UPRS Sodba I U 2458/2017-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 321-455/1992-381 z dne 20. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevek prizadete stranke za povračilo stroškov upravnega spora se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano ("dopolnilno") odločbo odločil, da A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za podržavljeno nepremičnino parc. št. 130/3 k.o. ..., na kateri je stala stanovanjska hiša ..., ki je danes ni mogoče vrniti v naravi, pripada odškodnina v za ta namen izdanih obveznicah v višini 59.121,92 DEM, izplačljiva v valuti Republike Slovenije, zavezanec za izplačilo te odškodnine pa je tožnik, ki mora to storiti pod tam določenimi pogoji.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je A. pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo navedene nepremičnine, ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da obstajajo pravne in dejanske ovire za vrnitev te nepremičnine v naravi, je zahtevala odškodnino v obveznicah B..

3Prvostopenjski organ podrobno povzema potek postopka in našteva listine, ki jih je v tem postopku pridobil, na podlagi teh listin pa ugotavlja, da je bila parcela št. 130/3 k.o. ... od leta 1956 vknjižena kot last C.. Z odločbo oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora Kranj z dne 24. 7. 1959, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, je bila temu župnijstvu med drugim podržavljena tudi parcela št. 130/3, stavbišče površine 132 m2, od tega zazidana površina 132 m2.

4Glede objekta na tem zemljišču organ na podlagi pridobljenih listin ugotavlja, da ga je od leta 1961 uporabljajo podjetje Č., ki ga je imelo v najemu od C., in da ga je v letu 1961 s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno z Č., pridobilo v uporabo trgovsko podjetje D.. Ker podjetje Č. nikoli ni bilo zemljiškoknjižni lastnik tega objekta, D. na podlagi te pogodbe ni mogla doseči vpisa svojega lastništva v zemljiško knjigo.

5V letu 1965 je bil na podlagi vloge trgovskega podjetja D., da se uredi zemljiškoknjižno stanje zemljišča in objektov, ki se nahajajo na kompleksu parcel, ki obsega tudi parcelo št. 130/3 k.o. ..., začet postopek le za odvzem zemljišč C. proti odškodnini ter nato dodelitev v trajno uporabo D.. V tem postopku je bila izdana odločba Sveta za finance skupščine bčine Kranj z dne 2. 12. 1965, s katero je bila C., torej pravnemu predniku prizadete stranke, odvzeta pravica uporabe na tej parceli, z odločbo istega organa z dne 9. 2. 1966 pa je bila določena denarna odškodnina za več odvzetih zemljišč, med drugim tudi za predmetno. Iz obrazložitve prve od teh odločb izhaja, da je trgovsko podjetje D. to zemljišče dejansko uporabljalo skupaj z vsemi objekti vred od leta 1961, na podlagi kupne pogodbe, ki ureja samo prenos objektov, ne pa tudi zemljišča, "kar pa glede na navedbe v priloženi kupni pogodbi z dne 6. 6. 1961 ni pravilno ugotovljeno, saj so bili predmet te pogodbe tako zemljišča kot objekti". Na podlagi te odločbe je bil za predmetno nepremičnino izveden tudi vpis lastninske pravice in pravice uporabe v zemljiško knjigo.

6Na podlagi teh okoliščin toženka ugotavlja, da je bil celoten postopek odvzema pravice uporabe na zemljišču voden z namenom ureditve zemljiškoknjižnega stanja v korist trgovskega podjetja D., ki je bilo dejansko že od leta 1961 uporabnik vseh zemljišč in objektov C. na kompleksu, ki je obsegal tudi parcelo št. 130/3 k.o. .... Poleg tega iz dokumentacije izhaja, da je na tej parceli vse do leta 1966, ko je bila ta nepremičnina tudi zemljiškoknjižno dana v uporabo trgovskemu podjetju D., obstajal objekt. Parcela št. 130/3 k.o. ... skupaj z objektom do nacionalizacije po odločbi z dne 24. 7. 1959, izdani na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ni bila predmet nobenega drugega izvršljivega pravnega posla, zato je bilo edini lastnik te nepremičnine C., nikoli pa podjetje Č., čeprav je z njo razpolagalo in celo sklepalo pravne posle.

