VSK Sklep in sodba I Cp 117/2019

I. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže.

II. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe pa se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano odločbo (sklepom in sodbo) je sodišče prve stopnje najprej zavrglo tožbo druge tožnice N.D. (I. točka izreka). Zatem je ugotovilo, da je tožnik R.D. lastnik (do celote) nepremičnine s parcelno št. 2/2 k.o. PP¹ (II. točka izreka). Zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini s parcelno št. 2/3 in na vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti pa je zavrnilo (III. točka izreka). Glede na navedeno je tožencema naložilo, da morata v roku 15 dni povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.931,25 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper I. točko sklepa ter zavrnilni in stroškovni del sodbe (III. in IV. točka izreka). Navaja, da je pooblastilno razmerje pokojne L.N.D. z njenim pooblaščencem prenehalo z dnem smrti pooblastiteljice. Njen dedič T.D. ni pristopil na sodno obravnavo niti sam ali po drugem pooblaščencu, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da nima pravnega interesa za vodenje pravde, da priznava tožbeni zahtevek kot utemeljen oziroma bi moralo šteti, da ni stranka te pravdne zadeve. V nadaljevanju nasprotuje odločitvi sodišča, da N.D. nima pravnega interesa za vodenje te pravde. Po mnenju pritožnika bi moral biti tudi zapis razsodbe (pod točko II) "bipolaren", torej zapisan tako, da se tožniku priznana pravica "vpiše", tožencem pa odvzame oziroma "izbriše". Manjka tudi navedba, proti katerim osebam ta odločitev učinkuje. Zatem izpostavlja, da je sodišče iz celote stvarnih pravic izvzelo parcelo št. 2/3 in z njo nezakonito razpolagalo. Zatrjuje, da ima in brani originarno pridobljene lastninske pravice na osnovi veljavne upravne odločbe 12. 11. 1973, ki jo je izdala Skupščina občine P.. Delitev te parcele ni dopustna zaradi njene bonitete (park) in tudi sicer za kaj takega ni pravne osnove. Sodni izvedenec geodetske stroke je bil v tem pravdnem postopku nepravilno "umeščen", njegova operativna vloga pa ni bila ustrezna niti zakonita. Niso resnične navedbe, da imata toženca po parceli št. 2/3 dostop do svoje stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št. 2/1, o čemer naj bi se sodišče prepričalo ob poskusu ogleda dne 26. 8. 2016, niti navedbe o zasajenem sadnem drevju na parceli št. 2/3. V obdobju do leta 2001 je v sanacijo stabilnosti terena na tej parceli vložil velika denarna sredstva. Od jeseni leta 2013 so toženci in mejaš F.H. začeli ta park sistematično uničevati in namesto eksotičnega saditi sadno drevje. Ne velja, da sta toženca z dedovanjem, administrativnim aktom ali legalnim pravnim poslom kdaj pridobila oziroma imela razpolagalno pravico na sedanji parceli št. 2/3. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo "(načela) resničnosti oziroma točnosti podatkov, ki se uporablja ob upoštevanju narave in namena zadevnega sojenja". Sodni postopek je temeljil na subjektivnem dojemanju tistega, kar je ostalo nepreverjeno in "ne razsojeno". V nadaljevanju še zatrjuje, da izdelava geodetskega elaborata v tem pravdnem postopku "ni pogoj sojenja" oziroma, da takega elaborata geodetska uprava ne bi dovolila oziroma izvedla. Sicer pa je očitno, da je, oziroma bi sodišče rabilo znanje in strokovno pomoč geodeta, zato bi ta storitev morala iti v breme sodišča ne pa stranke. V zvezi s tem podaja še določene navedbe glede nezdružljivosti funkcij izvedenca, neuresničitve ter zlorabe namena in pravnega statusa izvedenca. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je še zatrdil, da sodišče ni ugotavljalo, kako so določene historično oštevilčene parcele prešle v sestavo sedanje parcele št. 2/1, podal določena druga pojasnila in opozoril, da je sodišče kršilo več procesnih in materialno pravnih določb.

