VSL Sodba I Cpg 824/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Dosedanji postopek

1Sodišče prve stopnje je s sodbo VI Pg 1535/2008-39 z dne 30. 9. 2011 tožbeni zahtevek tožnice na plačilo 1.478.055,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zavrnilo. Z dopolnilnim sklepom z dne 6. 12. 2015 pa je tožnici naložilo, naj toženki poravna še njene pravdne stroške v znesku 7.017,50 EUR s pripadki. Pritožbi tožnice je Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: VSL) s sklepom I Cpg 103/2012 z dne 20. 6. 2013 ugodilo, izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa niso bili izpolnjeni. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, naj izvede dokazni postopek, v katerem naj zasliši izvedenca in oceni, ali se je toženec za izvedbo posla, ki je opisan v nadaljevanju (z veriženjem pogodb) odločil iz ekonomsko upravičenih razlogov.

2V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo VIII Pg 3171/2013 z dne 14. 1. 2015 ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice (I. točka izreka) in ji naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v znesku 16.959,83 EUR s pripadki (II. točka izreka). Pritožbo tožnice proti tej sodbi je VSL s sodbo I Cpg 943/2015 z dne 30. 3. 3016 zavrnilo in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo. VS RS je s sklepom III Ips 89/2016 z dne 24. 4. 2018 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka), odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3Dne 19. 8. 2019 je VSL prejelo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe proti tožencu. Ta predlog je VSL posredovalo sodišču prve stopnje, to sodišče pa je s sklepom z dne 2. 10. 2019 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Proti temu sklepu se je tožnica pritožila, njeno pritožbo pa je VSL s sklepom I Cpg 374/2018 z dne 12. 12. 2019 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (I. točka izreka) ter odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

Nesporno dejansko stanje

4Tožnica (družba z omejeno odgovornostjo) od toženca kot bivšega direktorja na podlagi takrat veljavnega 258. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD), ki se uporablja tudi za družbe z omejeno odgovornostjo, zahteva povrnitev škode, ki naj bi tožnici nastala zaradi spornega posla. Sporni posel predstavlja najem letala ... z veriženjem pogodb. Verigo pogodb predstavljajo: (1) osnovna pogodba o najemu letala z dne 30. 5. 2005 med družbo Z. GmbH (v nadaljevanju leasingodajalec) in liechensteinsko družbo X., (2) pogodba o najemu istega letala z dne 23. 5. 2005 med družbo X. in švicarsko družbo Y. AG (hčerinska družba v 100 % lasti tožnice) ter (3) pogodba o podnajemu istega letala z dne 28. 6. 2005 med družbo Y. AG in tožnico. Najem letala naj trajal 120 mesecev, torej deset let. Sklenjen posel naj bi bil škodljiv zaradi sodelovanja družbe X., češ da bi tožnica lahko pogodbo sklenila neposredno z leasingodajalcem ali pa celoten posel izvedla preko svoje hčerinske družbe Y. AG za nižjo ceno; to je za ceno, ki jo je leasingodajalcu plačevala vmesna družba X. Zatrjevano škodo naj bi predstavljala (1) približno 25 % razlika med višino mesečne najemnine, dogovorjene v osnovni pogodbi med leasingodajalcem in družbo X., in višjo najemnino, dogovorjeno v pogodbi med X. in družbo Y. AG (13.562,30 EUR) ter (2) plačilo dodatnih ur letenja, ki v osnovni pogodbi ni bilo dogovorjeno.

Nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje

5Poleg zgoraj povzetih nespornih dejstev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi, (1) da tožnica v letu 2005 ni imela likvidnostnih sredstev, ki bi omogočala bodisi nakup letala bodisi najem letala neposredno od leasingodajalca, (2) da bi morala tožnica v primeru nakupa letala najeti dolgoročni kredit za nakup letala v znesku 6.325.521,00 EUR za dobo deset let in kratkoročnega v višini 1.265.104,00 EUR za plačilo DDV, pri čemer bi obresti znašale 1.571.000,00 EUR, (3) da bi morala tožnica v primeru neposredne sklenitve pogodbe z leasingodajalcem plačati polog v višini 527.532,00 EUR in stroške izvedbe posla v višini 15.000,00 EUR ter založiti DDV in (4) da tudi hčerinska družba tožnice Y. AG v tistem času ni bila finančno in likvidnostno sposobna podpreti tožnice pri izvedbi spornega posla.

6Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bilo izvršeno veriženje pogodb v danih okoliščinah z davčnega vidika optimalno.

Pritožba tožnice in odgovor toženca

7Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“ iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

8V odgovoru na pritožbo pa je toženec predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

K odločitvi o pritožbi

9Pritožba ni utemeljena.

10Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

11Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni sledilo predlogu tožnice za postavitev novega izvedenca. S tem naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nov izvedenec bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je bilo v posel nujno potrebno vključiti družbo X. ali ne oziroma, ali bi lahko tožeča stranka sklenila posel neposredno preko svoje hčerinske družbe Y. Izvedenka J. J., na mnenje katere je oprta izpodbijana sodba, naj bi upoštevala nedokazana dejstva, saj je v mnenju zgolj sledila trditvam toženca iz odgovora na tožbo in sicer, da naj bi bil plačan predujem v višini 527.532, 00 EUR, da so stroški ustanovitve družbe X. znašali 200.000,00 EUR, stroški izvedbe posla pa 15.000,00 EUR. Na obravnavi pa se je le pavšalno sklicevala na podatke sodnega spisa in ni znala pojasniti, zakaj določena dejstva šteje za dokazana. Zato je njeno mnenje pristransko in izkrivljeno. Dejstvo pa je, da je bi tožnica za najem letala preko dvoje hčerinske družbe Y. AG potrebovala kvečjemu „zagonska“ ali likvidnostna sredstva za plačilo pologa v znesku 650.000,00 USD. Če jih ne bi imela, pa bi jih lahko zagotovila s kreditiranjem, saj je bil obseg tujih sredstev med sredstvi tožnice (očitno v bilanci stanja¹) izredno majhen, pod 20 %. Izvedenka tudi ni odgovorila na pisne pripombe in ni upoštevala, da je bila tožnica na podlagi najemne pogodbe poleg 25 % višje najemnine dolžna plačevati še dodatne ure, kar je povečalo obveznost tožnice in izboljšalo rezultat X.

12Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Skladno z določilom 254. člena ZPP sodišče postavi novega izvedenca le v primeru, ko ugotovi, da je njegov izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

13V tej zadevi ni podana nobena od navedenih situacij. Zgolj nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Ker sodišče samo nima strokovnega mnenja, se mora po opravljenem preizkusu popolnosti in skladnosti mnenja izvedenca v določeni meri zanesti zanj. Pritožnik pa zgolj s ponavljanjem že podanih stališč o nesmotrnosti posla ni vzbudil dvoma v ustreznost in strokovnost izvedenke J. J. Na obravnavi 14. 1. 2015 je npr. na vprašanje tožnice, od kod podatek, da je bil plačan znesek 200.000,00 EUR, izvedenka odgovorila, da se ta podatek nahaja na list. št. 44 spisa. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ta listovna številka predstavlja del pripravljalne vloge tožnice z dne 6. 11. 2008. Pritožbena navedba, da izvedenka ni upoštevala, da je bila tožnica na podlagi najemne pogodbe poleg 25 % višje najemnine dolžna plačevati še dodatne ure, kar je povečalo obveznost tožnice in izboljšala rezultat X. predstavlja ponovitev tožničinih pripomb na izvedensko mnenje z dne 12. 6. 2014. Ker pa je sodišče prve stopnje izvedenko 14. 1. 2015 dodatno zaslišalo na obravnavi, je imela pritožnica možnost to pripombo izvedenki postaviti tudi ustno, vendar tega ni storila.

14Pritožbena navedba, da bi tožnica ob najemu letala preko družbe Y. edina zagonska oziroma likvidna sredstva potrebovala za plačilo pologa v znesku 650.000,00 USD, ki bi jih glede na majhen obseg tujih sredstev lahko zagotovila s kreditiranjem predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

15Ne drži pritožbeni očitek, da je izvedenka oprla svoje mnenje na dejstva, ki niso dokazana. Izvid in mnenje je izvedenka izdelala na podlagi revidiranih letnih poročil, ki jih tožnica ni prerekala. Prav tako je za podatke pravilno uporabila dejstva o višini pologa in stroških izvedbe posla, ki jih je navajal toženec, tožnica pa jih ni prerekala. Taka dejstva pa se štejejo za priznana na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP.

16Glede na zgornje razloge sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo predlogu tožnice za postavitev novega izvedenca, ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve.

17Izvedenka je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izvedeni posel primerjala z nakupom letala in sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu v Sloveniji. Ocenila je, da je bila izbrana in realizirana izpeljava najema letala z veriženjem pogodb najugodnejša: na tak način se je tožnica izognila - v prvem primeru plačilu DDV in kupnini, v drugem pa plačilu DDV, zneska za polog v višini 527.532,00 EUR in stroškom izvedbe posla v višini 15.000,00 EUR (za operativni najem). Tožnica v tistem času ni imela likvidnostnih sredstev. Njena hčerinska družba Y. AG pa zato, ker je bila takrat v zelo slabem finančnem stanju, likvidnostno ni bila sposobna podpreti tožnice. Tožnica v Sloveniji kljub aktivnostim za pridobitev dodatnega vira financiranja sredstev ni pridobila. Zato je za financiranje letala ... našla rešitev v tujini preko hčerinske družbe Y. AG iz Švice v povezavi s Z. iz Celovca in vmesno družbo X. S tem se je na eni strani izognila dodatnemu zadolževanju in likvidnostnim težavam, na drugi strani pa je za najem letala plačevala najemnino. Razlika med obema najemninama v višini (6.510.000,00 in 4.869.000,00) 1.641.000,00 EUR pa predstavlja odhodke za obresti, ki jih je tožnica plačevala posredno preko najemnine.

