VSL Sodba II Cp 1012/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.485,96 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnika s tožbo uveljavljata ničnost dne 12. 9. 2007 v notarskem zapisu sklenjene pogodbe o premoženjskem deviznem kreditu v švicarskih frankih (CHF) in sporazuma o zavarovanju kredita ter da je hipoteka na nepremičnini, ki jo imata v lasti, vknjižena v korist tožene stranke na podlagi navedenega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše iz zemljiške knjige. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške.

2V pritožbi tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev ustavne pravice do pravičnega in poštenega sojenja in predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V času sklepanja pogodbe je obstajalo izrazito neravnotežje položaja obeh strank. Banka (tožena stranka) je strokovnjak, seznanjena je z gibanjem menjalnih tečajev in lahko predvidi njihovo gibanje. Že pred sklenitvijo pogodbe je bila s strani Banke Slovenije (BS) opozorjena na volatilnost tečaja CHF in na to, da je v prihodnje pričakovati apreciacijo CHF v razmerju do EUR, kar pomeni, da se bo obrok posojila v CHF lahko močno povečal in bodo največje breme višjih obrestnih mer in apreciacije CHF nosili kreditojemalci. Te informacije iz poročil BS so zamolčali. Tožnika pa imata le srednješolsko izobrazbo, sta popolna bančna laika, ne poznata gibanja tečajev in obrestnih mer, sta običajna potrošnika v postopku najemanja kredita in insiderskih informacij, da lahko pride do znatne rasti CHF, nista imela. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih pri izdaji sodbe ni upoštevalo, čeprav jasno izhajajo iz spisovnega gradiva. Iz tega aspekta je izpodbijana sodba nejasna in nerazumljiva in ne vsebuje vseh odločilnih dejstev, kar predstavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni „igro z odprtimi kartami“, ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Tožena stranka niti ni prerekala, da so zamolčali te informacije, z izpovedjo prič pa se je izkazalo celo, da tožena stranka poročil BS sploh ni posredovala svojim uslužbencem. Tudi tega sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Nepošteno sklepanje kreditnih pogodb v CHF se kaže v tem, da po eni strani banka v teh poslih ni prevzemala nobenega rizika, po drugi strani pa je bil ves riziko spremembe tečaja CHF/EUR prenesen na kreditojemalca. Slabo vero tožene stranke izkazujejo akti BS, ki je na tako situacijo toženo stranko vrsto let opozarjala. Ključna priča, skrbnica kredita T. G., navedb tožene stranke o opravljeni pojasnilni dolžnosti ni potrdila. Iz njene izpovedbe izhaja, da se je šele uvajala v ta posel in sploh ni imela relevantnih informacij o menjavi tečaja in o LIBOR. Sodišče pa šteje njeno pričanje za prepričljivo in verodostojno in na podlagi takega pričanja zaključuje, da je tožena stranka izvršila pojasnjevalno dolžnost. Spregleda, da T. G. ne loči in ne pozna razlike med obrestno mero EURIBOR in LIBOR, saj je povedala, da so za kredite v CHF delali izračune na EURIBOR, medtem ko iz kreditne pogodbe same izhaja, da je obrestna mera izražena v LIBOR. Izpovedala je tudi, da se v izračune LIBOR ni spuščala. Tudi uslužbenec tožene stranke R. K. je povedal, da z opozorili BS ni bil seznanjen. Vodja poslovalnice R. L. pa je potrdil trditve tožnikov, da je tudi on za svoj stanovanjski kredit najel kredit v CHF. Izpovedbe zaslišanih prič tako potrjujejo, da je tožena stranka zamolčala podatke iz poročil BS, da pojasnjevalne dolžnosti ni opravila in da je propagirala kredite v CHF. Zato ne more zdržati stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka dobroverna in da pri sklepanju posla ni ravnala zlonamerno. Dejansko stanje v tej zadevi je povsem drugačno, kot v zadevi, ki jo je obravnavalo VSRS v sodbi II Ips 195/2018, in je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na navedeno zadevo nesprejemljivo. Tožena stranka tožnikoma ni podala pojasnil, kot jih dajejo druge banke. Trditve, da je za kredite v CHF tožena stranka najela sredstva pri tujih bankah v CHF in ima zato tudi sama obveznosti do tujih bank v CHF, je tožena stranka podala zgolj pavšalno. Iz poročil BS za leta 2005, 2006 in 2007 jasno izhaja, da ves riziko kreditov v CHF nosijo komitenti, priča I. L. pa sploh ni bil predlagan za zaslišanje v zvezi s tem, pač pa v zvezi z vprašanji verjetnosti gibanja tečaja CHF. Zato sodišče njegovega pričevanja v zvezi s financiranjem tožene stranke ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka ni dokazala, da se je zadolževala v CHF. Razen tega te trditve niso relevantne, ker se v tej zadevi obravnava pravno razmerje potrošnik in banka z aspekta potrošniškega prava in vir financiranja banke ni pomemben. Izpodbija tudi stališče prvostopenjskega sodišča o nesklepčnosti dela zahtevka, ki meri na izbris hipoteke iz zemljiške knjige.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Argumentirano pritrjuje stališčem izpodbijane sodbe in zavrača stališča pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Po izteku pritožbenega roka sta tožnika na sodišče naslovila vlogo s predlogom pritožbenemu sodišču, da v zvezi z odločitvijo v tem postopku Sodišču Evropske unije (SEU) naslovi vprašanje za predhodno odločanje, in sicer ali pogodba o hipotekarnem kreditu, ki je predmet tega postopka, vsebuje nepošten pogoj v smislu določil iz členov 3 do 5 Direktive 93/13. Navajata, da je iz prakse pritožbenih in revizijskega sodišča zaznati različno in neenotno obravnavanje problematike kreditov v CHF. SEU je v sodbi C 407/18, ki je vsebinsko povezana s to zadevo, sledilo stališču Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Ip 376/2018, da je pogodbeni pogoj o neomejeni vezanosti na tujo valuto nedopusten (nepošten). Tudi iz sklepa VSL II Cp 789/2018 izhajajo stališča, ki jih zastopata tožnika. V sodbi C 407/18 SEU ni odločalo o nepoštenosti pogojev kreditne pogodbe, ker je že VSM zavzelo stališče, da takšna kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj. SEU pa bi lahko v okviru svojih pristojnosti preučilo morebitno nepoštenost pogojev v tem postopku obravnavane kreditne pogodbe v zvezi z razlago členov 3 do 5 Direktive 93/13, zato naj mu sodišče zastavi predhodno vprašanje. Pri tem bo treba predstaviti vse okoliščine konkretnega primera, ki jih v nadaljevanju vloge tožeča stranka predstavlja, kot jih vidita tožnika.

5V odgovoru na vlogo tožnikov tožena stranka višjemu sodišču predlaga, naj predlog za odstop predhodnega vprašanja v odločanje SEU zavrne, v ostalem delu pa naj vlogo zavrže, saj gre za nedovoljeno dopolnitev pritožbenih navedb po izteku roka za vložitev pritožbe. Vprašanje, kakršnega predlagata tožnika, ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS) oziroma 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Večina navedb presega predlog v zvezi z odstopom predhodnega vprašanja v odločanje SEU, gre za nedovoljen poskus širjenja pritožbenih navedb.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožnika sta s toženko 12. 9. 2007 sklenila pogodbo o premoženjskem deviznem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v nadaljevanju Kreditna pogodba), s katero sta pridobila kredit v višini 299.700,00 CHF in se ga zavezala vrniti v 180 mesečnih anuitetah. S tožbo uveljavljata ničnost Kreditne pogodbe na več pravnih podlagah: da nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ); da je oderuška (119. člen OZ); ker ju tožena stranka ni seznanila z vsemi pogoji Kreditne pogodbe (6. člen Zakona o potrošniških kreditih – ZPotK), predstavlja na tujo valuto vezan kredit nepošten pogodbeni pogoj (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot).

8Razlogov prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova ničnosti pogodbe po 86. členu OZ in 119. členu OZ pritožba ne izpodbija obrazloženo. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le z vidika uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je zavrnitev tožbenega zahtevka glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so bile razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka po navedenih tožbenih podlagah, materialnopravno pravilna in tudi nobenih uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni.

