VSL Sodba I Cp 510/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti 373,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 5.026,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2018 dalje do plačila ter mu povrniti 1.660,43 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič J. P. in S. P., hkrati pa je poklonilo vso vero tožniku in prezrlo izpovedbi toženca in njegovega očeta L. L. Priča F. S. je bil v več kazenskih postopkih, po vedenju toženca zaradi goljufij in je imel močan lastni interes, da je tako pričal, saj bi sicer obremenil sebe, ker je on resnični in dejanski dolžnik in si je on od tožnika izposodil sporni znesek. Predlagani priči sta bili seznanjeni s poslom H. in glede dogovora sodelujočih, da se L. L. plačujejo obroki kredita. Priča F. S. ni verodostojna priča in ni izpovedoval po resnici. Dejansko je on ves čas vodil posle in je bil L. L. zgolj slamnati direktor. Sodišče je zmotno ugotovilo, da naj bi toženec sklenil posojilno pogodbo. Navedene pogodbe ni sklenil, tožnik je listino, ki jo je predložil tožbi, prenaredil in spremenil. Tudi izvedenka za preiskavo pisav in dokumentov ni izključila možnosti morebitnih posegov oziroma manipulacij s sporno listino. Iz tistega dela besedila listine, ki ga toženec priznava, izhaja, da ne gre za posojilo. Različna uporaba besed posredno dokazuje in potrjuje toženčevo izpovedbo in izpovedbo priče L. L., da je denar prejel samo z namenom, da ga izroči L. L. Ne gre spregledati okoliščine, da sta tožnik in F. S. tudi poslovno sodelovala že prej in kasneje pri poslih v Srbiji, da mu je bil F. S. dolžan in da od njega tožnik ne more dobiti nič, zato se je odločil dobiti ta denar od toženca.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, prav tako izrek sodbe ne nasprotuje njenim razlogom. Dokazna ocena v sodbi je celovita, logična in razumna ter ni v nasprotju z določbo 8. člena ZPP.

6Ni sporno, da je tožnik 18. 6. 2015 tožencu izročil 4.300,00 EUR, ob tem pa je toženec podpisal listino, v kateri potrjuje prejem tega zneska. Sicer pa tožnik trdi, da je tožencu denar posodil, kot izhaja tudi iz vsebine listine, poimenovane kot posojilna pogodba, toženec pa nasprotno temu trdi, da ne gre za posojilo, ter da je od tožnika zgolj zato prevzel znesek, ker ga je bil F. S. dolžan njegovemu očetu v zvezi s poslom „H.“.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik 4.300,00 EUR tožencu izročil kot posojilo z obveznostjo vračila do 30. 11. 2015, pri čemer je to odločitev izčrpno in prepričljivo pojasnilo (10. do 18. točka obrazložitve). Materialnopravna podlaga je jasna: posojilojemalec se s posojilno pogodbo zavezuje posojilodajalcu, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (569. člen Obligacijskega zakonika (OZ)).

8Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič J. in S. P. kot nepotrebnega je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo (6. točka obrazložitve). Zaslišanje omenjenih prič je toženec predlagal, ker naj bi vedela izpovedati o poslu s picami ter dogovarjanju in poslovnem sodelovanju tožnika s pričo F. S. in ne glede odločilnih okoliščin v tej zadevi glede izročitve spornega zneska tožencu. Tudi iz izjave S. P., ki jo je v spis vložila tožena stranka (priloga B5) izhaja, da ji te okoliščine niso poznane.

9Toženec ni dokazal trditev, da naj bi tožnik po izročitvi denarja in podpisu listino (priloga A8) prenaredil oziroma spremenil tako, da vsebuje zapis posojilna pogodba ter pri imenu pravdnih strank izrecno navedbo o posojilodajalcu in posojilojemalcu. Sodna izvedenka za preiskave rokopisov po proučitvi listine ni mogla podati ugotovitve o tem, ali so bili ali pa niso bili vsi rokopisni zapisi sporne pogodbe izpisani istočasno. Drži, da v mnenju ni mogla povsem izključiti možnosti morebitnih posegov oziroma manipulacij v sporno listino, kar pa ne pomeni, kot zmotno meni pritožba (z opozarjanjem na razmake med posameznimi besedami), da naj bi tožnik listino naknadno spremenil. Izvedenka sklepno ugotavlja, da je s strani grafološke stroke ugotovitev teh okoliščin v konkretni zadevi nedokazljiva.

10Prvostopenjsko sodišče je obstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankama ugotovilo tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov, predvsem na podlagi izpovedb pravdnih strank in prič F. S. ter L. L., oba pa naj bi bila po trditvah pritožnika ključni priči. V dokazni oceni je prvostopenjsko sodišče izčrpno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi tožencu in njegovemu očetu L. L., pač pa izpovedbam tožnika in priče F. S. Glede slednjega je pritožbeni očitek o neverodostojnosti, ker da je v več kazenskih postopkih zaradi goljufij, pritožbena novota, ki ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Da je imel F. S. pomembno vlogo in lastne interese pri poslu s picami (ta posel naj bi bil po trditvah pritožnika ozadje za izročitev spornega zneska), pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in tudi ocenilo morebitno povezavo z okoliščinami izročitve denarja tožencu in vsebino dogovora ob tem med pravdnima strankama. Ob tem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo nelogičnosti v izpovedbah toženca in njegovega očeta, ki jih je v obrazložitvi sodbe pravilno upoštevalo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da naj bi pri oceni teh dokazov, ki se sicer logično sklada z nespornimi dejstvi in ostalimi dokazi, nekritično poklonilo vso vero tožniku in priči F. S., prezrlo pa izpovedbi toženca in njegovega očeta. V zvezi s tem pritožbenim očitkom je še pojasniti, da v našem pravu velja načelo proste presoje dokazov, pomembno načelo pri izvedbi dokaza z zaslišanjem prič in strank pa je tudi načelo neposrednosti. Sodnik, ki z zaslišano osebo neposredno komunicira, dobi najboljši vtis o njeni verodostojnosti, pristnosti, prepričljivosti, zanesljivosti in resnicoljubnosti. Pritožbena kritika ocene izpovedi pravdnih strank in prič je zato neutemeljena. Ker je tožnik dokazal obstoj posojilne pogodbe, toženec pa ni bil prepričljiv s trditvami o drugačni podlagi izročitve denarja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato jo je treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik mora sam kriti stroške pritožbe, tožniku pa mora povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odst. 154. člen ZPP), in sicer 300,00 EUR (500 točk) za odgovor na pritožbo, 6,00 EUR za materialne stroške, kar skupaj z DDV znese 373,30 EUR. Priznane stroške mora tožniku plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude pa gredo od tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ)