VDSS Sodba Pdp 114/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo s katero je razsodilo:

"I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko je ničen.

2Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni prijaviti v obvezna socialna zavarovanja za čas od 1. 3. 2014 do 15. 2. 2019 ter ji za čas od 1. 3. 2014 do 30. 3. 2014 ter od 1. 6. 2017 do 15. 2. 2019 izplačati nadomestilo plače zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, od 31. 3. 2014 do 31. 5. 2017 pa nadomestilo plače, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo." se zavrne.

II. Podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko je neveljaven in se razveljavi.

2Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni prijaviti v obvezna socialna zavarovanja za čas od 01.03.2014 do 15.02.2019 ter ji za čas od 01.03.2014 do 30.03.2014 ter od 01.06.2017 do 15.02.2019 izplačati nadomestilo plače zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, od 31.03.2014 do 31.05.2017 pa nadomestilo plače, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo." se zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške."

2Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi ugotovitve ničnosti oziroma neveljavnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP in posledično napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Upoštevaje napotilo Vrhovnega sodišča je sodišče na glavno obravnavo dne 17. 5. 2018 vabilo izvedenca dr. A.A. (angažirano v prvem postopku) in izvedenko dr. B.B.(angažirano v drugem postopku). Dr. B.B., ki meni, da tožnik kritičnega dne 24. 2. 2014 ni bil sposoben razsojati, je na narok prišla in vztrajala na svojem stališču, dr. A.A., ki meni, da je bil tožnik sposoben razsojati, pa se naroka kljub zagotovilu ni udeležil, tako da "razčiščevanje" z neposrednim soočanjem izvedencev ni bilo možno. Je pa izvedenec dr. A.A. dne 23. 7. 2018 podal dopolnilno izvedensko mnenje, v katerem je vztrajal pri svojem stališču. Izvedenec dr. A.A. pri tožniku zanika možnost psihosomatske simptomatike z organskim ozadjem (npr. poškodba glave), čeprav je iz tožnikove zdravstvene dokumentacije razvidno, da je imel več tovrstnih poškodb. Sodišče je v drugem ponovljenem postopku določilo novega izvedenca dr. C.C., kateri je podal izvedensko mnenje, da je bil tožnik v kritičnem času (24. 2. 2014) sposoben razsojati. Ker je izvedenec zdravstveni karton tožnika prejel neposredno pred njegovim pregledom, ga takoj po pregledu vrnil, odšel v D. in nato še isti dan napisal izvedensko mnenje, je tožnik prepričan, da je izvedenec mnenje napisal brez celovite preučitve zdravstvene dokumentacije tožnika, zaradi česar je predlagal njegovo izločitev in izločitev mnenja (pripombe na izvedensko mnenje z dne 3. 12. 2018). Kljub temu pojasnilu je sodišče zahtevo za izločitev izvedenca s sklepom z dne 25. 1. 2019 zavrnilo. Dejstvo je, da ima tožnik že vse življenje številne zdravstvene težave, tako nevrološke kot psihiatrične, imel je tudi številne poškodbe. Izvedenka dr. B.B. pa zatrjuje, da gre pri tožniku za zelo razvit parkinsonizem, zaradi katerega tožnik ni bil sposoben razsojati. Parkinsonizem pri tožniku ugotavlja tudi priča, nevrolog dr. E.E., kateri je na zaslišanju dne 10. 12. 2009 pojasnil, da je njegov vzrok lahko poškodbe glave, lahko pa so tudi drugi vzroki. Izvedenec dr. A.A. je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 23. 7. 2018 povzel tudi navedbo izvedenskega mnenja IK druge stopnje z dne 20. 3. 2018, po kateri naj bi se pri tožniku pojavljale simulacije oziroma agrevacije psihopatoloških fenomenov in tudi nevroloških znakov. Dr. F.F. in dr. E.E. sta na sodni obravnavi v socialnem sporu, na katerem je bilo mnenje IK druge stopnje z dne 20. 3. 2018 ovrženo, zatrdila, da tožnik glede na svojo zdravstveno stanje simulacije ni zmožen (Opr. št. II Ps 616/2018). Zdravstveno stanje tožnika je posledično vodilo tudi v njegovo invalidsko upokojitev. Izvedenci, nevrolog in lečeči psihiatrinji dr. G.G. in dr. F.F. ugotavljajo in priznavajo, da je šlo v kritični situaciji za okolje, ki je bilo za tožnika stresno. Tudi dr. G.G., ki je bila tožnikova psihiatrinja pred kliničnem dogodkom, je ob zaslišanju dne 26. 3. 2015 izpovedala, da tožnik po njenem za vožnjo ni bil sposoben in da se je v stresnih situacijah umikal v vzporedni svet. Umestitev tožnika v krog jeklenih ljudi iz razloga, ker je bil šofer, je zato glede na tožnikove nevrološke in psihične težave povsem napačna.

3Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izčrpno in razumljivo presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (8. člen ZPP) in odločilo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ker mu ni mogoče očitati kršitev, za katere se zavzema tožnik. V medicinski dokumentaciji, ki je posledica preiskav, ki jih je tožnik opravil pred spornim dogodkom ni zapiskov, ki bi kazali na nevrološka obolenja. Glede na ugotovitve izvedenca dr. A.A. in dr. C.C. ter glede na izpovedbo prokurista tožene stranke in priče H.H., je sodišče prepričljivo obrazložilo svojo odločitev, zakaj meni, da je bil tožnik v času podpisa spornega sporazuma razsoden in poslovno sposoben. Dr. C.C. je na naroku dne 10. 12. 2019 izpovedal, da bi se ob dejstvu, da bi bilo sporno dejanje za tožnika tako hudo stresno, ob samem podpisu razvila hujša oblika disocialnosti oziroma konverzivnih simptomov. Teh pa nista opazila ne prokurist, ne priča H.H., niti tožnikova mati, ko se je tožnik po spornem dogodku vrnil domov. Očitno je, da je bil tožnik ob samem dogodku, ki za vsako povprečno osebo pomeni stresno situacijo, vendarle priseben in je materi znal povzeti potek dogodkov. Tožnikove kasnejše zdravstvene težave in invalidska upokojitev po več kot petih letih od spornega dogodka, za predmetni spor niso relevantne. Izvedenec dr. A.A. je v dopolnitvi mnenja z dne 23. 7. 2018 navedel, da je glede na ugotovitve dr. B.B., posebno pazljivo pregledal predhodno medicinsko dokumentacijo, na kateri je gradil svojo oceno in prav nikjer ni nikakršnega zapisa ali suma za razvoj opisane bolezni pri tožniku. Navedel je, da tudi ob konkretnem osebnem pregledu ni bilo pri tožniku nobenega znaka v smislu te bolezni. Glede spominskih motenj, ki bi lahko bili znaki demence pri parkinsonovi bolezni, pa ostaja pri svoji oceni in mnenju, da spominskih motenj, ki jih je tožnik navajal, ni mogoče uvrstiti v nobeno od bolezenskih kategorij duševnih stanj ali nevroloških motenj. Tožnik seveda z drugim mnenjem, ki ni v njegovo korist, ni zadovoljen in išče izgovore kako izločiti mnenje izvedenca, ki mu ni v prid. Oba izvedenca sta ugotovila, da duševna motnja, in sicer mešana disocialna motnja, ki je pri tožniku ugotovljena, na njegovo razsodnost ne vpliva. Tožnik je tako razumel pomen svojih dejanj in je imel dejanja tudi v oblasti. Dejstvo je, da ni relevantno, kaj se je zgodilo v nekem drugem sodnem postopku, v katerem tožena stranka niti ni sodelovala in zato tudi ni predlagala dokazov svoje strani, pomembno je zgolj dokazno gradivo iz tega sodnega postopka. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z postavitvijo izvedenca grafologa. Svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo v 24. točki obrazložitve. Pritožba ugotovitve sodišča ne izpodbija in se pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z grafologom ne da preizkusiti. Dokazi, ki jih je tožnik priložil k pritožbi, so neupoštevni, saj bi jih moral v spis vložiti najkasneje do konca prvega naroka z glavno obravnavo. Sodišče je svojo odločitev izčrpno obrazložilo in utemeljilo. V ponovljenem postopku je upoštevalo napotke Vrhovnega sodišča in določno navedlo, katera dejstva je štelo za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko ter posledično prijave v obvezna socialna zavarovanja in izplačila nadomestila plače za sporno obdobje. Prav tako je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi neveljaven in se razveljavi ter posledično reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih je podalo v predmetni zadevi pod opr. št. VIII Ips 266/2017 z dne 6. 3. 2018. Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki, prvem odstavku II. točke in III. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo. Ob navedenem se je revizijsko sodišče strinjalo, da je nepristranskost izvedenca vrednota, ki sodišču že z vidika enakopravne obravnave strank nalaga skrb, da z določitvijo sodnega izvedenca ne omogoči eni izmed strank boljšega položaja v razmerju do druge stranke, pri čemer pa je zavzelo stališče, da se položaj sodnega izvedenca dr. A.A. ne nanaša na položaj izvedenca pri eni od strank v postopku, temveč se povezuje z ustanovo, kjer se je tožnik zdravil več let pred spornim dogodkom v letu 2014, pri tem pa izvedenec z njim sploh ni bil v stiku, ga obravnaval ali celo zdravil. Ob navedenem je sodišče presojalo o medicinskih strokovnih vprašanjih, kar pa ni njegova domena, zato pa je postavilo sodnega izvedenca.

