi pri disciplinskem organu razvidno, da je tekla razprava, izvedba dokazov in zaslišanje v zvezi z gradnjo na .... Tako ne more biti nobenega dvoma, da je vsebina disciplinskega postopka proti inšpektorici strokovne narave in se zelo konkretno navezuje na gradnjo rekonstrukcije strehe. Iz dokumenta 119-1/2005-25, s katerim je bil disciplinski postopek proti inšpektorici ustavljen, pa je prav tako razvidno, da je govora o strokovnem delu inšpektorice in da je ta pravilno ugotovila, da se dela izvajajo v skladu z gradbenim dovoljenjem. Trditev pritožbenega organa, da se v disciplinskem postopku obravnava odgovornost za disciplinsko kršitev, v postopku gradbene inšpekcije pa se ugotavlja legalnost gradnje ter da zato sklep o ustavitvi disciplinskega postopka ni novo dejstvo in ni del dejanskega stanja inšpekcijske zadeve, je netočna, saj iz nje izhaja, da zapisniki A.A., ki so bili osnova za uvedbo disciplinskega postopka, niso del inšpekcijskega stanja zadeve, kar ni res. V predlogu za obnovo postopka je dokazano ravno to, da je sporno to, da so zapisniki A.A. del dejanskega stanja inšpekcijske zadeve in da je bila na teh zapisnikih utemeljena odločba B.B. iz leta 2010. Zapisniki A.A. pa so bili s stališča gradbene stroke nepravilni, na njih pa je bila osnovana inšpekcijska odločba B.B.. Če teh zapisnikov A.A. ne bi poslal B.B., sploh ne bi prišlo do obnove inšpekcijskega postopka, saj B.B. gradnje ni pregledal, niti je ni v letu 2005 spremljal. V tem kontekstu je sklep disciplinskega postopka proti inšpektorici C.C. nov dokaz. Disciplinski postopek je prepričljivo dokazal, da so zapisniki A.A. nepravilni. Zaključna ugotovitev, s katero je bil disciplinski postopek ustavljen, je bila, da je gradnja izvedena skladno z gradbenim dovoljenjem. Obravnava je bila v začetku leta 2006, septembra 2006 pa je inšpektorica C.C. pravnomočno zaključila inšpekcijski postopek. Nepravilne so tudi trditve organov, da je tožnica že v pritožbenem postopku podajala enake argumente in utemeljitve. Gre za gradnjo, ki je bila zaključena konec leta 2005 in od takrat investitorji po gradbenem dovoljenju niso izvajali več nobene gradnje. Zato je bilo ponovno odpiranje inšpekcijskega postopka v letu 2010 popolnoma brez realnega temelja, osnovan pa je bil na zapisnikih A.A. iz leta 2005, s katerimi ni uspel v disciplinskem postopku. Vsekakor je torej nov dokaz to, da so bili zapisniki A.A., na katerih je utemeljena rušitvena odločba B.B., strokovno odvrženi kot nepravilni s sklepom št. 119-1/2005-25. Nov dokaz je celoten spis št. 119-1/2005. Glede na 1. točko 260. člena ZUP torej inšpekcijska odločba v letu 2010 sploh ne bi bila izdana, če bi bil poznan sklep iz disciplinskega postopka proti C.C. v letu 2006. Sklep je bil poznan edino A.A., saj se je medtem vodstvo ministrstva oziroma njegovi nadrejeni zamenjalo. Ker je torej A.A. vedel, da v disciplinskem postopku s svojimi zapisniki ni uspel in jih je kljub temu 4 leta kasneje posredoval B.B., ki jih je uporabil kot strokovno osnovo za izdajo odločbe v letu 2010, je torej kot uslužbenec ministrstva zavedel B.B., kot nadrejeni, da je na osnovi njegovih zapisnikov iz leta 2005 izdal sporno odločbo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet upravnega spora je sklep, s katerim je organ zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo z dne 11. 6. 2010. Z navedeno odločbo je inšpekcijski organ tožnici in Č.Č. kot investitorkama naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo prizidave in nadzidave poslovno stanovanjskega objekta ..., na zemljišču s parc. št. *13 k.o. ... (1. točka izreka); da morata v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti nelegalno gradnjo in to v 22 alinejah podrobno opredelil (2. točka izreka); če v navedenem roku ne bosta opravili naložene obveznosti, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njune stroške (3. točka izreka); ter odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) (4. točka izreka). Drugostopenjski organ je odpravil 12., 18. in del 19. alineje 2. točke izreka prvostopenjske odločbe, 6. alinejo 2. točke pa je odpravil in nadomestil z novo ter dopolnil še z obveznostjo vzpostavitve prejšnjega stanja na stroške inšpekcijskih zavezank. V 4. točki izreka pa je odpravil 2. alinejo, v 4. alineji pa prepoved prometa z zemljiščem, na katerem je objekt. V preostalem je pritožbo zavrnil. Glede na povzeti odločitvi izrekov obeh organov sodišče ugotavlja, da gre za odločitev o inšpekcijskem ukrepu po 152. členu ZGO-1, ki temelji na ugotovitvi, da je tožnica kot soinvestitorica izvedla nelegalno gradnjo.

