VSL Sodba PRp 90/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec mora plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče na Jesenicah je z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljen obdolženčev ugovor zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu je izreklo globo 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk in mu naložilo plačilo sodne takse v skupnem znesku 170,00 EUR ter ostale stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odločilo še, da je obdolženec za zavrnitev ugovora zoper sodbo dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da obdolženca oprosti storitve očitanega prekrška (pravilno postopek zoper obdolženca ustavi).

3Predlagateljica postopka Policijska postaja Kranjska Gora na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z nobeno kršitvijo, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo sedmega odstavka 107. člena ZPrCP in s tem zagrešilo kršitev materialnega prava. Po določbi sedmega odstavka 107. člena ZPrCP sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti teh snovi v organizmu ali predpisan postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu. Že jezikovna in namenska razlaga te določbe pokaže, da sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti droge v organizmu samostojno in neodvisno od postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu. Določba sedmega odstavka 107. člena ZPrCP pa daje policistu pooblastilo, da sme preizkus z napravo za hitro ugotavljanje izvesti tudi kot sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.

7Vendar pa si pritožnik napačno razlaga, da navedena določba zavezuje policista, ki je najprej opravil preizkus z napravo za hitro ugotavljanje, da mora nato izvesti tudi postopek prepoznave znakov oziroma simptomov. Navedeno stališče pritožnik utemeljuje s z napačnimi in protispisnimi navedbami, da je v obravnavanem primeru policist izpeljal obe fazi, tako preizkus s hitro napravo kot tudi postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, pri čemer je slednjega izvedel pomanjkljivo, kar je vplivalo na zakonitost odreditve strokovnega pregleda, ki bi lahko bil odrejen le ob pogoju, da bi hkrati z izvedbo hitrega testa bil v celoti izveden tudi postopek za prepoznavo znakov.

8Pri pregledu zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo sposobnost za vožnjo (v nadaljevanju zapisnik), ki ga je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da policist postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov ni izvedel, ker je skladno z že omenjeno določbo sedmega odstavka 107. člena ZPrCP izvedel preizkus z napravo za hitro ugotavljanje samostojno in neodvisno od postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov. Pritožnik si napačno in selektivno razlaga zapisnik, češ da je policist začel s postopkom prepoznave znakov oziroma simptomov, ker je v uvodnem delu zapisnika izpolnil rubriko o njegovem opažanju, pri tem pa pritožnik spregleda, da policist v zapisniku ni izpolnil rubrike, ki je namenjena ugotovitvam postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, kar potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da postopek prepoznave ni bil izveden, o čemer je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi policista A. A. in B. B. ter se je z njunim pričanjem prepričalo, da je policist A. A. z obdolžencem izvedel hitri test samostojno in ker je hitri test bil pozitiven, je obdolžencu bil odrejen strokovni pregled, ne da bi obstajala potreba po izvedbi še postopka za prepoznavo znakov.

9Zaradi navedenega se pritožbeno uveljavljanje, da je policist izvedel obe fazi postopka in pri tem faze prepoznave znakov ni izvedel v celoti, izkaže za neresnično in je v nasprotju s podatki zapisnika kot tudi z izpovedbama obeh policistov. Z izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje torej pravilno in popolno ugotovilo, da je bil z obdolžencem izveden preizkus z napravo za hitro ugotavljanje po pravilih, kot so predpisana v sedmem odstavku 107. člena ZPrCP in v zvezi s tem dejansko stanje ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Odsotnost izvedbe postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov pa nima nikakršnega vpliva na zakonitost odrejenega strokovnega pregleda. Glede na določbo osmega odstavka 107. člena ZPrCP namreč policist odredi strokovni pregled, če z napravo za hitro ugotavljanje ali v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov prepozna znak oziroma simptom, ki je posledica prepovedane droge v organizmu, iz česar povsem jasno izhaja, da za odreditev strokovnega pregleda zadošča že, če se sum na prepovedano drogo ugotovi bodisi z napravo za hitro ugotavljanje, bodisi s postopkom za prepoznavo znakov oziroma simptomov. Glede na povedano je torej razlaga določbe sedmega odstavka 107. člena ZPrCP, kot jo je pojasnilo sodišče v razlogih sodbe, pravilna in je neutemeljena pritožbena kritika, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

10Neutemeljeno nadalje pritožba poskuša vzbuditi dvom v dejansko stanje o pravilnosti izvedbe postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov s sklicevanjem na obdolžilni predlog, v katerem so navedbe o opažanju policista drugačne kot v zapisniku, v katerem policist ni zabeležil nikakršnih odklonskih opažanj. Vendar pa je potrebno pojasniti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso dokaz, temveč se kot dokazi v postopku uporabijo listinski, materialni in personalni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in se je do njih opredelilo ter jih je dokazno ocenilo in napravilo pravilne dokazne zaključke, da je policist z obdolžencem izvedel preizkus z napravo za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedane droge v organizmu, ki je bil pozitiven na kanabis, zaradi česar mu je odredil strokovni pregled, ki ga je obdolženec odklonil in s tem storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.

11Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da je policist obdolženca spravil v zmoto in ga zavedel, da je odklonil strokovni pregled, kar utemeljuje z navedbami, da je policist nanj pritiskal s finančno posledico strokovnega pregleda, s čimer je prekoračil svoja pooblastila, zaradi česar obdolžencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem policistov A. A. in B. B. preverilo obdolženčev zagovor, v katerem je navajal, da mu je policist po opravljenem hitrem testu rekel, da je potreben strokovni pregled in da če se za pregled ne odloči, prihrani 800 do 900 EUR, vendar se je odločil, da na strokovni pregled ne gre. Že iz takšnega zagovora je pravilen zaključek sodišča, da je policist obdolžencu odredil strokovni pregled in odločitev o tem, da strokovni pregled odkloni, je bila njegova, kar je nenazadnje tudi potrdil s podpisom zapisnika, v katerem je jasno navedeno, da je strokovni pregled odklonil. Glede na dejstvo, da je obdolženec bil seznanjen z rezultatom hitrega testa in policistovo odredbo, se je zavedal, da je odklonitev strokovnega pregleda v nasprotju s policistovo odredbo in se pritožnik ne more uspešno sklicevati, da naj bi strokovni pregled odklonil pod pritiskom policista, češ da bo prihranil stroške pregleda, ker ne gre za zavajajočo ali lažno vplivanje policista na obdolženčevo odločitev, ki je v končni fazi bila povsem njegova in neizsiljena ter jo je obdolženec potrdil s podpisom zapisnika, ki potrjuje skladni izpovedbi obeh policistov, da je odklonitev strokovnega pregleda bila njegova lastna odločitev. O navedem ima sodba sodišča prve stopnje razloge v točkah 11 in 12 obrazložitve in je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov ter da je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

12Neutemeljeno pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka z utemeljitvijo, da je obdolženec hitri test opravljal dvakrat in da sta oba preizkusa bila opravljena v njegovi nenavzočnosti, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da je obdolženec hitri test opravljal dvakrat. Vendar ne zato, ker bi prvi preizkus bil negativen, kar neutemeljeno poskuša prikazati pritožba, temveč zato, ker prvi preizkus ni bil uspešen in je rezultat bil neveljaven, o čemer je policist obdolženca seznanil ter z njim preizkus ponovil, s čimer se je obdolženec strinjal, kar nenazadnje potrdi obdolženec tudi v zagovoru, ko pove, da ga je policist po prvem testu seznanil, da je bilo s testom nekaj narobe in da je test moral opravljati ponovno. Obdolženec je torej bil seznanjen z neveljavno opravljenim prvim testom in je vedel za razloge izvedbe drugega testa. Res da sodišče med dokaznim gradivom ni imelo vpogleda v neveljavno opravljen test in da v zapisniku neveljavnost prvega testa ni zabeležena, kar pa ne pomeni, da dejanskega stanja ni bilo mogoče ugotoviti drugače in z drugimi razpoložljivimi dokazi. Odsotnost testerja, ki ni zabeležil veljavnega rezultata, ne vzbuja pomisleka, da je prvi test bil negativen in da iz tega razloga drugi test sploh ne bi smel biti odrejen. Pomislek ni vzbujen še zlasti, ker niti obdolženec v zagovoru ni nasprotoval izpovedbama policistov, da je prvi test pokazal neveljaven rezultat in da je zato bilo test potrebno ponoviti. Ponovljeni test pa je bil izveden kot del enotnega postopka za preverjanje psihofizičnega stanja s časovno kontinuiteto, ki ni prekomerno posegla v osebnost obdolženca v smislu neupravičenega zadržanja, pri čemer je obdolženec med postopkom imel ves čas možnost spremljati postopek in rezultate testa, zaradi česar se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da sta preizkusa bila nezakonito opravljena v njegovi odsotnosti, saj zgolj dejstvo, da med čakanjem na rezultat ni bil neposredno prisoten ob napravi za hitro testiranje, ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na zakonitost postopka.

13Po določbi 165. člena ZP-1 (razširjen obseg pritožbe) pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialnopravnih določb zakona obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede izrečene sankcije in je ugotovilo, da je sodišče z upoštevanjem obdolženčeve nekaznovanosti v skladu z zakonom izreklo globo v mejah predpisane (od 1.200,00 do 5.000,00 EUR), pri čemer je globo izreklo na spodnji meji predpisane, medtem ko je kazenske točke izreklo v predpisanem številu.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

15Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je za zavrnitev pritožbe zoper sodbo, s katero je bil zavrnjen ugovor zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, z upoštevanjem tarifne številke 8405 odmerilo sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki jo bo obdolženec moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo prisilno izterjala.