VSM Sodba I Cp 226/2020

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta nastale jima stroške v tem pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 9.081,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 dalje do plačila, v presežku nad prisojenim zneskom 9.081,33 EUR do vtoževanega zneska 10.070,08 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Postopek glede zneska 3.079,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 dalje do plačila je prvostopenjsko sodišče ustavilo in sklenilo, da je toženka dolžna v 15 dneh povrniti tožniku 1.864,86 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2Zoper obsodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev se pritožuje toženka. V pritožbi najprej navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker dokaznih listin, ki jih je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo predložil¹ ne bi smelo upoštevati kot del trditvene podlage, saj gre za dokazni listini. Tako pa je sodišče na dejstva iz navedenih listin oprlo odločitev o višini odškodnine in odločilo mimo trditvene podlage, saj gre za dokazni listini. Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2014.

Ker toženka vse do prejema sodbe ni vedela, da bo prvostopenjsko sodišče zgoraj navedena dejstva štelo za del trditvene podlage, se o teh dejstvih tudi ni mogla izjaviti, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Prvostopenjsko sodišče je prav tako v točki 13 obrazložitve navedlo, da toženka tožnikovega opisa razmer, kakršne so bile ob predhodnih priporih in zaporu, ni z ničemer ovrgla, a je spregledalo, da toženka takšne možnosti sploh ni imela. Tožnik je namreč šele v pogovoru z izvedencem podrobno opisoval razmere v predhodnih priporih in zaporu, medtem ko jih v tožbi sploh ni omenil. Tudi v zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik tako po mnenju toženke v svoji trditveni podlagi ni navajal ničesar o samih razmerah v zaporu, tožbo je utemeljeval le na po mnenju toženke zgolj pavšalnih navedbah o odtujenosti od svoje družine, o narušenem ugledu in dobrem imenu, o tem, da so stranke njegovega podjetja V. d.o.o. izgubile zaupanje vanj in so prekinile poslovne stike z njim, kar je tožnika zelo prizadelo, da je imel diagnosticiran tumor levega testisa, zaradi česar se je bal, da v zaporu ne bo deležen učinkovitega zdravljenja in da je za bolnika z rakom bistveno ugodneje in manj stresno, če se zdravi na prostosti in se po tretmajih na onkološkem inštitutu vrača v domače okolje, vsa ostala dejstva pa je sodišče povzelo iz dokaznih listin, iz tožnikove izpovedbe in iz mnenja izvedenca, ki temelji na pogovoru s tožnikom, česar pa sodišče ne more upoštevati kot del trditvene podlage.

Prvostopenjsko sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo toženkin dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, ki ga je podala na naroku 12. 11. 2019. Toženka je izvedensko mnenje prejela 29. 4. 2019, skupaj s pozivom, da se v roku 15 dni izjavi o njem. To je v postavljenem roku tudi storila in podala relativno obsežne in obrazložene pripombe. Sledilo je vabilo na narok, za dne 12. 11. 2019. Toženka je bila prepričana, da bo na narok vabljen tudi izvedenec, kar pa se ni zgodilo. Na naroku pa je sodnica tudi pojasnila, da izvedencu pripombe sploh niso bile poslane in da tudi ni vabljen na narok. Toženka je na tem naroku predlagala, da sodišče izvedenca pozove, da naj odgovori na njene pripombe, oziroma, da ga tudi ustno zasliši, kar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je takšen predlog vložila prepozno. Toženka meni, da je prvostopenjsko sodišče s tem zagrešilo ne samo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ampak je kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženki ni bila dana možnost obravnavanja pri sodišču glede izvedenskega mnenja in glede njenih pripomb nanj. Toženka se v zvezi s tem sklicuje na sklep VS RS II Ips 259/2016.

Toženka prav tako meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovitev, da je tožnik v zaporu po operaciji bival v higiensko oporečnih pogojih, da njegov sostanovalec P.G. ni skrbel za osebno higieno, ker je v sobi zbiral smeti in je bilo zaradi njegovih ogabnih navad in obnašanja z njim bivanje v sobi nevzdržno, ugotovilo le na podlagi izpovedi tožnika, ki mu je očitno verjelo in izvedenskega mnenja, katerega pa je izvedenec izdelal na podlagi tega, kar mu je povedal tožnik. Tako po mnenju toženke sodišče ne bi smelo verjeti tožniku zgolj na podlagi njegove izjave, da je več kot desetkrat prosil vodstvo zapora, da ga s premestitvijo v drugo sobo ločijo od P.G. Teh trditev tožnik po mnenju toženke ni dokazal. Po mnenju toženke tožnik tudi ni zmogel dokaznega bremena, da je bilo zanj zelo hudo, ker je moral zdravljenje raka preživljati v zaporu, ločen od svojih bližnjih. Po mnenju toženke je tožnik trpel zaradi same bolezni, vendar to ni v vzročni zvezi z neutemeljenim zaporom.