18Iz gornje obrazložitve sledi, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da je bila vključitev družbe X. v shemo najema negospodarno in da škoda predstavlja ravno razlika v najemnini med obema pogodbama. Prav tako ne drži, da ni bilo nobenega razumnega razloga, da je bila v poslovno razmerje vključena tudi družba X. Brez vključitve te družbe tožnica omenjenega letala ne bi mogla najeti. Le ob drugačnem likvidnostnem stanju tožnice in njene hčerinske družbe bi bil morda utemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko ob enaki davčni obravnavi najela letalo preko svoje hčerinske družbe Y. Vendar kot rečeno, je bila tudi ta, kot je ugotovilo sodišče, v tistem času v zelo slabem finančnem stanju.

19Ob sklicevanju na določilo 258. člena takrat veljavnega ZGD pritožnica navaja, da je bilo poslovodstvo dolžno posle opravljati s skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika. V primeru kršitve take skrbnosti pa da velja obrnjeno dokazno breme in morajo člani poslovodstva dokazati, da so ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je na strani tožene stranke dokazno breme, da ravnanje poslovodstva ni bilo protipravno. V zvezi s tem pa naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

20Ta pritožbena navedba je povsem abstraktna. Zato pritožbeno sodišče na to navedbo prav tako le na splošno odgovarja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, na katere trditve, na katere dokaze in na katera dejstva je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

21Revizijsko sodišče je (v 18. točki sklepa III Ips 89/2016 z dne 14. 4. 2018) opozorilo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožničino opozarjanje, (1) da je bila družba X. brez premoženja in ustanovljena samo za sporni posel ter (2) da je vsa potrebna zavarovanja za izvedbo posla dala tožeča stranka in družba Y. AG (solidarno poroštvo, maksimalna hipoteka v višini 1.000.000,00 EUR na tožničini nepremičnini) in da naj družba X. tega bremena ne bi imela. Na ta revizijski očitek je odgovorjeno v nadaljevanju.

22Ugotovitvi sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve, stran 10 sodbe), da je bilo dogovorjeno, da družba X. (zato, ker je bila vključena v posel) namesto tožnice plača tako polog kot stroške izvedbe posla za operativni najem, pritožnica ni ugovarjala. Zato je za odločitev o pritožbi nepomembno, ali drži, da je bila družba X. brez premoženja in ustanovljena samo za sporni posel.

23Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je vsa potrebna zavarovanja za izvedbo posla dala tožnica (in morda tudi družba Y. AG), in da tega bremena družba X. ni imela, kot navaja pritožnica.

24V XIX. točki pripravljalne vloge z dne 29. 6. 2011 je tožnica navedla, da je v vseh pogodbah ona nastopala kot solidarni porok za vse obveznosti tako družbe Y. AG do družbe X., kot za obveznosti te družbe do leasingodajalca. Iz pritožbene navedbe, da sta vsa potrebna zavarovanja za izvedbo posla dala tožnica in družba Y. ter, da tega bremena družba X. ni imela, logično sledi, da je zavarovanja zahteval leasingodajalec. To pa pomeni, da bi tožnica dala vsa zahtevana zavarovanja tudi v primeru, če v posel ne bi bila pritegnjena družba Y. Ta zavarovanja nedvomno imajo določeno vrednost. Vendar ker bi tožnico ta obveznost (dati poroštvo in hipoteko) doletela tudi v primeru, če družba X. ne bi bila vključena v posel, je s tega tega vidika dano zavarovanje za presojo cene stroškov tožnice zaradi vključitve družbe X. v posel, nepomembno.

25Pritožnica je sodišču prve stopnje tudi očitala, da se je oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da sprejeta poslovna odločitev omogoča najem letala brez dodatne zadolžitve in s tem ohranitev likvidnosti, pri tem pa izvedenka pa ni izvedla simulacije učinka posla, če bi se posel izvedel brez pritegnitve družbe X.

26Na prvi del te pritožbene navedbe je odgovorjeno že zgoraj. Na drugi del pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ugovoru toženca na glavni obravnavi dne 14. 1. 2015, da noben interni predpis tožencu ni zapovedoval izvedbe finančne in poslovne projekcije, tožnica ni nasprotovala.

27Ob neizpodbiti prvostopenjski ugotovitvi, da tožnica kredita kljub trudu ni dobila, da je imela likvidnostne težave in da hčerinska družba Y. AG tožnice iz istih razlogov ni mogla podpreti, zaradi česar je posel speljala z angažiranjem vmesne družbe X., je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko posel s praktično enakim učinkom davčne optimizacije speljala brez te družbe, torej le z leasingodajalcem preko družbo Y. AG. Prav zato, da se je izognila nelikvidnosti, do katere bi pripeljal neposredni najem letala (ali pa zgolj preko Y. AG), je tožnica celoten posel speljala ob vključitvi družbe X. Dejstvo, da je tožničino poroštvo lesingodajalec sprejel, pa ne pomni, da je tožnica imela tudi dovolj sredstev, da posel izpelje drugače, kot ga je.

28Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

29Ker pritožnica ni bila uspešna niti v pritožbenem niti v revizijskem postopku, sama nosi svoje stroške obeh postopkov. Ta odločitve je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena.

¹ pripomba VSL.