Toženca se pritožujeta zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (II. in IV. točka izreka). Navajata, da je sodba napačna in nezakonita, temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, obremenjena pa je tudi z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik na narok dne 26. 8. 2016 ni pristopil, prav tako pa ni pristopil njegov pooblaščenec. Zato je sodišče prve stopnje opustilo vse ostale dokazne predloge in obravnavo zaključilo zaradi izdaje sodbe na podlagi stanja spisa. Zaradi tega ni več zakonske podlage za obravnavanje predmetne zadeve. Vse nadaljnje postopanje sodišča pomeni težko procesno kršitev in evidentno nezakonitost. V zvezi s temi ugovori se ni izjavilo niti pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu, niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Toženca sta opozarjala tudi na nesklepčnost tožbe in spremenjene tožbe, o čemer izpodbijana sodba tudi nima razumne (konkretne in pravno argumentirane) obrazložitve. V nadaljevanju navajata, da tožnik v tem postopku zahteva več, kot mu je oče po njunih navedbah s pravico uporabe prepustil. Obširno utemeljujeta, zakaj je tožnikov zahtevek izven obsega stare parcele št. 1/2 k.o. P. II (na stari parceli št. 1/1 in delu stare parcele št. 3/3 k.o. P. II) neutemeljen oziroma zakaj tožnik ni upravičen do lastninske pravice na celotni parceli št. 2/2. Stara parcela št. 1 k.o. P. II ni bila dodeljena I.D., ampak le parcela št. 1/2 k.o. P. II. Zmotno je tudi navajanje prvostopenjskega sodišča, da je bila parcela št. 1 k.o. P. II v preteklosti - pred dodelitvijo I.D.- opredeljena kot funkcionalno zemljišče. V spisu noben tak podatek ne obstaja. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženca nista prerekala trditve tožnika, da po zazidalnem načrtu k vsaki stavbi pripada 500 m² funkcionalnega zemljišča. Geodetski načrt M.V. sam po sebi ne dokazuje obsega funkcionalnega zemljišča. Vse gradnje izven obsega zgrajene hiše je tožnik izvajal na družbeni lastnini, brez dokazila, da je na teh zemljiščih imel pravico uporabe oziroma je izkazano, da je ni imel. Trditev tožnika, da za normalno rabo potrebuje celotno zemljišče obeh parcel, še ne privede do zaključka, da gre za funkcionalno zemljišče. To mora biti opredeljeno glede na čas gradnje tožnikove stanovanjske hiše. Če je tožnik uzurpiral ti dve parceli, s tem ni pridobil niti pravice uporabe niti funkcionalnega zemljišča, ne glede na to, kaj je z njimi počel. Prvostopno sodišče ni razumljivo in argumentirano pojasnilo (oziroma sploh ni pojasnilo), kako je tožnik na podlagi samega zakona pridobil pravico uporabe na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II, saj mu ta ni bila dodeljena, niti ni bila dodeljena njegovemu očetu I.D. Izpodbijana sodba je torej v ugodilnem delu nezakonita, brez razumne pravne argumentacije in celo arbitrarna.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo tožencev, toženca pa sta odgovorila na njegovo pritožbo. Stranki sta priglasili stroške podanega odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožeče stranke zoper sklep je nedopustna, pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo pa sta neutemeljeni.

Glede pritožbe tožnika

5Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklenilo, da se tožba druge tožnice N.D. zavrže. Za izpodbijanje te odločitve pritožnik R.D. ne izkazuje potrebnega pravnega interesa, saj se dejansko pritožuje v korist druge osebe oziroma ne poda nobenih prepričljivih in pravno relevantnih razlogov, kako bi predlagana "odprava" te odločitve vplivala na njegov pravni položaj. Zaradi tega je njegova pritožba v tem delu nedopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP) in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

6V preostalem pa tožnikova pritožba ni utemeljena, kot bo prikazano v nadaljevanju. Pravno zmotno je naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi tega, ker na narok dne 9. 11. 2018 ni pristopil T.D. (dedič prvotne prve toženke L.N.D.) - sam ali po drugem pooblaščencu - ugotoviti, da nima pravnega interesa za vodenje tega postopka, da celo priznava tožbeni zahtevek oziroma da ni stranka te pravde. Ti predlogi nimajo podlage v procesnih določbah, ki obravnavajo izostanek stranke iz naroka glavne obravnave (282. člen ZPP), prav tako pa pritožnik v tem delu napačno interpretira vpliv smrti prve toženke na obstoj pooblastilnega razmerja z njenim pooblaščencem (100. člen ZPP).

