VSL Sklep I Cp 566/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo III P 1154/2013 z dne 24. 7. 2014 tožencu naložilo, da tožniku plača 80.000 EUR s pripadki in mu povrne na 2.664,72 EUR odmerjene pravdne stroške. Sodba je, upoštevajoč na njej izpisano potrdilo, postala pravnomočna 20. 9. 2014. Toženec je vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti navedene sodbe, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo.

2Tožnik zoper odločitev vlaga pritožbo. Meni, da pogoji za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti niso izpolnjeni. Opozarja, da sta bili tožniku tako tožba z dopolnitvijo kot sodba vročeni s fikcijo v hišni predalčnik, ki ga je toženec na naslovu vročanja imel. V kolikor bi se toženec preselil, bi se pisanje vrnilo sodišču z oznako „preseljen“ ali „neznan“. To pa se ni zgodilo. Vztraja, da je toženec imel na naslovu K. bivališče in predalčnik. Predloženo potrdilo o prebivališču še ni dokaz, da toženec ni na spornem naslovu vsaj začasno bival. Toženec tudi ni predložil nobenega dokazila o naslovu za vročanje, ki se lahko razlikuje od naslova prijavljenega bivališča. Stečajna upraviteljica ni pooblaščena za prejem pošte stečajnega dolžnika. Tožba je bila vložena 10. 5. 2013, nad tožencem pa je bil stečaj začet šele 24. 3. 2014. Terjatev z dnem vložitve tožbe še ni nastala. Sodba je bila izdana 24. 7. 2014, torej po začetku stečajnega postopka. Hkrati s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti mora stranka vložiti tudi pritožbo, v kateri sodbo vsebinsko in argumentirano prereka. Tega toženec ni storil. Pritožbo bi bilo zato treba zavreči. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Prilaga potrdilo o naslovih za vročanje. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti ter z njim povezanih pravnih sredstvih nima. Po ustaljeni sodni praksi¹ se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja drugi odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost pravnega sredstva (četrti odstavek 19. člena ZIZ).

6Eden od pogojev, da sodišče potrdi pravnomočnost sodne odločbe, je, da je bila stranki odločba (pravilno) vročena. Pogoj za pravilno vročitev pa je, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno bivališče. ZPP namreč vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje in ne na njihovo prebivališče, pojem stanovanja pa je treba razumeti v dejanskem smislu: za vročanje je odločilen kraj dejanskega bivanja.

7V konkretnem primeru je bila sodba v tej zadevi tožencu vročena v avgustu 2014 na naslov K. in sicer s fikcijo vročitve v hišni predalčnik. Na tem naslovu pa toženec, kot izhaja iz potrdila UE I. (priloga B3), nima stalnega prebivališča že od 27. 3. 2009. V času vročanja je imel (enako kot danes) prijavljeno stalno bivališče na naslovu I. To z zadostno verjetnostjo dokazuje njegovo trditev, da na naslovu K. v času vročanja tudi dejansko ni več živel. Okoliščina, da pošta ob vročanju pošiljke sodišču ni vrnila z oznako „neznan“ ali „preseljen“, za dokazovanje nasprotnega ne zadostuje, saj napaka vročevalca pri tem ni izključena. Enako velja za v času vročanja obstoječ hišni predalčnik. To, da ga toženec ob odselitvi ni odstranil, njegovega dejanskega bivanja na tem naslovu ne dokazuje. Drugih (dodatnih) okoliščin, ki bi njegovo trditev potrjevale, pa tožnik ni navedel.

8Na pravilnost odločitve ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da toženec ni izkazal svojega naslova za vročanje. Gre namreč za neopravičeno in s tem nedopustno pritožbene novoto. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da je toženec k odgovoru na pritožbo priložil tudi potrdilo UE G. z dne 7. 2. 2020, iz katerega izhaja, da je imel v času vročanja zamudne sodbe tudi naslov za vročanje na drugem naslovu (to je I.).

9Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je bil toženec od 24. 3. 2014 dalje v osebnem stečaju. V skladu z 251. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pa je treba stečajnemu dolžniku vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, vročiti preko stečajnega upravitelja. V konkretnem primeru je namreč šlo za postopek, za katerega je bila poslovna (in zato procesna) sposobnost stečajnega dolžnika omejena v smislu 1. točke 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP². Zamudna sodba bi zato morala biti vročena tožencu po stečajnem upravitelju. Tudi iz tega razloga je odločitev o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti pravilna.

10Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi moral toženec hkrati s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti vložiti tudi pritožbo, v kateri bi sodbo argumentirano izpodbijal. Neutemeljeni so že zato, ker sočasna vložitev pritožbe niti ni bila potrebna. Zaradi nepravilne vročitve namreč pritožbeni rok za toženca še ni začel teči. Potem pa tudi zato, ker bo presoja utemeljenosti pritožbe stvar drugega pritožbenega postopka. Do teh trditev se zato pritožbeno sodišče vsebinsko ne opredeljuje.

11Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

12Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Do povračila stroškov za vloženi odgovor na pritožbo pa ni upravičen niti toženec. Ob upoštevanju 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da nastali strošek z odgovorom ni bil potreben, saj gre v njem le za ponovitev že pred sodiščem prve stopnje predstavljenih stališč. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške.

¹ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 180/2010, VD SS Pdp 254/2013, VSL I Cp 222/2015, VSL I Cp 486/2017, I Cp 916/2017, II Cp 1435/2018, II Cp 880/2019, I Cp 209/2019 in druge.
² Ker postopek vpliva na obseg stečajne mase.