7V vl. št. ... k.o. ..., kjer je bila parcela vpisana kot last C., je bila na podlagi odločbe z dne 24. 7. 1959 takoj vpisana nacionalizacija nepremičnin ter družbena lastnina v upravi E.. Neposredno nacionalizacijo dokazujejo tudi navedbe v sklepu Občinskega sodišča v Kranju z dne 26. 11. 1966, kjer je pri prepisu predmetne parcele iz vložka št. ... v vložek št. ... k.o. ... navedeno, da je prešla iz družbene lastnine, imetnica pravice uporabe E., v družbeno lastnino, imetnik pravice uporabe podjetje D.. Organ se glede "neposrednega podržavljenja" sklicuje tudi na Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ("11. člen in drugi"), po katerem se najemne stanovanjske hiše in najemne poslovne stavbe v lasti cerkev in njihovih ustanov z dnem, ko je začel veljati ta zakon (26. 12. 1958) postale družbena lastnina. Iz listin izhaja, da so bile C. na območju k.o. ... odvzete vse nepremičnine skupaj z objekti, torej tudi obravnavana parcela št. 130/3 k.o. ....

8Organ zato meni, da so "nesporno" izkazani tako obstoj stavbe na parceli št. 130/3 k.o. ..., kot tudi njeno podržavljenje in višina odškodnine.

9Organ ni uspel pridobiti najemne pogodbe med C. in podjetjem Č., ker pa iz uradnega zaznamka z dne 17. 8. 1965 izhaja, da je Č. "te nepremičnine" uporabljal do leta 1961, meni, da je bilo najemno razmerje vzpostavljeno pred podržavljanjem. Glede na to, da upravičenec po podržavljenju ni razpolagal z nepremičnino in ob dejstvu, da glede objekta ne obstoji noben dokument, organ meni, da "glede objekta obstoji temelj podržavljenja po določbi 4. člena ZDen", po katerem so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega temelja. Trgovsko podjetje D. je pravico uporabe na nepremičninah v k. o. ..., tudi na predmetni parceli, pridobilo v postopku nacionalizacije, ne pa na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 6. 1961 oziroma pravnega posla. Zato organ ni mogel upoštevati tožnikovih drugačnih navedb in je odločil, da prizadeti stranki pripada prej navedena odškodnina. Dodaja še, da na višino odškodnine ne vpliva, ali je bil temelj podržavljenja objekta Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ali pa je, glede na to, da v dokumentih o podržavljenju hiša ni izrecno navedena, temelj podržavljenja 4. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Za objekt v času podržavljenja ni bila dana nobena odškodnina, odškodnina za zemljišče pa ni presegla 30 % njegove vrednosti, zato je bila prizadeti stranki priznana odškodnina v vrednosti objekta, v kateri je upoštevana tudi vrednost zemljišča.

10Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter dodaja, da je treba v obravnavani zadevi upoštevati "specifičnost primera", da je bila lastnik nepremičnin verska institucija in da ne gre za objekt, ki bi bil po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč izvzet iz nacionalizacije. Poleg tega gre za zemljišče, na katerem je po tedanjih dokumentih v neposredni bližini ostalih objektov stalo gospodarsko poslopje. Zato "ni bilo ovir za podržavljenje na način, kot je bil izveden". Usodo podržavljenega zemljišča je delil tudi objekt na njem, skladno z načelom "superficies solo cedit", po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače.

11V skladu z Uredbo o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1959 bi morala biti sicer izdana odločba o ugotovitvi predmeta nacionalizacije, ki bi bila tudi naslov za vpis zgradbe in delov kot družbene lastnine v zemljiško knjigo, kar v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, vendar pa je nepremičnina po podatkih zemljiške knjige le "gospodarsko poslopje", zaradi česar tudi podržavljenje ni bilo izvedeno na način, ki je bil v tem zakonu predpisan za najemne hiše. Izkazano je tudi, da je bila nepremičnina v tem času že v dejanski posesti gospodarske družbe Č.. Ta družba na nepremičninah "ni bila sposobna vpisa kot nov lastnik oz. imetnik pravice uporabe v zemljiško knjigo", zato je bila šele v letu 1966 na parceli spremenjena vrsta rabe iz "gospodarsko poslopje" v "stavba", saj se je nepremičnina očitno lahko le tako prepisala v vložno številko k.o. ... k.o. ....

12Drugostopenjski organ se v tem pogledu sklicuje tudi na uradni zaznamek z dne 17. 8. 1965, po katerem je predmetno nepremičnino do leta 1961 uporabljal Č. za najemnino 12.000 Din in da po besedah vodje A. "ni bilo nikakršnega postopka za odvzem tega zemljišča in dodelitev Č.u ali trgovinskemu podjetju D.“. Uradnemu zaznamku je priložen tudi zapisnik oddelka za finance SO Kranj z dne 28. 9. 1965 o sestanku, ki se ga je udeležil tudi pooblaščeni župnije. Vse to po mnenju drugostopenjskega organa dokazuje, da je A. bila imetnica pravice uporabe na zemljišču in s tem tudi na objektu vse do leta 1965. Drugostopenjski organ zato ugotavlja, da "ne gre za edini tak primer, ko je bila podržavljena tudi takšna stavba, stoječa na nacionaliziranem zemljišču, podržavljena na takšen način, iz opisanih ali podobnih razlogov".

