VSL Sodba I Cpg 323/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 559,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 27.010,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.000,00 EUR od 30. 11. 2016, od zneska 10.200,00 EUR od 1. 12. 2016, od zneska 7.000,00 EUR od 1. 12. 2016, od zneska 5.000,00 EUR od 1. 12. 2016, od zneska 150,00 EUR od 8. 12. 2016, od zneska 150,00 EUR od 10. 12. 2016, od zneska 150,00 EUR od 30. 12. 2016, od zneska 150,00 EUR od 31. 12. 2016, od zneska 150,00 EUR od 1. 1. 2017 in od zneska 60,00 EUR od 5. 1. 2017, vse do plačila (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.079,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja nesporna dejstva:

- da je tožeča stranka umrla dne 31. 3. 2016,

- da je imela tožeča stranka od dne 11. 2. 2013 pri X. banki d. d. odprt transakcijski račun (TRR),

- da se je X. banka d. d. dne 1. 9. 2016 pripojila k Y. banki d. d., (v nadaljevanju Y. banki),

- da je pooblastilo, s katerim tožeča stranka pooblašča toženo stranko na njenem TRR, datirano z dnem 23. 11. 2016, kar je osem mesecev po smrti tožeče stranke,

- da je na podlagi navedenega pooblastila Y. banki dne 24. 11. 2016 vzpostavila poslovno razmerje s toženo stranko kot pooblaščencem na TRR tožeče stranke, in

- da je tožena stranka iz TRR tožeče stranke v času od 30. 11. 2016 do 5. 1. 2017 dvignila skupaj 27.010,00 EUR, znesek 26.200,00 EUR na poštnem okencu, znesek 810,00 pa na bankomatu z bančno kartico pokojne.

6Na podlagi teh dejstev, ki jim tožena stranka tudi sedaj v pritožbi ne nasprotuje, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7V pritožbi tožena stranka nasprotuje pasivni legitimaciji tožene stranke in trdi, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti zoper Y banko. Tožena stranka stoji na stališču, da med pravdnima strankama ni nastalo nobeno prikrajšanje oziroma obogatitev, niti v zvezi s tem med njima ni podane vzročne zveze, saj je tožena stranka razpolagala z denarnimi sredstvi, ki so pripadala Y. banki. Slednja po prepričanju tožene stranke ne bi smela opravljati plačilnega prometa iz računa tožeče stranke v času po njeni smrti, saj je pooblastilo prenehalo veljati, zato je banka tista, ki je kršila pravila plačilnega prometa in storila deliktno ravnanje in je prikrajšanje tožeče stranke nastalo zaradi ravnanj banke in ne tožene stranke, ki od tožeče stranke ni ničesar prejela, prejela je le od banke, zato v razmerju do tožeče stranke tožena stranka ni bila obogatena.

8Iz 1035. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR¹ izhaja, da je pogodba o denarnem depozitu sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek (prvi odstavek 1035. člena ZOR). S to pogodbo banka pridobi pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi (drugi odstavek 1035. člena ZOR). Gre za nepristno hrambo (depositum irregulare), ko lastninska pravica na predmetu depozita (na denarju kot na vrstni in nadomestni stvari) preide na banko, deponent pa ima po koncu obdobja, za katerega je bil sklenjen depozit, terjatev za vrnitev enakega zneska denarja (739. člen Obligacijskega zakonika – OZ)².

9Iz navedenega izhaja, da ima pritožba (zgolj) na načelni ravni prav, da denarna sredstva na bančnem depozitu niso bila v lasti tožeče stranke, temveč banke (tožeča stranka pa je imela do banke terjatev na izročitev denarnih sredstev na njenem računu). A pravno vprašanje v tem sporu ni vprašanje lastninske pravice na denarnih sredstvih na TRR, prav tako tudi ne odškodninska odgovornost banke zaradi morebitne opustitve njenega skrbnega ravnanja, temveč, ali je bila tožeča stranka v svojem premoženju prikrajšana in če je bila, kdo je bil posledično in na ta račun brez pravne podlage obogaten. V obligacijskem pravu je namreč neupravičena obogatitev samostojen vir obveznosti. Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti (190. člen OZ). Pravo neupravičene obogatitve temelji na načelu (komutativne) pravičnosti: nihče se ne sme okoristiti na račun prikrajšanja drugega. Njegova osnovna naloga je prenos premoženja, ki se neupravičeno, brez pravnega temelja, nahaja v premoženju obogatene stranke, nazaj k prikrajšani stranki.

10Glede na nesporno dejstvo, da je tožena stranka prejela denarna sredstva, ki jih je imela deponirane na svojem TRR pri banki Y tožeča stranka, zaradi česar pa je prenehala terjatev tožeče stranke do banke za izplačilo navedenih denarnih sredstev, lahko slednje pomeni le, da je premoženje tožeče stranke (ki je predstavljalo njeno terjatev do banke) prešlo v premoženjsko sfero tožene stranke (v obliki denarnih sredstev). Edino tožena stranka je tista, ki je bila v danem primeru obogatena na račun tožeče stranke.

11Pri tem tožena stranka tudi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo pooblastilo (A4), ki naj bi vzpostavilo razmerje med toženo stranko in banko, datirano na dan 23. 11. 2016, torej v čas, ko je bila tožeča stranka že pokojna. To lahko pomeni le, da pooblastila E. M. niti ni mogla dati in sploh ni obstajalo. Tožena stranka je denarna sredstva tako prejela brez kakršne koli pravne podlage.

12Nedvomno je podana tudi vzročna zveza med ravnanji tožene stranke in premoženjskim prikrajšanjem tožeče stranke, saj če tožena stranka dvigov denarnih sredstev ne bi izvedla, do prikrajšanja na strani tožeče stranke ne bi prišlo. Denarna sredstva tožena stranka res ni prejela neposredno od tožeče stranke, ampak od banke. Vendar jih je prejela iz denarnega depozita tožeče stranke, s čimer je tožečo stranko prikrajšala v njenem premoženju (njeni terjatvi do banke) v višini prejetih denarnih sredstev.

13Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo priglašene stroške za odgovor na pritožbo 750 točk (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške in 22% DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj 559,98 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Drugi odstavek 1061. člena Obligacijskega zakonika – OZ določa, da kljub njegovi uveljavitvi še vedno veljajo določbe XXXI poglavja ZOR (členi 1035 do 1046).
² prim. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 133/1998 z dne 20. 1. 1999 in N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 4. knjiga, Ljubljana 2004, str. 1138.