7V ponovljenem postopku je sodišče prebralo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, vsa mnenja postavljenih izvedencev in sicer izvedenca psihiatrične stroke dr. A.A., ki je podal izvid in mnenje ter dopolnilno mnenje in tudi ustno mnenje na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2015, sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. B.B., ki je izdelala pisno izvedensko mnenje, dopolnitev izvedenskega mnenja ter podala ustno mnenje na naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2016, prebralo pojasnilo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 8. 7. 2016, imenovalo novega sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. C.C., ki je izdelal pisni izvid in mnenje, dopolnitev pisnega izvedenskega mnenja ter podal ustno izvedensko mnenje na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2019, v soglasju s strankami je prebralo izpoved tožnika, izpoved priče dr. G.G., izpoved priče I.I., izjavo dr. F.F., izpoved tožnikove mame J.J., izpoved priče H.H., izpoved K.K. in zaslišalo tožnikovega lečečega nevrologa dr. E.E..

8Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 10. 2011 na delovnem mestu voznik motornih vozil. Tožniku je delovno razmerje prenehalo dne 28. 2. 2014 glede na sklenjeni sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnik tudi podpisal. Tožnik je tudi med postopkom z vlogo z dne 21. 3. 2019 modificiral tožbeni zahtevek na svojo razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti. Glede na mnenji dveh izvedencev psihiatrične stroke, ki sta se med seboj povsem razlikovali o tem, ali je bil tožnik dne 24. 2. 2014 sposoben razsojati svoja dejanja, je sodišče imenovalo še tretjega izvedenca psihiatrične stroke in sicer dr. C.C., ki je podal izvedeniško mnenje, saj sta izvedenca dr. A.A. in dr. B.B. vztrajala pri svojih mnenjih, pri čemer je sodišče tudi oba izvedenca vabilo na zaslišanje, s tem da njuno medsebojno soočenje ni bilo možno, ker je dr. A.A. soočenje zavrnil. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na pričo H.H., ki je izpovedal glede podpisa sporazuma na izpoved prokurista tožene stranke, pri čemer je tožnik navajal, da se navedenega podpisa ne spominja. Priča H.H. se je peljal s tožnikom iz L. do M., kjer je sestanek vodil prokurist tožene stranke. Prokurist je tožniku predočil težavo zaradi nedostavljanja bolniških listov ter tožniku pojasnil, da mu plače ne bodo izplačevali na druge račune glede na zahtevo tožnika, ker je imel na transakcijskem računu vrsto izvršb. Ob tem je prokurist tudi prebral izjavo in mu jo ustno razložil, tožnik pa je podpisani sporazum prevzel in podpisal vročilnico, pri čemer se je tako po izjavi prokurista in priče H.H. obnašal popolnoma normalno.

9Sodišče je glede na diametralno nasprotna mnenja sodnih izvedencev imenovalo še tretjega sodnega izvedenca psihiatrične stroke in sicer dr. C.C., ki je izdelal pisni izvid in mnenje ter dopolnitev pisnega mnenja ter tudi ustno podal mnenje na glavni obravnavi dne 10. 12. 2019, pri čemer je upošteval tudi izpoved tožnikovega nevrologa dr. E.E. ob kateri je bil prisoten.

10Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče izločiti sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. C.C., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča podal jasno mnenje, upoštevaje pri tem tudi mnenje tožnikovega nevrologa. V času spornega dogodka tožnik ni obiskoval nevrologa, obiskuje ga danes to je pet let od spornega dogodka, pri čemer pa nevrolog še ni postavil dokončne nevrološke diagnoze. Tako pritožbeno sodišče glede na mnenja treh izvedencev psihiatrične stroke in tožnikovega nevrologa dr. E.E. ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju sposoben razumeti svoja dejanja in bil sposoben presoje in obvladovanja ter ni šlo za motnjo zavesti ali duševno motnjo. Ob tem je bilo ugotovljeno, da tožnik celotno vedenje ob pregledu poskuša prikazati kot spominsko motnjo, ki ne odgovarja nobeni od znanih medicinskih kliničnih slik, sicer pa je situacijo poizkušal prikazati na način, kot si jo predstavlja on. Poudariti je tudi, da je osebni zdravnik tožnika pojasnil, da je bil tožnik po tem, ko je prišel k njemu na pregled po podpisu sporazuma zaskrbljen, prestrašen, vendar dobro pogovorljiv. Tožnik dne 24. 3. 2014 tudi ni imel spominskih težav, je pa jasno, da je bil zaskrbljen za svojo usodo. Pojasniti je tudi, da je dr. B.B., ki je podala psihiatrično mnenje glede tožnikove sposobnosti razumevanja dogodka, navedla, da je tožnik jemal določena zdravila in sicer v nizkih odmerkih, tako da so sicer pomagala zmanjšati njegove težave, niso pa vplivala na njegovo sposobnost razumeti pomena njegovega dejanja oziroma vsebine sporazuma.

11Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. C.C. izločen. Glede izločitve izvedenca ZPP v 277. členu določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Tožnik je zahteval izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 70 . člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 247. člena ZPP, to je, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Sodišče prve stopnje je pridobilo izjavo sodnega izvedenca, ki je pojasnil, da sodni spis vsebuje obširno zdravstveno dokumentacijo, pri čemer je bil sam pregled tožnika namenjen pridobivanju morebitnih dodatnih zdravstvenih podatkov z njegove strani, a tožnik v času pregleda ni podal novih podatkov, ki bi se razlikovali od do tedaj zbranih podatkov oziroma do tedaj zbrane dokumentacije. Tako je imel sodni izvedenec ob pregledu zbranih že dovolj podatkov, ki jih je bilo potrebno med pregledom samo potrditi ali ovreči. V dodatno pojasnilo je sodni izvedenec izpostavil, da ZZZS za podobne primere predvideva, da se izvid in mnenje opravita v pol ure z enako odgovornostjo, saj je tam potrebno določiti še obliko terapije in podati ustrezna navodila in zdravljenje. Sicer je sodni izvedenec prejel spis 8. 10. 2016, dne 26. 10. 2018 je prejel še dodatno zdravstveno dokumentacijo in opravil pregled tožnika. Tako po izjavi izvedenca kot po oceni sodišča se je izvedenec na sam pregled pripravil, saj sicer pregleda ne bi mogel opraviti in opraviti mnenja. Nenazadnje je izvedenec dr. C.C. podal še dopolnilno izvedensko mnenje dne 2. 2. 2019 in bil zaslišan na glavni obravnavi dne 10. 2. 2019. Ob tem pritožbeno sodišče tudi navaja, da ugovori tožnika o tem, da že pred kritičnim dogodkom dne 24. 2. 2014 ni bil sposoben za voznika tovornega vozila, ne morejo avtomatsko pomeniti, da v kritičnem obdobju ni bil sposoben razumeti svojih dejanj podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

12Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da bi moralo sodišče izločiti dr. C.C. ter da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz razloga, ker ima tožnik že vse življenje številne zdravstvene težave, tako nevrološke kot psihiatrične, imel pa je tudi številne poškodbe. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi mnenja tožnikovih lečečih psihiatrinj dr. G.G. in dr. F.F., tožnikovega nevrologa dr. E.E. ter kot navedeno mnenja izvedencev psihiatrične stroke dr. A.A., dr. B.B.in dr. C.C..

13Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

14Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa krije svoje stroške postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na 165. členu ZPP.