13Organ zato meni, da je bila stavba podržavljena skupaj z zemljiščem, na podlagi istega zakona, kar izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov in določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter odškodnine za podržavljenje, določene z odločbo z dne 9. 2. 1966. Dokazila o plačilu morebitne odškodnine ali kakršnega koli drugega zneska, razen že omenjene najemnine ni, prvostopenjski organ pa je po arhivskem gradivu poizvedel pri vseh pristojnih državnih institucijah, ki bi takšno arhivsko gradivo lahko hranile. Glede na to, da je celotno premoženje A. v kratkem času bilo predmet podržavljenja na podlagi različnih temeljev in celotna nepremičnina že od leta 1958 v zemljiški knjigi v družbeni lasti ter že prej v uporabi prej navedenih gospodarskih družb, tudi drugostopenjski organ šteje za dokazano, da je bila stavba na predmetnem zemljišču podržavljena na način iz 9. točke 3. člena ZDen v zvezi s 4. členom ZDen, namreč z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

14Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil predmet odločb, na katere se sklicuje toženka, le odvzem zemljišč. Tudi odškodnina, določena za odvzeto zemljišče leta 1966, je bila le odškodnina za zemljišče, kar še dodatno kaže na to, da objekt ni bil predmet podržavljenja. Če bi bil podržavljen tudi objekt, bi morala biti po 8. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč zanj izdana izrecna odločba, ki pa je očitno ni bilo. Ker zanj ni bila določena niti odškodnina, verjetno za podržavljenje po tem zakonu niso bili izpolnjeni pogoji. Kaj se je A. v relevantnem obdobju dogovarjala s subjekti, ki so bili zainteresirani za predmetno zemljišče, tudi v ponovljenem postopku ni natančno ugotovljeno, tožnik pa se kot primer sklicuje na dopis podjetja D. z dne 19. 6. 1965, iz katerega izhaja, da podjetje parcele že izkorišča in so na njih postavljeni objekti, ki jih je leta 1961 kupilo od podjetja Č., zemljišča pa so še vedno vpisana s pravico uporabe na C..

15Iz kupoprodajne pogodbe iz leta 1961, sklenjene med podjetjem Č. in podjetjem D. izhaja, da so bili objekti predmet prodaje, kako je podjetje Č. prišlo do lastništva objektov, pa tudi iz listin, pridobljenih v ponovljenem postopku, ni razvidno. Iz uradnega zaznamka z dne 17. 8. 1965 izhaja, da je parcele (med njimi tudi predmetno) do leta 1961 uporabljal Č., ki jih je imel v najemu od C. za najemnino 12.000 DIN. Če je imelo C. s podjetjem Č. sklenjeno najemno pogodbo, je bilo torej še lastnik navedene nepremičnine (objekta). Po tožnikovem mnenju predložene listine bolj kažejo na to, da je bil objekt, za katerega nacionalizacijo očitno niso obstajali pogoji, predmet dogovora oziroma prodaje med A. in podjetji, ki so objekt uporabljala. Za odpis zemljišča v zemljiški knjigi je zadoščala odločba o odvzemu iz posesti, ostalo pa je očitno bilo predmet dogovora med strankami. Pridobljena dokumentacija sklepanja toženke, da naj bi bilo izkazano tudi podržavljenje objekta na parceli 130/3 k.o. ..., ne potrjuje, vlagatelj, ki bi dejansko moral izkazati podržavljenje, pa tega ni izkazal. Tožnik zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

16Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. A. kot prizadeta stranka v odgovoru v bistvenem ponavlja nekatere razloge iz izpodbijane odločbe, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

17Tožba je utemeljena.