9Izpodbija pa pritožba ugotovitve in razloge prvostopenjskega sodišča o pojasnilni dolžnosti tožene stranke, jasnosti in razumljivosti ter poštenosti Kreditne pogodbe. Glede teh vprašanj je v zvezi z na tujo valuto vezanimi krediti SEU že zavzelo stališča, ko je tolmačilo Direktivo Sveta 93/13 glede (ne)razumljivosti in (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.¹ Iz vsebine predloga tožeče stranke za sprožitev postopka pred SEU izhaja, da želi doseči odločitev SEU o dejanskih vprašanjih konkretne zadeve, kar pa ni naloga SEU. Tudi ni res, da bi SEU v sodbi C 407/18 zavzelo stališče o nepoštenem pogodbenem pogoju. Presojalo je vprašanje skladnosti slovenske procesne ureditve izvršilnega postopka z določbami Direktive Sveta 93/13. Ta vprašanja pa za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembna, zato se tožeča stranka zaman sklicuje na navedeno odločitev. Predhodnega vprašanja SEU v tej zadevi ni treba postaviti. Na ostale navedbe v vlogi, ki jo je tožeča stranka podala po izteku pritožbenega roka, pa višje sodišče ne bo odgovarjalo, ker po izteku pritožbenega roka podane navedbe niso upoštevne. Do vprašanja ali je treba sprožiti postopek pred SEU se je opredelilo glede na to, da mora postopek s predhodnim vprašanjem začeti, če meni, da je tako vprašanje treba zastaviti, tudi po uradni dolžnosti in ves čas postopka.

10O za razsojo relevantnih vprašanjih je torej SEU že zavzelo stališča. Na stališčih SEU je sodno prakso zgradilo tudi Vrhovno sodišče RS.² Praksa Vrhovnega sodišča RS, katerega naloga je skrbeti za enotnost sodne prakse v državi, je enotna in ustaljena.³ Relevantno zakonodajo in sodno prakso je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo pomembna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Razloge zanjo je pojasnilo s pravilnimi in jasnimi razlogi. Uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Prav tako ne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana le, če sodišče napačno povzame kakšno listino iz spisa ali izpovedbo, ne pa če listine in izpovedbe drugače oceni, kot pritožnik meni, da bi jih moralo. Pritožba ne obrazloži, kaj naj bi sodišče napačno povzelo iz spisa. V resnici izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Ker so že v prvostopenjski sodbi pregledno navedena vsa materialnopravna izhodišča za razsojo in ker sodba vsebuje pravilne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, jih višje sodišče povzema in jih ne bo (podrobno) ponavljalo, pač pa bo v nadaljevanju le odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Pri sklepanju kreditnih pogodb se od banke kot strokovnjakinje zahteva visoka stopnja skrbnosti – skrbnost dobrega strokovnjaka po drugem odstavku 6. člena OZ in pritrditi je treba pritožbi, da je banka v boljšem informacijskem položaju kot kreditojemalci. Od tožene stranke se zato zahteva, da skrbno opravi pojasnilno dolžnost: kreditojemalce mora seznaniti z vsemi pomembnimi informacijami, ki lahko vplivajo na njihovo odločitev ali in kakšno kreditno pogodbo bodo sklenili. Za pojasnilno dolžnosti banke izobrazba kreditojemalca ni pomembna⁴; položaj tožnikov je treba ocenjevati v luči povprečnega potrošnika. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive 93/13 je objektiven in neodvisen od njegovih konkretnih znanj ali informacij, s katerimi dejansko razpolaga. Banka mora vsem kreditojemalcem posredovati vse znane informacije, ki omogočijo oceno ekonomskih vplivov spornega pogoja na njegove finančne obveznosti. Toženi stranki, ki nosi dokazno breme glede pojasnilne dolžnosti, je uspelo dokazati, da jo je korektno opravila.

12Pri kreditih v tuji valuti se ob devalvaciji domače valute zviša v domači valuti izražen obrok in skupni znesek kredita. To je valutno tveganje, ki ga nosi kreditojemalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku, da jasno in natančno opredeljuje višino posojila, način preračuna CHF v EUR na dan izplačila kredita, vsakomesečne anuitete vračila kredita in končni poračun. V prvem odstavku 17. člena Kreditne pogodbe je navedeno, da kreditojemalec s podpisom pogodbe potrjuje, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom eventuelnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastala kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja dvanajstmesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF), v času trajanja pogodbe in izjavlja, da ta riziko v celoti prevzema. Tožnika sta imela možnost, da kredit konvertirata v evrskega. Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija.