7Ne drži niti pritožbena trditev, da bi moral biti izrek v II. točki sodbe "bipolaren", torej formuliran tako, da se (ugotovljena lastninska) pravica tožnika v zemljiški knjigi "vpiše", tožencema pa "izbriše". Pridobitev lastninske pravice na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) se namreč uveljavlja z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, ki ga je tožnik tudi postavil. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da bo lahko na tej podlagi dosegel vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi z vložitvijo ustreznega predloga in da pravna podlaga za odreditev te vknjižbe po uradni dolžnosti ne obstaja. Nepravilna je tudi pritožbena navedba, da v izreku "manjka navedba oseb, proti katerim učinkuje". Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj tožnikove lastninske pravice na parceli št. 2/2, zato kakšno dodatno opredeljevanje drugih oseb (očitno ima pritožnik pri tem v mislih sedanje zemljiškoknjižne lastnike), ni potrebno.

8Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da celotne parcele št. 2/3 ni mogoče šteti za funkcionalno zemljišče k tožnikovi stanovanjski hiši. V podkrepitev te ugotovitve govori okoliščina, da tožnik nima v uporabi celotne površine te parcele, poleg tega pa ima vhod, dvorišče, parkirišče in ostale pomožne objekte postavljene na parceli št. 2/2. Toženca imata na parceli št. 2/3 posajenih nekaj sadnih dreves, s to parcelo pa je (vsaj do določene mere) tudi zaokrožen kompleks njunih nepremičnin. Navedeno odločitev je torej sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi širšega nabora relevantnih dejstev. Morebitno napačno stališče glede dostopa oziroma dostopne poti pri vsem navedenem nima ključne (odločilne) vloge. Omenjenega zaključka pritožnik ne more omajati niti z navedbami, da naj bi mu bila celotna parcela št. 2/3 dodeljena v trajno uporabo z Odločbo o dovolitvi lokacije z dne 12. 11. 1973. Iz besedila tega dokumenta to ne izhaja. S tem dokumentom je namreč pristojni organ Skupščine občine P. tožniku zgolj odobril gradnjo stanovanjske hiše (prizidka) na lokaciji stare parcele št. 1 k.o. P. II, v izreku pa je med drugim navedeno, da pri gradnji ne sme poškodovati ali uničiti obstoječega drevja. Neutemeljeno je torej pritožnikovo razlogovanje, da je tudi na osnovi te odločbe že od leta 1973 zakoniti posestnik sedanje parcele št. 2/3.

9Nepravilno je tudi pritožbeno stališče glede izvedenca geodetske stroke. Tožnik je v tem pravdnem postopku najprej zahteval lastninsko pravico na delu parcel št. 2/1, 2/2 in 2/3. Zatem je tožbo spremenil tako, da je uveljavljal zahtevek, da je lastnik celotne parcele št. 2/2 in celotne parcele št. 2/3. S to vlogo je tudi umaknil dokazni predlog za izvedenca geodetske stroke, ki je bil prvotno predlagan (tudi) zaradi ustrezne parcelacije parcel. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni upravičen do celotnega lastništva parcele št. 2/3, zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Glede na uveljavljeno pravno varstvo se z morebitnim delnim upravičenjem tožnika na tej parceli (lastništvom dela te nepremičnine) niti ni bilo dolžno ukvarjati. Ne glede na navedeno pa je pravilno pojasnilo, da delne odmere te parcele ni moglo izvesti, saj je tožnik tekom postopka dokazni predlog z izvedencem geodetske stroke umaknil. Pritožbene navedbe, da "izdelava elaborata v pravdnem postopku ni pogoj sojenja" oziroma da bi ta storitev morala iti v "breme sodišča oz. sojenja in ni obveznost pravdne stranke" so torej glede na formulacijo tožbenega zahtevka pravno irelevantne, po vsebini pa zmotne. Glede na povedano so pravno nekonsistentna in nepravilna tudi druga tovrstna pritožbena razglabljanja.