18Med strankama je na prvi pogled sporno le, ali je bila pravnemu predniku prizadete stranke, C., poleg zemljišča s parc. št. 130/3 k.o. ..., podržavljena tudi stanovanjska hiša ..., ki je stala na tem zemljišču. Po presoji sodišča pa gre pri tem dejansko v prvi vrsti za spor o pravilni uporabi 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); upravičenec do denacionalizacije po teh določbah namreč ni vsaka oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, temveč le osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, ki so izčrpno našteti v 3. členu ZDen oziroma na način iz 4. člena ZDen. Zato ni vseeno, na podlagi katerega od navedenih členov ZDen toženka šteje prizadeto stranko za denacionalizacijskega upravičenca oziroma na kateri pravni podlagi ali na kakšen način je prišlo do podržavljenja. Če je namreč predmetna nepremičnina prešla v državno oziroma družbeno lastnino na pravni podlagi ali na način, ki ni naštet v teh zakonskih določbah, prizadete stranke ni mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca v obravnavanem postopku (prim. tudi 54. člen ZDen).

19Kot izhaja iz prej povzete obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe, toženka niti ni ugotavljala, na kateri pravni podlagi oziroma na kakšen način je obravnavana stavba prešla v družbeno lastnino, temveč se je oprla izključno na posredno sklepanje na podlagi okoliščin (ki jih sodišče na tem mestu zaradi preglednosti ne navaja ponovno), iz katerih po njeni presoji izhaja, da je do tega, da je predmetna stavba prešla v družbeno lastnino, lahko prišlo le na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (deveta točka prvega odstavka 3. člena ZDen) ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen). Pri tem se toženka ne sklicuje na nobeno odločbo oziroma ne navaja, za kateri ukrep oziroma za ukrep katerega državnega organa naj bi šlo.

20Glede morebitne nacionalizacije z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen), sodišče že uvodoma opozarja, da te podlage za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije ni mogoče enačiti s pooblastilom organu, da v primeru pomanjkljivih podatkov odloča na podlagi nekakšnega prostega preudarka oziroma posplošenega sklicevanja na "kontekst zadeve". Povedano drugače: po presoji sodišča mora organ v takem primeru določno navesti, za kakšen ukrep katerega organa je šlo oziroma vsaj določno navesti okoliščine, ki bi omogočale sklepanje o obstoju oziroma naravi takega (konkretnega) ukrepa. V nasprotnem primeru namreč ni podlage za ugotovitev, da je do nacionalizacije prišlo na ta način.

21Podobno velja tudi za morebitno nacionalizacijo na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V zvezi s tem ni mogoče prezreti, da ta zakon v drugem odstavku 8. člena izrecno predpisuje izdajo odločbe, s katero se ugotovi, kateri objekti so s tem zakonom nacionalizirani. Da bi lahko štela prizadeto stranko za denacionalizacijskega upravičenca zaradi nacionalizacije po tem zakonu, bi morala toženka torej ugotoviti obstoj take odločbe, ali pa obrazložiti okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati na njen obstoj. Če toženka meni, da je bila na podlagi tega zakona - čeprav v očitnem nasprotju z njegovimi izrecnimi določbami - mogoča „neposredna nacionalizacija“, bi morala to stališče ustrezno pojasniti in navesti konkretne razloge, iz katerih meni, da je do tega prišlo tudi v obravnavani zadevi. V tem pogledu sodišče pripominja še, da toženka ne navaja niti ugotovitev o tem, ali oziroma na kakšen način je bila določena odškodnina za predmetno stavbo (členi 42 do 49 Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč), kar bi glede na to, da je bila odškodnina določena najmanj za večino drugih nepremičnin, ki so bile nacionalizirane pravnemu predniku prizadete stranke, lahko pomenilo pomemben pokazatelj, ali je bila nacionalizirana tudi ta stavba.

22Toženka ne v obrazložitvi prvostopenjske, ne drugostopenjske odločbe ni storila ničesar od tega. Kot že rečeno, ostaja uporaba 4. člena ZDen povsem neobrazložena oziroma se toženka v zvezi z njo pavšalno sklicuje na „kontekst zadeve“ (več o tem v nadaljevanju), glede uporabe 9. točke 3. člena ZDen pa se konkretno sklicuje le na možnost, da je bila stavba po splošnih načelih stvarnega prava nacionalizirana skupaj z zemljiščem, na katerem je stala. Vendar pa v tem pogledu že sama ugotavlja, da je bila odločba izdana zgolj za zemljišče in se ne nanaša tudi na stavbo na njem, sodišče pa k temu dodaja še, da pravni režim, ki ga vzpostavlja Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, izrecno razlikuje med zemljišči in stavbami, ki na teh zemljiščih stojijo.

23Toženka torej ni ne izrecno opredelila odločbe ali ukrepa, po katerem naj bi prišlo do nacionalizacije obravnavane stavbe, ne okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o obstoju konkretne odločbe ali ukrepa.