13Izpovedbo T. G., ki je tožniku v imenu tožene stranke predstavila kredit, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za verodostojno. Potrjujejo jo izpovedbi R. K. in R. L. ter 17. člen Kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo presojalo v povezavi z drugimi dokazi in v kontekstu trditev pravdnih strank, kar je skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, medtem ko pritožba poudarja le posamezne dele njene izpovedbe. Res je povedala, da se konkretnega svetovanja ne spominja, spregleda pa pritožba, da je izpovedala, da je predstavljanje kreditov vedno potekalo enako, da so imeli navodila na kaj morajo opozoriti kreditojemalce, da so se glede tega redno izobraževali, da je imela na začetku, ko se je uvajala (kar je bilo dobro leto in pol pred sklenitvijo Kreditne pogodbe) pomoč sodelavke in vodje enote, da je kreditojemalce vedno opozorila, da se bo mesečna anuiteta in glavnica kredita ob spremembi tečaja spreminjala, da strankam kredita v CHF niso predstavljali kot bolj ugodnega, da ona osebno sploh ni bila naklonjena kreditom v CHF, o bodočem gibanju CHF in LIBOR-ja pa strankam ni govorila. Kakšne informacije so kreditojemalcem vedno posredovali, je enako kot T. G. izpovedal tudi R. K. Noben od njiju ni več zaposlen pri toženi stranki, zato je možnost pristranskega pričanja majhna. Oba sta izpostavila, da so pri toženi stranki strankam vedno predstavili svojo ponudbo posojila v EUR in posojila v CHF, pri obeh kreditih so izpostavili riziko obrestne mere, za kredite v CHF pa poleg tega še valutno tveganje. Tudi R. K. je izpovedal, da uslužbenci niso bili naklonjeni kreditom v CHF, enostavno zato, ker so ob sklepanju take pogodbe imeli več dela. R. L., vodja poslovalnice, v kateri je bila sklenjena Kreditna pogodba, je glede danih pojasnil ob sklepanju kreditnih pogodb izpovedoval enako kot prej omenjeni priči. Izpovedbe R. L., da so kreditojemalcem predstavili tudi graf gibanja tečaja za preteklost, tožnika nista z ničemer izpodbila. Da so prvemu tožniku zagotavljali, da se tečaj „minorno giba gor ali dol“ tožnika nista dokazala. Vse priče so izpovedovale drugače. Če bi se tečaj le malo gibal gor ali dol, bi bilo valutno tveganje majhno in bi bilo nelogično, da bi banka v Kreditno pogodbo vnesla opozorilo na valutno tveganje (17. člen Kreditne pogodbe).

14Uslužbenci tožene stranke kreditojemalcev utemeljeno niso opozarjali, da se bo tečaj CHF v primerjavi z EUR zvišal. Zanesljive in natančne napovedi glede obdobja ter obsega spremembe menjalnega tečaja niso mogoče. To je prepričljivo pojasnil kot priča zaslišan I. L., tako stališče pa je zavzeto in obrazloženo tudi v odločbah VSRS II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019. Ali je tožena stranka svoje zaposlene seznanila s poročili Banke Slovenije iz let 2005, 2006 in 2007, zato za razsojo ni pomembno. Iz njih namreč ne izhaja napoved gibanja tečaja CHF, kot zmotno meni pritožba. Poročila Banke Slovenije iz let 2005 do 2007 predstavljajo zgolj splošno opozorilo v zvezi z izpostavljenostjo bank in kreditojemalcev valutnemu tveganju, glede na to, da je bila vrednost CHF leta 2005 na nizki ravni in je bilo pričakovati apreciacijo. Apreciacija je lahko vedno pričakovana, zato je pravilno stališče, da je tožena stranka pojasnilno dolžnost izpolnila s tem, ko je tožnika opozorila, da prevzema valutno tveganje in kaj to pomeni. Banka ob sklepanju pogodbe septembra 2007 kljub profesionalni skrbnosti ni mogla vedeti, da se bo čez približno štiri leta pričel trend zvišanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR. Že to, kdaj je dejansko prišlo do občutnejšega porasta vrednosti CHF, kaže na nezmožnost natančnejšega napovedovanja gibanja tečajev. Banka Slovenije je že v poročilu 2005 govorila o možnosti apreciacije CHF, pa je do nje v največji meri prišlo šele v letu 2015. V času, ko sta Kreditno pogodbo sklepala tožnika in še približno štiri leta za tem, pa se je vrednost CHF gibala v nasprotni smeri. Kako se je tečaj gibal pred sklenitvijo sporne Kreditne pogodbe, sta tožnika vedela, saj sta že imela kredit v CHF. Razen tega je tožena stranka dokazala, da so kreditojemalce pred sklepanjem pogodb seznanili z gibanjem tečaja v preteklosti.

15T. G. je izpovedala, da se tudi gibanje obrestnih mer ne da napovedati in je bil to razlog, da se v gibanje LIBOR–ja ni spuščala. Da iz izpovedbe T. G. izhaja, da ne loči in ne pozna razlike med EURIBOR in LIBOR, ne drži. Gledano v kontekstu njene celotne izpovedbe v pritožbi poudarjen del izpovedbe: ... „glede teh švicarskih kreditov smo vedno delali na EURIBOR“..., pojasnjuje, da so strankam vedno pripravili dva informativna izračuna in na ta način predstavili tako kredit v EUR kot tudi v CHF. Izpovedba, da se v izračune LIBOR ni spuščala, ne pomeni, da ni vedela, kakšna je obrestna mera, pač pa da ni preverjala ali so za to pooblaščeni pravilno izračunali LIBOR. To je razumljivo, saj LIBOR ne računa bančni uslužbenec ob sklepanju kreditne pogodbe.

16Morebitna navedba uslužbencev tožene stranke, da je CHF stabilna valuta, ne predstavlja zavajanja kreditojemalcev. Pojem stabilna valuta ne pomeni, da bo vrednost te valute vedno enaka, še manj, da bo vrednost te valute v primerjavi z domačo padala. Dejstvo, da je kredit v CHF najel tudi vodja poslovalnice, pri kateri sta Kreditno pogodbo sklenila tožnika, ne dokazuje zavajanja tožnikov s strani tožene stranke. Ta okoliščina kaže na to, da so bili krediti v CHF v tistem času ugodni in da tudi uslužbenci banke (celo vodstveni kader) niso predvidevali, da bo prišlo do take apreciacije CHF kot je čez leta dejansko prišlo.

17Ugotovljene okoliščine konkretnega primera res niso identične okoliščinam, ki so botrovale odločitvi VSRS v zadevi II Ips 195/2018. So pa primerljive in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je sklicevalo (tudi) na navedeno odločbo. Tožena stranka je s pričami in predložitvijo listin, ob upoštevanju splošno znanih dejstev izkazala, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena z enakovredno predstavitvijo kreditov v EUR in v CHF, da je kreditojemalce opozarjala na spremenljivost obrokov kredita in celotnega kredita glede na gibanje tečaja CHF in da valutno tveganje nosi kreditojemalec ter kaj to pomeni. Koliko sestankov in informativnih razgovorov imata pogodbeni stranki pred sklenitvijo kreditne pogodbe v CHF ni odločilno. Bistveno je, da banka potrošnika ustrezno informira. Ker je tožnik že pred sporno Kreditno pogodbo imel pri toženki kredit v CHF (neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje), je razumljivo, da je toženka kredit odobrila relativno hitro (po izjavi prvega tožnika v roku približno štirinajstih dni). Tožnika sta že bila seznanjena z bistvenimi značilnostmi kredita v CHF in nista potrebovala toliko časa za razmislek, kot ga je imel kreditojemalec v zadevi II Ips 195/2018 (ugotovljeno je bilo, da je imel en mesec časa za razmislek). Tudi v zadevi II Ips 195/2018 sodišče ni ugotovilo, da bi banka kreditojemalce seznanila s poročili Banke Slovenije in napovedala apreciacijo CHF v razmerju do EUR.

18Tožnika s svojimi izpovedbami nista omajala izpovedb prič tožene stranke, s sklicevanjem na poročila Banke Slovenije pa nista uspela izpodbiti trditev tožene stranke, da gibanja tečaja ni mogoče napovedati, vsaj ne tako konkretizirano, da bi lahko toženka tožnika opozorila čez koliko časa in do kolikšne devalvacije EUR v razmerju do CHF bo prišlo. Glede na dobljene informacije bi se tožnika lahko zavedala možnosti tudi znatnega zvišanja v EUR preračunanih obrokov kredita. Toženka jima ni zamolčala nobene znane informacije, podala je ustrezna pojasnila glede valutnega tveganja, kar pomeni, da je ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Ker je toženka ob sklepanju kreditne pogodbe ravnala v skladu z zahtevo dobre vere, sporni pogodbeni pogoj o prevzemu valutnega tveganja ni nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13 v povezavi s 24. členom ZVPot.