7Tožnica je predlagala obnovo postopka po 1., 2. in 6. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, organ je predlog zavrgel iz razloga, ker ni prestal formalnega preizkusa po prvem odstavku 267. člena ZUP in sicer, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. V upravnem sporu je sporna le še presoja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva lahko obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

8Tožničin predlog za obnovo postopka temelji na dokumentih disciplinskega postopka in trditveni podlagi, da je bil disciplinski postopek proti inšpektorici, ki je v obdobju gradnje spremljala dela na objektu, ker je pravilno ugotovila, da se dela izvajajo v skladu z gradbenim dovoljenjem, posledično zoper njo ustavljen. Vendar tako enoznačno stališče (torej, da gradnja tožnice ni nelegalna), kot je zatrjevano v predlogu, iz sklepa o ustavitvi postopka ne izhaja. Tožnica sama povzema v predlogu zaključke disciplinskega sklepa o ustavitvi postopka (- da opisane kršitve javne uslužbenke niso dokazane; - za komisijo je bil prepričljiv pisni zagovor javne uslužbenke in dejstvo, da inšpekcijski postopek še teče; - da je ugotovila 7. 9. 2005, da se dela izvajajo skladno z gradbenim dovoljenjem; - da je to dovoljenje pomanjkljivo ter samo s sabo v nasprotju, na kar je tudi opozorila; - odstopanja od gradbenega dovoljenja po izjavi C.C., priče D.D. in predlagatelja niso taka, kot so navedena v predlogu za uvedbo disciplinskega postopka; - za vse ugotovljene kršitve gradbenega dovoljenja oz. projektne dokumentacije je izrekla ustrezen ukrep), iz katerih pa ne izhaja zaključek, da v primeru obravnavane gradnje ne gre za nelegalno gradnjo. Enako navedeno ne izhaja iz zapisnika o javni ustni obravnavi pri disciplinskem organu. Upravni organ je v zvezi z dokumenti disciplinskega postopka pravilno argumentiral, da disciplinski postopek ne pomeni ugotavljanja enakega dejanskega stanja kot v gradbeni inšpekcijski zadevi, saj se o disciplinski odgovornosti javnega uslužbenca odloča na podlagi drugih pravnih podlag. Zato je lahko zaključil, da predloženi dokumenti disciplinskega postopka kot novi dokazi po 1. točki 260. člena ZUP za zatrjevano legalnost gradnje niso dovolj prepričljivi in tako okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana.

9Tožnica tudi napačno meni, da je bil inšpekcijski postopek, ki ga je takrat vodila inšpektorica C.C., z zapisnikom v letu 2006 ustavljen. Tožnici je že Upravno sodišče v sodbi, I U 1710/2010 z dne 25. 8. 2011, ko je presojalo pravilnost in zakonitost odločbe z dne 11. 6. 2010, pojasnilo, v zvezi z njenim ugovorom, da je bila odločba z dne 11. 6. 2010 izdana v postopku, ki je bil že pravnomočno končan, da zmotno meni, da je bil kršen 28. člen Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (ZIN). Zapisa inšpektorice v zapisniku z dne 21. 9. 2006, da ni več razlogov za nadaljevanje postopka, namreč ni mogoče šteti kot zapisa o ustavitvi postopka po prvem odstavku 28. člena ZIN, saj določba tega člena v času sestave zapisnika še ni veljala. Uveljavil jo je šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 26/07 - ZIN-a). Sporni zapisniki inšpektorja A.A. iz leta 2005 so bili del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 11. 6. 2010, ki je bila predmet preizkusa pritožbenega organa in Upravnega sodišča (glej str. 5 sodbe I U 1710/2010). Glede na navedeno ne morejo šteti za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ob navedeni ugotovitvi je organ zato tudi v zvezi s predlaganimi zapisniki iz leta 2005 lahko zaključil, da okoliščina na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, glede na uveljavljan razlog po 1. točki 260. člena ZUP.

10Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.