Glede pritožbe tožencev

10Ne drži pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje nima več "zakonske podlage za obravnavo predmetne zadeve", ker je že v prvotnem sojenju – zaradi tega, ker na ogled (narok) dne 26. 8. 2016 nista pristopila niti tožnik niti njegov (tedanji) pooblaščenec – opustilo vse ostale dokazne predloge in obravnavo zaključilo zaradi izdaje sodbe na podlagi stanja spisa. Iz zapisnika naroka glavne obravnave (ogleda) z dne 26. 8. 2016 sicer res izhaja, da nanj niti tožnik, niti njegov pooblaščenec nista pristopila in da je sodišče prve stopnje odločilo, da se dokazovanje sklene, ostali dokazni predlogi kot nepotrebni in nerelevantni zavrnejo ter da sodba izide pisno. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo določen sklep procesnega vodstva, na katerega pa ni vezano in ga lahko kasneje spremeni. To je je tudi storilo in s sklepom z dne 31. 8. 2016 odločilo, da se obravnava, končana 26. 8. 2016, ponovno odpre.

11Pravno zmotno je naziranje, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi stanja spisa in da je zaradi tega izpodbijana sodba nezakonita oziroma obremenjena s "hujšo kršitvijo določb ZPP". Vsebinski pogoj za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa je namreč v tem, da je bil poprej že opravljen narok, na katerem so se izvajali dokazi, in da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Dotlej zbrano gradivo mora torej omogočati odločitev o zahtevku. Izdaja sodbe na podlagi stanja spisa ni odvisna zgolj od tega, da na poznejši narok ne pristopi ena stranka in da druga stranka predlaga izdajo sodbe na podlagi stanja spisa. Nenazadnje je ta sodba lahko tudi v škodo (ali delno v škodo) stranke, ki predlaga to odločitev, zato je v drugem odstavku 282. člena ZPP določeno, da zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog za odločitev glede na stanje spisa, ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je (vsaj) s ponovnim odprtjem glavne obravnave konkludentno odločilo, da sodbe na podlagi stanja spisa ne bo izdalo, tožbeni zahtevek pa je s prvo sodbo v celoti zavrnilo. Zaradi vsega navedenega pritožnika ne moreta uspeti z očitki, da je prišlo do kršitve njune ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS oziroma, da bi se moralo sodišče prve stopnje še dodatno izjavljati o njunih ugovorih, v katerih sta pri izdaji sodbe na podlagi stanja spisa vztrajala.

12Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sta toženca vseskozi opozarjala na nesklepčnost tožbe in spremenjene tožbe, vendar o tem izpodbijana sodba nima razumne obrazložitve (konkretne in pravne argumentacije). Vprašanje (ne)sklepčnosti tožbe je povezano z vsebinsko (ne)utemeljenostjo zahtevka, o tem pa je sodišče prve stopnje podalo tehtne in vsebinsko prepričljive razloge, ki bodo podrobneje obravnavani v nadaljevanju.

13Na podlagi spisovnih listin je ugotovilo, da je Skupščina občine P. s pogodbo z dne 8. 11. 1973 odplačno prenesla na tožnikovega očeta I.D. pravico uporabe parcele št. 1/2 k.o. P. II v izmeri 537 m2. Slednji je podal tožniku pisno soglasje za gradnjo stanovanjske stavbe na tej parceli ter na (manjšem) delu sosednje parcele št. 3/3 k.o. P. II. Tožnik je zatem pridobil lokacijsko in gradbeno dovoljenje ter gradnjo hiše leta 1978 dokončal, od tedaj dalje pa s svojo družino v njej prebiva. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik postal lastnik te stanovanjske hiše in da je na podlagi zakona pridobil pravico uporabe zemljišča pod njo in zemljišča, ki je potrebno za njeno redno rabo. Obseg tega pripadajočega oziroma funkcionalnega zemljišča odločilno vpliva na določitev imetnika pravice uporabe, ki je z uveljavitvijo ZLNDL postal lastnik nepremičnine. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje podalo pravno pravilne in življenjsko prepričljive razloge v 8., 10. in 11. točki obrazložitve, ki jih pritožnika s sklicevanjem na neprimerljivo judikaturo ter s pravno nedoslednimi navedbami v predzadnjem odstavku svoje pritožbe (da ta odločitev temelji na napačnem stališču iz razveljavitvenega sklepa I Cp 30/2018², da tožnik ni ničesar plačal za zemljišče, ...) ne uspeta omajati. Nenazadnje pa je za pritožbo sporen predvsem obseg funkcionalnega zemljišča na celotni parceli št. 2/2 oziroma v delu, kjer presega površino stare parcele št. 1/2 k.o. P. II.