19Sodišče je spor obravnavalo v duhu potrošniškega prava. Od povprečno razumnega potrošnika se lahko pričakuje, da se zaveda, da gre pri sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto, torej posla, ki vsebuje valutno tveganje, na katerega sta bila tožnika opozorjena, za tvegan posel. Za sklenitev kreditne pogodbe v CHF se ni odločila tožena stranka, ki je tožnikoma ponudila sklenitev kreditne pogodbe tako v EUR kot v CHF. Trditev, da je tožena stranka privilegirala pogodbe v CHF, tožnika nista uspela dokazati, medtem ko je toženka dokazala, da je tožnika enako kot ostale potrošnike informirala o obstoju valutnega tveganja pri teh kreditih ter da ga prevzemajo kreditojemalci. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, da je pogodbo sklenil kot potrošnik, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ).⁵ Ob korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti banke glede valutnega tveganja, potrošnik sam nosi posledice realizacije tveganja.

20Trditve iz odgovora na tožbo, da je morala za vse na CHF vezane kredite zagotoviti svoje financiranje v tej valuti in je pri tujih bankah najela sredstva v CHF, zato ima sama obveznosti do tujih bank v CHF, je tožena stranka dokazala z zaslišanjem priče I. L. Tožena stranka je podala obsežen odgovor na tožbo (27 strani), v katerem so navedbe o sklepanju konkretnega pravnega posla in o relevantnem domačem ter evropskem materialnem pravu, na več mestih je pojasnjevala delovanje banke, vključno s tem, da ni bila deležna nobene nesorazmerne koristi, ker se za kredite v CHF tudi sama zadolžuje v CHF in mora tujim bankam vračati CHF (točka 4.4.10 odgovora na tožbo). Zaslišanje priče I. L. je predlagala v prvi pripravljalni vlogi in v točki 6.8 izrecno navedla, da bo priča I. L. izpovedala tudi v zvezi z njenimi navedbami iz točke 4.4.10 odgovora na tožbo. Pritožbeno zavzemanje tožnikov, da njegovega pričanja sodišče ne bi smelo upoštevati, po obrazloženem ne vzdrži. Res pa je, da financiranje tožene stranke ni pomembno, vendar ne iz razloga, ki ga navaja pritožba. Pomembno ni zato, ker so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča, da sta bila tožnika dovolj opozorjena na valutno tveganje in glavni predmet Kreditne pogodbe ni bil določen nejasno. Ker sta s podpisom pogodbe informirano sprejela valutno tveganje, se ne moreta sklicevati na nepoštenost tožene stranke, ki bi povzročila ničnost Kreditne pogodbe.

21Kreditna pogodba ni nična, zato je irelevantno ali je tožbeni zahtevek v delu, ki meri na izbris hipoteke iz zemljiške knjige, postavljen pravilno.

22Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnika, ki s pritožbo nista uspela, morata toženi stranki povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov tožene stranke v odgovoru na pritožbo in v odgovoru na vlogo, ki jo je podala tožeča stranka v pritožbenem postopku, ter skladno z Odvetniško tarifo (OT). Glede na vrednost spora 70.000,00 EUR je toženi strani priznalo: 1.500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), za odgovor na vlogo tožeče stranke 500 točk (tar. št. 19/3), saj ne gre za prvo ali drugo obrazloženo vlogo v postopku, materialne stroške skladno z 11. členom OT in 22 % DDV. Ob vrednosti točke v času odmere 0,6 EUR to znaša 1.485,96 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih tožnika ne bosta plačala v postavljenem roku, bosta prišla v zamudo in bosta od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

¹ C 186/16 in C 26/13.
² Odločbe VSRS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019.
³ J. Sladič: Krediti v švicarskih frankih po ustalitvi sodne prakse pred Vrhovnim sodiščem, priloga Pravne prakse z dne 19. 12. 2019 in B. Koritnik, L. Ude: Vprašanje enotnosti sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, Podjetje in delo, št. 1/2020.
⁴ sklep VSRS II Ips 141/2017, točka 26 obrazložitve
⁵ Točka 29 sodbe VSRS II Ips 32/2019.