UPRS Sodba I U 607/2018-23

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-221/2017/6 z dne 9. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote Trebnje št. 351-209/217/7 z dne 8. 6. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo s to odločbo spremenjeno gradbeno dovoljenje z dne 11. 6. 2013, izdano investitorju A.., za gradnjo skladišča lesa in žage, sušilnice, peletarne, zalogovnika in energetskega objekta ter za gradnjo prometne in zunanje ureditve ter komunalne in energetske infrastrukture na tam navedenih parcelah v k.o...., in sicer tako, da se gradbeno dovoljenje glasi na novega investitorja B.., torej tožnika v tem upravnem sporu. Toženka navaja zakonske pogoje za tovrstno spremembo gradbenega dovoljenja, med drugim, da mora prvotni investitor prenesti pravico graditi na drugo osebo. Ta oseba mora ob vložitvi zahteve za spremembo investitorstva predložiti dokazilo o pravici graditi v skladu z Zakonom o graditvi objektov ( v nadaljevanju ZGO-1).

2Iz obrazložitve odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja izhaja, da je pravica graditi ustrezno izkazana le za eno izmed parcel, na katere se nanaša gradbeno dovoljenje, glede preostalih parcel pa prvostopenjski organ pravice graditi sploh ni preverjal. To pomeni, da v tem delu materialno pravo sploh ni bilo uporabljeno oziroma da je prvostopenjski organ očitno prekršil materialni zakon, saj od tožnika ni zahteval, naj tudi za preostala zemljišča izkaže pravico graditi. Po presoji toženke gre za neuporabo izrecne zakonske določbe in s tem za očitno kršitev materialnega predpisa, kar je po drugem odstavku 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se vsi objekti, ki so predmet spremenjenega gradbenega dovoljenja, dejansko gradijo na parceli št. 2306/1, za katero je ustrezno izkazan prenos pravice graditi. To izhaja tudi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), odločbe z dne 22. 12. 2014 in zapisnika o zakoličenju objekta. Po izdaji gradbenega dovoljenja se je spremenil OPN, pa tudi okoliščine na strani investitorja, ki je zaradi finančnega obsega investicije predvidel fazno gradnjo. Toženka bi morala upoštevati PGD in dejansko umestitev objektov v prostor, saj je "samo na ta način mogoče ugotoviti dejansko stanje, ki je nujno za odločitev o zahtevku".

4Da se objekti gradijo izključno na parceli 2306/1, med drugim izhaja iz izreka odločbe Upravne enote Trebnje z dne 22. 12. 2014, tako da je "več kot jasno", da je treba izkazati pravico graditi le na tej nepremičnini. Navajanje vseh parcel v prvi točki gradbenega dovoljenja ni skladno z "ostalimi podatki v PGD projektih, ki določajo umestitev objektov v prostor". To pomeni, da je gradbeno dovoljenje samo s seboj v nasprotju, vendar zaradi tega še ni zakonito ali kako drugače pomanjkljivo, saj je očitno, da gre za administrativno napako. Če so v njem navedene nepremičnine, na katerih gradnje ne bo, "to ne more imeti nobene pravne teže, saj ni bistveno, katere parcele se navaja v uvodni točki izreka gradbenega dovoljenja, pač pa, na katerih parcelah se bodo posamezni objekti dejansko gradili oziroma se gradijo". Tudi sicer spada preverjanje, ali je tožnik izkazal pravico graditi, v ugotavljanje dejanskega stanja, tako da v nobenem primeru ne more iti za kršitev, ki omogoča razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, C., ki vlaga odgovor na tožbo kot prizadeta stranka, pa v tem odgovoru v bistvenem navaja, da ni pomembno, kje so predmetni objekti dejansko zgrajeni, temveč na katerih nepremičninah omogoča gradnjo gradbeno dovoljenje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo vse njene stroške.

6Tožba je utemeljena.

7Toženka je izpodbijano odločbo oprla na drugi odstavek 274. člena ZUP, po katerem lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Materialni predpis je tisti, ki ureja materijo, torej vsebino pravnega razmerja, na katerega se nanaša izdana odločba, njegova kršitev pa mora biti očitna, torej spoznavna na prvi pogled, brez poglobljene analize oziroma razlage morebitnih nejasnosti.

8Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno stanje ne predstavlja kršitve materialnega temveč formalnega zakona. Takšna kršitev (...) ne more biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ker nobena kršitev formalnega zakona ni razlog za takšno odločanje. Tudi nepravilna presoja izvedenih dokazov ne predstavlja kršitve materialnega zakona, temveč formalnega zakona. Sicer pa pristojni organ pri uporabi nadzorstvene pravice niti ni pooblaščen spuščati se v presojo izvedenih dokazov, ker mora presoditi pravilno uporabo materialnega zakona po tistem dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku. Očitne kršitve materialnega zakona ni mogoče izvajati na posreden način, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovil organ prve stopnje na podlagi proste presoje dokazov. Za očitno kršitev materialnega zakona pa bo šlo, če je bil na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe, narejen očitno napačen pravni zaključek¹.

9Kot pravilno navaja toženka, je v obravnavani zadevi materialni predpis četrti odstavek 73. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), po katerem se sme v primeru, če investitor, ki mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pred začetkom gradnje ali med gradnjo prenese pravico graditi na drugo osebo, na zahtevo te osebe gradbeno dovoljenje spremeniti. Novi investitor mora zahtevi za spremembo priložiti dokazilo o pravici graditi. V tem primeru se gradbeno dovoljenje spremeni po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank.

10Kot prav tako pravilno navaja toženka, mora pristojni organ po tem materialnem predpisu preveriti, ali je bila pravica graditi prenesena na drugo osebo in ali je novi investitor zahtevi za spremembo predložil dokazilo o pravici graditi. Toženka glede tega že sama (v obrazložitvi izpodbijane odločbe) navaja, da je pristojni organ to tudi storil, vendar le glede ene izmed parcel, na katere se nanaša gradbeno dovoljenje, ne pa tudi glede ostalih. Ker gre pri tem za eno samo odločbo, ne pa za več odločb, ki bi bile izdane za vsako parcelo posebej, tako ravnanje pristojnega organa pomeni, da je materialni predpis očitno uporabil, vendar dejanskega stanja, ki bi ga moral ugotoviti na njegovi podlagi, ni ugotovil v celoti oziroma ga je ugotovil napačno. Kot je bilo obrazloženo, pa nepopolna oziroma napačna ugotovitev dejanskega stanja ne more pomeniti kršitve materialnega predpisa. To pomeni, da zgolj ugotovitev, da organ ni ugotavljal prenosa pravice graditi za vse parcele nameravane gradnje, še ne pomeni podlage za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici v skladu z določbo drugega odstavka 279. člena ZUP.

11Sodišče pripominja še, da tožnik sicer nima prav, da bi bilo treba presojati zakonitost odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja po tem, na katerem zemljišču bodo nameravane gradnje stale v resnici in ne po izreku gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje namreč pomeni upravnopravno upravičenje do gradnje objekta pod pogoji, torej tudi na zemljiščih, ki so navedena v njegovem izreku. Pri tem iz ustaljene prakse tako Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot naslovnega sodišča izhaja, da morebitna razlika med pogoji gradnje, kot so navedeni v izreku gradbenega dovoljenja, in gradnjo, kot je opredeljena v PGD, sicer res ne pomeni notranjega nasprotja in s tem nezakonitosti gradbenega dovoljenja, vendar je treba v takem primeru upoštevati izrek, PGD pa ima zgolj naravo grafičnega pripomočka, ki izrek dopolnjuje. Povedano drugače: dejanska postavitev objekta, ki se ne sklada z izrekom gradbenega dovoljenja, ne more vplivati na vsebino gradbenega dovoljenja, temveč le na skladnost dejansko izvedene gradnje s tem gradbenim dovoljenjem in s tem na zakonitost gradnje.

12Ker pa že prej navedeni razlogi zadostujejo za ugotovitev o nezakonitosti izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena v takem primeru sodišče vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek, zadeva pa se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana. V ponovnem postopku je organ po petem odstavku 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

13Odločitev v tej zadevi temelji izključno na uporabi oziroma razlagi pravnih norm, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom mu je sodišče priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah), sodišče pa pripominja še, da glede na tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zadevi, kot je obravnavana, vrednost spornega predmeta ne vpliva na odmero stroškov, zato se z njo – kljub tožbenim navedbam – ni ukvarjalo.

15Ker je C. v svoji vlogi predlagala zavrnitev tožbe, je nastopala na strani toženke, torej na strani, ki v tem upravnem sporu ni uspela. To po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pomeni, da ji povračilo stroškov ne pripada.

¹ Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 584