14Res je tožnik oziroma njegov oče s pogodbo formalno pridobil pravico uporabe zgolj na stari parceli št. 1/2 k.o. P. II. Iz podatkov priložene grafične komparacije geodeta M.V. z dne 10. 1. 2014 izhaja, da je ta parcela pokrivala pretežni del sedanje parcele št. 2/2, razen ožjega pasu na severni strani (ob javni cesti), ki je predstavljal staro parcelo št. 1/1 k.o. P. II in manjšega dela zemljišča na jugovzhodnem delu, ki je predstavljal del stare parcele št. 3/3 k.o. P. II. Vendar pa togo pritožbeno stališče, da tožnik ne more biti upravičen do funkcionalnega zemljišča izven obsega stare parcele št. 1/2 k.o. P. II, ne more vzdržati. Zaradi ustreznega prilagajanja spremenjenim razmeram v prostoru se je lahko obseg in oblika tega zemljišča določala in spreminjala tudi naknadno, po izgradnji stavbe.³ V zvezi s tem je v obravnavani zadevi ena od pomembnejših okoliščin ta, da ima tožnik dostop do hiše s severne strani, torej preko stare parcele št. 1/1 k.o. P. II.

15V preteklem družbenem sistemu je veljalo, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem delu (obsegu) družbenega zemljišča, ki zagotavlja normalno rabo in funkcioniranje njegove stavbe. V skladu s tem namenom je tožnik zagotovo potreboval (oziroma potrebuje) ustrezno urejen vhod in dovoz do svoje hiše, parkirne prostore, ograjo, prostor za smeti in podobno, kar si je lahko uredil le na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II. Geodetski načrt M.V. res sam po sebi ne dokazuje obsega funkcionalnega zemljišča, vendar pa ustrezno prikazuje prostorsko umeščenost dvorišča ter lokacijo posameznih objektov, ki so na tem zemljišču zgrajeni. Razmerja, nastala v preteklem družbenem sistemu, ni mogoče reševati s striktnimi instituti in pravili klasičnega civilnega prava, temveč je treba upoštevati kontekst preteklih razmer in vse posebnosti konkretnega primera. Evidentno je torej, da je tudi zemljišče stare parcele št. 1/1 k.o. P. II nujno potrebno za funkcioniranje tožnikove stanovanjske hiše in predstavlja (v smislu redne rabe te stavbe) enovit del sedanje parcele št. 2/2.

16Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik gradnjo pokritega parkirišča z dostopom in druge dvoriščne objekte (ki se v celoti ali deloma nahajajo tudi na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II) izvedel na podlagi Potrdila Skupščine občine P. o priglasitvi del iz aprila 1985. Sicer gre pritrditi pritožbi, da ta upravni akt ne vsebuje odločitve o pravici uporabe, vendar pa v danih okoliščinah vsaj posredno kaže na to, da tožnik tega dela zemljišča ni "uzurpiral", kot v pritožbi zatrjujeta toženca. Del parcele št. 3/3 k.o. P. II pa je v naravi manjši pas zemljišča na jugovzhodnem delu sedanje parcele št. 2/2 in skorajda v celoti predstavlja del stavbišča tožnikove hiše. Kot je bilo že omenjeno, je I.D. dal tožniku pisno soglasje za gradnjo hiše na tem delu parcele št. 3/3 k.o. P. II, kjer je imel (kot lastnik že obstoječe stanovanjske hiše) pravico uporabe. V zvezi s tem je tožnik izkazal t.i. pravico uporabe za gradnjo, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 10. in 11. točki obrazložitve, za gradnjo pa je tudi pridobil gradbeno in lokacijsko dovoljenje.

17Zaradi vseh teh specifičnih razlogov, lokacije, namena in rabe je torej utemeljen zaključek, da predstavlja celotna parcela št. 2/2 (dobrih 570 m2) pripadajoče zemljišče k tožnikovi stanovanjski hiši.⁴ Odločitev sodišča prve stopnje ni nezakonita, nerazumna, neargumentirana ali celo arbitrarna, kot navaja pritožba. Uporaba relevantnih meril in kriterijev pri napolnjevanju standarda zemljišče, potrebno za normalno rabo in funkcioniranje stavbe je pravno vprašanje, dejstva in okoliščine, ki so podlaga tej ugotovitvi pa v konkretnem primeru niso zahtevali takega strokovnega znanja, s katerim sodišče prve stopnje ne bi razpolagalo. Pritožbeno stališče, da bi moral biti za ta namen postavljen izvedenec določene stroke, torej ni utemeljeno. V smislu navedenega tudi ni odločilno, ali bi moralo sodišče prve stopnje razpolagati z zazidalnim načrtom in ali sta toženca (ustrezno) prerekala tožnikovo navedbo, da je po tem načrtu vsakemu stanovanjskemu objektu na tem območju pripadlo približno 500 m2 veliko funkcionalno zemljišče.

18Tožnik je zatrjeval obseg funkcionalnega zemljišča v površini celotnih parcel št. 2/2 in 2/3, torej smiselno tudi na delu starih parcel št. 1/1 in delu stare parcele št. 3/3 k.o. P. II, zato so drugačna pritožbena tolmačenja nepravilna. Tudi navedba sodišča prve stopnje, da je bila stara parcela št. 1 k.o. P. II že pred dodelitvijo I.D. po (dejanskem) namenu funkcionalno zemljišče (z namenom ureditve parkirišč so zanj zaprosili lastniki sosednjih hiš), ne predstavlja gole in nedokazane trditve, kot še navajata pritožnika. To ugotovitev je sodišče prve stopnje povzelo iz priloženih pisanj I.D.

19Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe. Pritožba sicer pravilno povzema spisovne podatke, da je bila pogodba o dodelitvi pravice uporabe stare parcele št. 1/2 k.o. P. II sklenjena 8. 11. 1973, lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo hiše pa je bilo tožniku izdano (nekaj dni) kasneje, in se res nanaša na parcelo št. 1 k.o. P. II. Vendar pa na tej podlagi ni prepričljiv pritožbeni zaključek, da "parcela št. 1 ob izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni obstajala in da pred tem niti ni bila dodeljena I.D."Prav tako je povsem pretirano stališče, da je bil tožnik zaradi tega (v času pridobivanja gradbenega dovoljenja) slaboveren in da tudi iz tega razloga ni pridobil pravice uporabe na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II. Pri oznaki parcele v lokacijskem in gradbenem dovoljenju je očitno prišlo do pisne pomote ali nedoslednosti, kar v preteklih časih ni bila nobena redkost.

20Pritožbi zoper sodbo (II. in III. točka ter posledično IV. točko izreka) torej nista utemeljeni Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške. Podani odgovori na pritožbo tudi niso (relevantno) doprinesli k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato gre pri tem za t.i. nepotrebne stroške, ki prav tako bremenijo tožnika oziroma toženca.

¹ V nadaljevanju je oznaka te katastrske občine izpuščena. Pri parcelah, ki so bile vodene pod staro katastrsko občino P. II, je to posebej označeno.
² Glede vprašanja prenosa pravice uporabe je sodišče prve stopnje sledilo stališču pritožbenega sodišča v zadevi I Cp 30/2018. Glede na vse posebnosti tedanje pravne ureditve in okoliščine konkretnega primera je pravilno navedlo, da je tožnikov oče pridobil pravico uporabe na stari parceli št. 1/2 k.o. P. II na podlagi pisne in odplačne pogodbe s Skupščino občine P., pri tem pa je deloval v "sinovem" imenu in za njegov račun. Zaradi vseh navedenih okoliščin prenos pravice uporabe ne more biti ničen.
³ Prim. VS RS sodba in sklep II Ips 128/2018, predvsem točko 43. obrazložitve, v zvezi z določbami Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.
⁴ Zaradi vseh teh posebnosti obravnavani primer tudi ni identičen z zadevo II Ips 151/2015, niti z zadevo I Cp 368/2017, na kar se toženca sklicujeta v pritožbi.