Toženka tudi meni, da je dosojena odškodnina v dnevnem znesku 45,00 EUR previsoka in v nasprotju z obstoječo sodno prakso iz tega področja. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik pred tem že bil večkrat v priporu pa tudi v zaporu in da sta ob ponovnem odvzemu prostosti stres in duševno trpljenje manjša, kot če bi šlo za prvi odvzem prostosti. V konkretnem primeru je povsem nerelevantno, kako je tožnik preživljal prejšnje pripore oziroma zapore, gre zgolj zato, da je obravnavani odvzem prostosti lažje prenesel in z manj stresa. Navedeno bi se moralo odražati v višini odmerjene dnevne odškodnine, ki se za specialne povratnike dosoja v višini cca 21,00 EUR na dan.

Prvostopenjsko sodišče prav tako ne bi smelo v okviru odmere odškodnine za nematerialno škodo upoštevati okoliščine, da je tožnikov zapor negativno vplival na poslovanje njegovega podjetja V. d.o.o., katerega direktor je tožnik. Prizadetosti zaradi slabšega poslovanja družbe prvostopenjsko sodišče tudi ne bi smelo upoštevati v okviru odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pa tudi tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede teh okoliščin, saj o poslovanju družbe ni predložil nobenih dokaznih listin, ampak mu je sodišče sledilo zgolj na podlagi njegovih navedb. Ker je bil v času tožnikovega prestajanja zapora B.T. prokurist družbe, ki ima enaka pooblastila kot direktor, toženka meni, da je poslovanje družbe lahko teklo bolj ali manj nemoteno tudi v času tožnikovega zapora.

Toženka s pritožbo izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj meni, da je za umaknjeni del tožbenega zahtevka v zvezi s prvim odstavkom 158. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov s strani tožnika. Sklicuje se na sodbo VSL II Cp 2676/2005.

Zaradi vsega navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo toženki nastalih pravdnih stroškov.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, kot tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih relativnih bistvenih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva in je bila na tej podlagi sprejeta tudi pravilna materialnopravna odločitev.

6Tožnik s tožbo od toženke zahteva odškodnino za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode. Tožnik je bil s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 10073/2009, z dne 1. 2. 2011, pravnomočno obsojen na zaporno kazen v trajanju 8 mesecev zaradi kaznivega dejanja velike tatvine in tožnik je to zaporno kazen prestal v trajanju šestih mesecev od 16. 10. 2011 do 30. 3. 2012, ko je bil pogojno odpuščen. VS RS je s sodbo I Ips 10073/2009, z dne 12. 4. 2012, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v ponovnem odločanju pa je Višje sodišče v Mariboru s sodbo II Kp 3916172013, z dne 22. 8. 2016, obtožbo zoper tožnika zavrnilo.

7Prvostopenjsko sodišče je tožniku za utrpelo škodo zaradi neupravičeno prestane zaporne kazni v trajanju 167 dni dosodilo odškodnino v znesku 9.081,33 EUR, in sicer 7.500,00 EUR za prestano nematerialno škodo oziroma za pretrpljene duševne bolečine iz naslova okrnitve svobode in 1.581,33 EUR za materialno škodo oziroma za izgubljen dohodek.

8Pritožba uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker dokaznih listin, vsebino pritožbe, z dne 19. 2. 2012 in prošnje za prekinitev kazni (prilogi A17 in A18) ne bi smelo uporabiti kot del trditvene podlage ampak gre za dokaz, ki pa trditvene podlage ne more nadomestiti. Pri tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 110/2014.

Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče navedeni listini utemeljeno obravnavalo kot del tožbenih zatrjevanj in ne kot dokazni listini. Navedeni listini namreč vsebujeta navajanja tožnika o razmerah, ki jih je trpel tožnik med prestajanjem kazni zapora in gre za prav takšno dokumentacijo, ki jo lahko sodišče kljub sicer dovoljenemu le restriktivnemu sklicevanju na listinsko gradivo pri podajanju trditev šteje za del trditvene podlage. Ne gre za isto situacijo kot v s pritožbo sklicevani sodbi VS RS II Ips 110/2014, kjer bi moralo sodišče samo v obširni dokumentaciji iskati in izluščiti, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu, ampak so ta dejstva v obravnavani zadevi v spornih listinah nedvomno razvidna. Gre za opis razmer in težav, ki jih je tožnik trpel med prestajanjem kazni zapora. V obravnavani zadevi zato ne gre za kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP v povezavi z 212. členom ZPP in tudi ne za v pritožbi uveljavljano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9Prvostopenjsko sodišče prav tako ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj bila toženki kršena pravica do izjave oziroma možnosti obravnavanja pred sodiščem, saj ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da bo sodišče dejstva v zgoraj navedenih listinah štelo za del trditvene podlage, ker jih je tožnik predložil kot dokaz. Spisovno gradivo izkazuje, da je tožnik navedeni listini predložil na pripravljalnem naroku pred prvim narokom za glavno obravnavo na prvostopenjskem sodišču med navajanjem odločilnih dejstev v zvezi s tožbenim zahtevkom v dveh izvodih, od katerih je en izvod bil vročen tudi pooblaščenki toženke. Zatrjevanje, da je toženki v zvezi s temi dejstvi bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, tako ne drži. Toženki je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma izjave glede vseh dejstev, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v okviru trditvene podlage tožnika, ki izhajajo iz spornih listin in jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo. V pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

10Pritožba relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je po oceni toženke prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi zato, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja in predlog za ustno zaslišanje izvedenca. Toženka je namreč na v postopku podano izvedensko mnenje v postavljenem roku podala pripombe, s katerimi prvostopenjsko sodišče izvedenca ni seznanilo in ga tudi ni pozvalo na dopolnitev mnenja. Toženki s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem glede njenih pripomb na izvedensko mnenje. Toženka se pri tem sklicuje na sklep VS RS II Ips 259/2016.

Prvostopenjsko sodišče je v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge zaradi katerih je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 11. 2019 podan toženkin predlog za zaslišanje izvedenca oziroma za dopolnitev izvedenskega mnenja zavrnilo, katerim se pritožbeno sodišče pridružuje. Ne gre za isto procesno situacijo kot v sklepu VS RS II Ips 259/2016, na katerega se sklicuje pritožba. Ne le, da toženka ni ob podaji pripomb na izvedensko mnenje v roku, ki ji ga je postavilo prvostopenjsko sodišče, podala obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca, ampak tudi pripomb toženke na izvedensko mnenje ni mogoče šteti za tako odločilna dejstva, od katerih bi bila bistveno odvisna utemeljenost višine tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče namreč v sklepu, na katerega se sklicuje pritožba, v točki 13 izrecno navaja, da v primeru, ko je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma, kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. V obravnavanem primeru po oceni pritožbenega sodišča ne gre za takšno situacijo, zato tudi ne zgolj zato, ker toženka obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca ni podala pravočasno, v okviru postavljenega roka, z zavrnitvijo njenega dokaznega predloga prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

11Pritožbeno sporna je le višina odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko višini odmerjene odškodnine za premoženjsko škodo pritožba ne oporeka.

12Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi okrnitve svobode so določeni v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pri čemer mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

13Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode, to je neupravičeno prestane zaporne kazni v trajanju 167 dni, odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz zgoraj citiranih zakonskih določb OZ. Razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče kot nosilne strnilo v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti podpirajo odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožniku predstavlja znesek približno 45,00 EUR (točno 44,91 EUR) na dan ustrezno denarno satisfakcijo za utrpelo nepremoženjsko škodo.

14Toženka se v pritožbi zavzema za znižanje odškodnine, ker po njenem mnenju pri odmeri višine odškodnine ni upoštevano tako subjektivno, kot tudi ne objektivno merilo, saj je tako glede na okoliščine konkretnega primera, kot glede na sodno prakso višina prisojene odškodnine previsoka in bi tožniku šla odškodnina v višini cca 21,00 EUR na dan. Pritožba v zvezi s tem kot argumente poudarja, da je tožnik specialni povratnik, da sodišče ne bi smelo verjeti tožniku, da je v zaporu po operaciji bival v higiensko oporečnih pogojih, saj je to sodišče ugotovilo zgolj na podlagi njegove izpovedbe, da tožnik ni dokazal, da je vodstvo zapora več kot desetkrat prosil, da ga s premestitvijo v drugo sobo ločijo od sostanovalca P.G. in da je bilo za tožnika zelo hudo, ker je moral zdravljenje raka preživljati v zaporu, ločen od svojih bližnjih ter da je sodišče povsem v nasprotju s sodno prakso presodilo, da okoliščina, da je tožnik specialni povratnik, pri tožniku ni upoštevna.

Res je, da je tožnik pred prestajanjem obravnavanega zapora že štiri krat prestajal pripor in enkrat zapor, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno tega dejstva samega po sebi ne šteje kot okoliščine, zaradi katere bi bilo mogoče zaključiti, da je bilo obravnavano prestajanje zaporne kazni za tožnika zato manj stresno. Kljub temu, da je tožnik pred tem že prestajal pripor oziroma zapor, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pritrditi prvostopenjskemu sodišču, ki je sledilo navedbam v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja, da je bil tožnik ob predhodnih priprtjih in zaprtjih izpostavljen povsem drugačnim pogojem kot v obravnavanem primeru, ki ga je zaradi sobivanja z nekompatibilnim sostanovalcem in predvsem zaradi stanja po operaciji zaradi tumorja testisa doživljal kot izrazito stresnega. Izkustveno sprejemljiv je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo za tožnika zelo hudo, ker je moral zdravljenje raka preživljati v zaporu, ločen od svojih bližnjih, glede na ugotovitve izvedenca, da pri tožniku ni prisotnih teženj po izkrivljanju vsebin, in da mu gre glede njegovih izpovedi verjeti, pa tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da gre tožniku verjeti o tem, kar je izpovedal o bivanju v higiensko oporečnih pogojih zaradi sostanovalca in da je za rešitev nastalega problema vodstvo zapora več kot deset krat prosil za premestitev v drugo sobo. Enako zato velja tudi za dejstva, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v zvezi s poslovanjem družbe, v kateri je bil tožnik direktor, saj je tudi tukaj že izkustveno sprejemljivo, da je tožnikov zapor negativno vplival na poslovanje družbe zaradi prekinitve poslovnih stikov. Gotovo je tožnik tudi na tej podlagi trpel duševne bolečine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

15Zaradi vsega navedenega je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče s tožniku odmerjeno višino odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ustrezno upoštevalo pravni standard pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Višina odmerjenih odškodnin v skladu s sodno prakso v podobnih primerih med seboj ni zgolj matematično primerljiva. Poleg sodne prakse, kot jo navaja toženka, obstoji tudi sodna praksa, kjer so bile oškodovancem v podobnih zadevah odmerjene tudi znatno višje dnevne odškodnine². Zato, glede na vse razloge, ki jih prvostopenjsko sodišče v zvezi z višino tožniku odmerjene odškodnine navaja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje o obsegu škode, to je predvsem glede na čas prestajanja zapora in vse neugodnosti, ki jih je tožnik v zvezi s tem prestal, kjer pritožbeno sodišče še dodatno poudarja težko zdravstveno stanje tožnika po operaciji tumorja na testisu in istočasno sobivanje z nekompatibilno osebo, vendarle utemeljen zaključek, da je dosojena odškodnina 7.500,00 EUR za prestano zaporno kazen v trajanju 167 dni odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu s 179. in 182. členom OZ.

16Toženka v pritožbi izpodbija tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. V zvezi s tem poudarja, da je v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP za umaknjeni del tožbenega zahtevka upravičena do povrnitve stroškov postopka s strani tožnika.

Navedeno je prvostopenjsko sodišče že ustrezno upoštevalo tako, da je o stroških pravdnega postopka odločalo na podlagi 154. člena ZPP glede na dosežen uspeh v pravdi, in sicer glede na faze postopka. Tako je upoštevalo tožnikov in toženkin uspeh do delnega umika tožbe s pripravljalno vlogo, z dne 30. 11. 2018, izhajajoč iz prvotno postavljenega tožbenega zahtevka 13.150,00 EUR. Toženkin uspeh v pravdi je zato v tem delu postopka glede na znesek delno umaknjenega tožbenega zahtevka procentualno višji, kot v drugi fazi postopka, to je od delnega umika tožbe dalje.

17Zaradi vsega navedenega pritožba toženke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker toženka s pritožbo ni uspela, navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženke pa k pritožbeni razsoji niso bistveno doprinesle, morata pravdni stranki nastale jima stroške v pritožbenem postopku kriti sami (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Pritožba, z dne 19. 2. 2012, zoper odločbo o disciplinski kršitvi, v kateri je tožnik opisal razmere med prestajanjem zaporne kazni in prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora (prilogi A17 in A18 spisovnega gradiva).
² Glej povzetek odločbe VS RS II Ips 455/2010 (56,25 EUR) in II Ips 412/2011 (59,13 EUR) in sodna praksa, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče v opombi 8.