24Prav to pa smiselno uveljavlja tožnik: da prizadeti stranki v obravnavanem postopku ni uspelo dokazati, da bi prišlo do prenosa lastništva predmetnega objekta na katerega od načinov, navedenih v 3. ali 4. členu ZDen. Glede na prej povzeto zakonsko ureditev v bistvu že ta navedba zadostuje za ugotovitev o nezakonitosti izpodbijane odločbe, saj je toženka s tem, ko ni določno opredelila, s katerim aktom ali ukrepom – torej na kateri pravni podlagi ali na kakšen način – je bila predmetna stavba nacionalizirana, tožniku ni omogočila konkretnih navedb o tem, zakaj se s takimi ugotovitvami ne strinja, sodišču pa konkretne oziroma vsebinske presoje svojih ugotovitev. Povedano drugače: izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti glede okoliščin, ki so po materialnopravni ureditvi (3. in 4. člen ZDen) pomembne za odločitev, kar se po sedmi točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vedno šteje za bistveno kršitev upravnega postopka.

25Sodišče se sicer strinja s toženko, da je treba pri odločanju upoštevati kontekst obravnavane zadeve, vendar ugotavlja, da že toženka sama tega konteksta ni upoštevala oziroma je to storila zelo pomanjkljivo. V tem smislu se namreč sklicuje na eno samo okoliščino, da je bilo namreč v istem obdobju, v relativno kratkem času podržavljeno praktično vse premoženje pravnega prednika prizadete stranke, sicer pa so njene navedbe povsem posplošene, da predmetna nepremičnina ni edina, ki je bila podržavljena "na tak način" in da je bistvo obravnavanega postopka poprava krivic, storjenih z nacionalizacijo. Vse to sicer drži, vendar toženka pri tem povsem spregleda več konkretnih okoliščin, ki izhajajo iz dejstev, ki jih je v postopku ugotovila sama: da naj bi do domnevne nacionalizacije prišlo v času, ko so taki postopki načeloma potekali na podlagi zakona in ob izdaji odločb, kar je očitno veljalo tudi za nacionalizacijo vseh ali pa vsaj velike večine ostalih nepremičnin pravnega prednika prizadete stranke in da je v tistem obdobju za večino pravnih poslov ali odločb, ki so se nanašale na spremembo lastništva nepremičnin, ostala vsaj nekakšna dokumentacija, ki jo je mogoče pridobiti v arhivih. Sklepanje toženke, da naj bi do neke oblike "neposredne" nacionalizacije prišlo prav zato, ker dokumentacije ni oziroma je ni mogoče najti, je torej očitno preuranjeno.

26Sodišče je iz vseh navedenih razlogov, v skladu s tretjo in četrto točko 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odpravljeni upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče k temu dodaja, da že zaradi kompleksnosti doslejšnjega postopka, v enaki meri pa tudi zaradi morebitne dopolnitve dokaznega postopka in narave pravnega razmerja, ki se ureja v tem postopku, narava stvari ne dopušča vsebinske odločitve v upravnem sporu (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Tako bo toženka v ponovnem postopku morala preizkusiti, ali je mogoče na podlagi že izvedenega oziroma po potrebi dopolnjenega dokaznega postopka ugotoviti, na podlagi katerega konkretnega akta ali dejanja je prišlo do obravnavane denacionalizacije, in ali je mogoče ta akt oziroma dejanje uvrstiti med pravne podlage iz 3. oziroma 4. člena ZDen. Če bo mogoče ugotoviti obstoj takega akta ali dejanja, ob ostalih ugotovitvah, na katere se toženka sklicuje, sodišče ne vidi ovir za ugoditev denacionalizacijskemu zahtevku, v nasprotnem primeru pa ob upoštevanju dosedanjih ugotovitev ni videti podlage, na katerih bi bilo mogoče prizadeto stranko šteti za denacionalizacijskega upravičenca.

27Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bila za odločitev v zadevi bistvena razlaga oziroma pravilna uporaba materialnega prava, zaradi pomanjkljivosti izpodbijane odločbe v tem pogledu pa so ostali potencialno bistveni deli dejanskega stanja povsem nerazčiščeni, kar glede na naravo in kompleksnost zadeve – kot že rečeno – sodišču ne omogoča odločanja o vsebini zadeve v sporu polne jurisdikcije. Sodišče je zato na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

28V tem upravnem sporu je povračilo stroškov zahtevala le prizadeta stranka. Ker ZUS-1 povračila stroškov prizadeti stranki ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po 154. členu ZPP sodišče pri odločanju o povračilu stroškov postopka upošteva uspeh stranke v tem postopku. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne, kar pomeni, da v upravnem sporu ni uspela, zato je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo.