UPRS Sodba I U 1945/2019-11

Tožbi se ugodi, odločba Predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1306/2013 z dne 6. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da se je premoženjsko stanje tožnice po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do BPP. Zato je dolžna povrniti sredstva izplačana iz naslova BPP v višini do 75%, kar znaša 461,46 EUR, v 15-ih, zaporednih mesečnih obrokih na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. Bpp 1306/2013 z dne 31. 5. 2013 dodeljena redna BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka, razen sodnih taks, v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Novem mestu P 333/2012, zaradi vračunanja daril v zapuščinskem postopku. Postopek je bil pravnomočno zaključen s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 333/2012 z dne 18. 1. 2016 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2230/2016 z dne 10. 5. 2017. Iz naslova BPP je bil sodnemu izvedencu A.A. izplačan znesek v višini 615,29 EUR. Toženka je na podlagi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) preverila finančno in premoženjsko stanje tožnice po preteku enega leta od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP. Ob upoštevanju navodil Ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 8. 10. 2012, je upoštevala enako obdobje, kot se upošteva ob presoji dodelitve BPP, to je 3-mesečno obdobje, znotraj relevantnega obdobja, torej obdobje od 1. 2. 2018 do 30. 4. 2018. V navedenem obdobju je bila tožnica zaposlena in je prejela dohodke v skupni neto višini 3.300,00 EUR, torej je povprečni mesečni neto dohodek tožnice znašal 1.100,00 EUR, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Glede ugotovljenih dejstev je toženka pozvala tožnico na izjasnitev. Tožnica je v odgovoru smiselno navedla, da se z navedbami ne strinja: da ne drži, da trenutno ni upravičena do BPP, da je zahtevek za vračilo plačanih stroškov zastaral, da obdobje od 1. 2. 2018 do 30. 4. 2018 ni pravilno obdobje in da bi bilo potrebno uporabiti zakon iz leta 2014/2015. Toženka navedbam tožnice ni sledila. Tožničine okoliščine v zvezi s finančnim in materialnim stanjem je presojala po 49. členu sedaj veljavnega ZBPP, saj se je postopek, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP, pravnomočno končal dne 10. 5. 2017, to je v času sedaj veljavnega ZBPP. Na podlagi navedenega je toženka zaključila, da navedbam tožnice ni mogoče slediti, saj pravno niso utemeljene. Šteti je potrebno, da se je tožnici finančno stanje v obdobju od 1. 2. 2018 do 30. 4. 2018 tako izboljšalo, da ni več upravičena do BPP. Prav tako terjatev do tožnice iz naslova vračila sredstev ni zastarala. Ker se v postopku dodelitev oz. izterjave BPP vzpostavi pravno razmerje, ki je javnopravne narave, je potrebno uporabiti relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v skladu s katerim zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu sredstev znaša 5 let in začne teči od pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o zadevi, za katero je bila tožnici dodeljena BPP. Tožnica je v relevantnem obdobju presegla finančni cenzus, zato je toženka presojala še, ali bi tožnica (glede na trenutni materialni položaj) zmogla delno povrniti stroške. Skladno s četrtim odstavkom 49. člena ZBPP je toženka upoštevala razmerje med višino stroškov izplačanih iz sredstev BPP in trenutnim materialnim položajem tožnice. Tožnica je od dne 1. 9. 2019 prejemnica redne denarne socialne pomoči, glede na starost, tj. 29 let, pa tožnica ni trajno nezaposljiva, zato je toženka ocenila, da bi bila tožnica zmožna vrniti sredstva v višini 75%, kar v obravnavanem primeru znaša 461,46 EUR.

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in s tožbo predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Toženka je nepravilno presodila dejansko stanje, da je tožnica, glede na podatke, ki izhajajo iz dokumentacije v spisu ter glede na starost, zmožna vrniti sredstva izplačana iz naslova BPP v višini 75%, kljub ugotovitvi, da je tožnica prejemnica redne denarne socialne pomoči. Toženka bi morala upoštevati razmerje med višino stroškov izplačanih iz naslova BPP glede na trenutni materialni položaj in ne glede na položaj v začetku leta 2018. Iz trenutnega materialnega stanja tožnice izhaja, da je upravičena do BPP, saj je od dne 19. 9. 2018 nezaposlena in brez dohodkov, prihrankov, nepremičnega ali premičnega premoženja, zato ni pravilen zaključek toženke, da je tožnica zmožna vrniti sredstva v višini 75%. Toženka celo navaja, da bo v primeru zamude s plačilom prvega obroka zapadel v plačilo celotni dolgovani znesek in bo Okrožno sodišče v Ljubljani skladno s petim odstavkom 43. člena ZBPP podalo predlog za izvršbo za celoten dolgovani znesek na pristojni davčni organ, kljub temu, da iz prvega odstavka 101. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju izhaja, da so iz izvršbe izvzeti prejemki iz naslova socialne pomoči. Po mnenju tožnice je sporno ugotavljanje materialnega položaja za obdobje od 1. 2. 2018 do 30. 4. 2018. Prvi odstavek 49. člena ZBPP namreč določa, da če upravičenec do BPP v postopku ni uspel, je dolžan povrniti stroške, ki jih je plačala Republika Slovenija iz naslova BPP, če se njegov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, toliko izboljša, da glede na trenutni materialni položaj ne bi bil več upravičen do BPP. Obdobje, ki je relevantno, je tisto, ki prikazuje trenutni materialni položaj posameznika. Gleda se obdobje treh mesecev pred izdajo odločbe o vračilu izplačanih sredstev BPP. Tožnica pa v tem trenutku ni prejela dohodkov v znesku 1.100,00 EUR neto na mesec, zato ni sposobna vračati izplačanih sredstev. Sklepanje toženke, da obstaja verjetnost, da bo tožnica zaradi svoje starosti našla novo službo, pa ne more biti zadosten razlog za zaključek o obstoju njene trenutne plačilne sposobnosti. V zvezi z zastaranjem opozarja na 49. člen ZBPP, kjer rok za zastaranje začne teči z dnem, ko so bila sredstva nakazana sodnemu izvedencu, torej od dne 9. 9. 2013 in dne 12. 6. 2014 dalje, ko je bil izdan sodni sklep, da se sredstva nakažejo sodnemu izvedencu v točno določenem znesku.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je po prvem odstavku 49. člena ZBPP relevantno obdobje enega leta po pravnomočnosti zadeve, za katero je bila upravičencu dodeljena BPP. V skladu z navodili Ministrstva se upošteva enako obdobje, kot se upošteva ob presoji dodelitve BPP, to je 3-mesečno obdobje pred iztekom 1-letnega obdobja. Postopek, za katerega je bila dodeljena BPP, je bil pravnomočno končan dne 10. 5. 2017, kar pomeni da je relevantno obdobje od dne 1. 2. 2018 do dne 30. 4. 2018. V navedenem obdobju je bila tožnica zaposlena in je imela prejemke oz. plačo v povprečni mesečni neto višini 1.100,00 EUR. Zato ni pravilna trditev tožnice, da bi se moral upoštevati njen trenutni materialni položaj. Okoliščine v zvezi s finančnim in materialnim položajem upravičenke je toženka presojala po 49. členu sedaj veljavnega ZBPP, saj se je postopek, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP, pravnomočno končal dne 10. 5. 2017. Tudi v kolikor bi se v skladu s stališčem najnovejše sodne prakse uporabilo ZBPP, ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP, ki kot relevantno obdobje za preverjanje upravičenosti določa obdobje 4 let po pravnomočnosti izdaje odločbe o dodelitvi BPP, kar pomeni obdobje od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017, bi tožnica prav tako presegala cenzus in bi prav tako nastopila dolžnost vračila sredstev iz BPP. V skladu z določbami ZBPP je toženka dolžna predlagati izvršbo, v kolikor dolžnik ne poravna svoje obveznosti v skladu z izvršilnim naslovom, ne glede na njegovo finančno in premoženjsko stanje. Tudi ostale navedbe tožnice so neutemeljene.

5V pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri dosedanjih navedbah. Toženka je napačno ugotovila njen trenutni materialni položaj. Okoliščine, ki jih toženka navaja kot razlog, zaradi katerih meni, da je tožnica sposobna vračila sredstev BPP, so po mnenju tožnice neupoštevne. Po mnenju toženke naj bi tožnica kot mlada oseba imela visoke zaposlitvene možnosti, s čimer se tožnica ne strinja, saj ni mogoče graditi možnosti vračila na dohodkih, ki jih ni oziroma, ki z ničemer niso izkazani. Tožnica kot mlada oseba nima mnogo zaposlitvenih možnosti v svojem poklicu oziroma jih ima zelo malo, kar potrjuje dejstvo, da je nezaposlena že od oktobra 2018 in to kljub trudu, ki ga vlaga v to, da se zaposli. Toženka tudi meni, da je tožnica zmožna vrniti sredstva v višini do 75% v primerjavi z ostalimi dolžniki iz naslova BPP, kar pa po mnenju tožnice iz pregleda sodne prakse ni zaslediti. Nikomur namreč ni bilo naloženo vračilo BPP, če je bil prejemnik redne socialne pomoči. Glede zastaranja terjatve za vračilo sredstev na podlagi 49. člena ZBPP pa tožnica meni, da se postopek izterjave lahko začne tudi pred pravnomočnim zaključkom postopka. Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev iz naslova BPP v primeru 48. člena ZBPP res začne teči od pravnomočnosti sodne odločbe, vendar zato, ker je s to odločbo upravičenec do BPP šele pridobil premoženje oziroma dohodke, s katerimi mora vrniti sredstva BPP. Tožnica meni, da je terjatev zastarala po preteku 5 let, kot zastarajo terjatve v davčnem postopku oziroma po določilih ZDavP-2.

6Tožba je utemeljena.

7Med strankama ni sporno, da se izpodbijana odločba nanaša na vračilo sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o dodelitvi redne BPP z dne 31. 5. 2013. To pa pomeni, da je bila tožnici BPP dodeljena pod pogoji, ki jih je ZBPP določal tedaj, torej pred spremembami, uzakonjenimi z ZBPP-C, ki je pričel veljati 25. 3. 2015 (35. člen ZBPP-C). Drugačna razlaga, ki bi se opirala na zdaj veljavne določbe ZBPP, bi pomenila, da se tožničine že obstoječe pravice in obveznosti spreminjajo za nazaj, torej retroaktivnost zakonske določbe, na podlagi katere bi prišlo do takega posega. Taka razlaga oziroma uporaba zakona pa bi bila v neposrednem nasprotju s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS, po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Tega v ničemer ne spreminjajo prehodne določbe 29. in 30. člena ZBPP-C, ki se nanašajo izključno na situacije, ko je bil postopek, v zvezi s katerim je bila dodeljena BPP, zaključen pred uveljavitvijo ZBPP-C.

8To pomeni, da bi morala toženka uporabiti ZBPP v besedilu, kot je veljalo v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP in ne po določbah sedaj veljavnega ZBPP. Besedilo tedaj veljavnega ZBPP je v 49. členu določalo, da je upravičenec, v kolikor v postopku ni uspel, dolžan povrniti sredstva BPP, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Po tedanji ureditvi je bilo torej drugačno obdobje, v katerem bi morala toženka ugotavljati tožničino premoženjsko stanje, in sicer štiri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, ne pa eno leto od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP, kot ZBPP v prvem odstavku 49. člena določa zdaj.

9Upoštevaje navedeni materialno pravni okvir, je organ za BPP dolžan v roku štirih let od izdane odločbe, s katero je bila upravičencu dodeljena BPP, ugotavljati ali ta še izpolnjuje premoženjske pogoje glede upravičenosti do BPP. Če ugotovi, da upravičenec le-teh ne izpolnjuje, mora odločiti o obveznosti upravičenca, da že izplačana sredstva iz naslova BPP vrne, in sicer v takšnem obsegu, kot jih je glede na ugotovljeno materialno stanje sposoben vrniti, pri čemer se rok štirih let nanaša na okoliščine izboljšanja premoženjskega stanja upravičenca in ne na čas, ko more pristojni organ z odločbo naložiti omenjeno obveznost stranki.

10Toženka pa v obravnavanem primeru zaradi uporabe napačne materialnopravne podlage več pravno pomembnih dejstev sploh ni ugotavljala oziroma ta dejstva ne izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kar pomeni, da se te odločbe ne da preizkusiti. Potrebno je namreč preveriti, kakšna je sprememba premoženjskega stanja na upravičenčevi strani, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, ta sprememba pa mora biti tolikšna, da prejemnik ne bi bil več upravičen do BPP. Za odločitev o vračilu na tej podlagi tako ne zadostuje, da upravni organ preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju.

11Ob tem sodišče dodaja, da je zaključek toženke, da terjatev do tožnice iz naslova vračila sredstev ni zastarala, pravilen. V postopku dodelitve oz. izterjave BPP se namreč vzpostavi pravno razmerje, ki je javnopravne narave, zato je potrebno uporabiti relevantne določbe ZDavP-2, v skladu s katerimi je zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu sredstev 5 let in začne teči od pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o zadevi, za katero je bila upravičencu dodeljena BPP (125. člen ZDavP-2). V obravnavanem primeru to pomeni, da tožničina obveznost zastara dne 10. 5. 2022 (tj. 5 let od dneva, ko je sodba P 333/2012 Okrajnega sodišča v Novem mestu postala pravnomočna).

12Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, da ponovno odloči skladno s pravnim mnenjem te sodbe. Toženka naj ob upoštevanju relevantnega obdobja presodi, ali se je premoženjsko stanje tožnice toliko izboljšalo, da le-ta v času izdaje izpodbijane odločbe ne bi bila več upravičena do BPP.

13Sodišče je v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.