VSC Sodba PRp 35/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je izreklo glavno sankcijo – globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodno takso v višini 240,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma je potrebno v zvezi pritožbenimi navedbami, da očitani prekršek v predpisih določb ZP-1 nima pravne podlage za redni sodni postopek, poudariti, da se je obdolžencu v predmetni zadevi očitala storitev prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, v skladu s katerim se voznika, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom tega člena, kaznuje za prekršek z globo najmanj 1.200,00 EUR, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zrak, vozniku motornega vozila pa se izreče tudi 18 kazenskih točk in ker v skladu s šesto alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 hitri postopek o prekršku ni dovoljen, za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tj. 18 kazenskih točk (tretji odstavek 22. člena ZP-1), pristojnost sodišča za vodenje predmetnega postopka o prekršku ni vprašljiva. Za vodenje rednega postopka o prekršku ni potrebno izkazovati in dokazovati, da je bilo povzročeno konkretizirano hujše ogrožanje drugega udeleženca v cestnem prometu, kot zmotno meni pritožnik, saj prekršek predstavlja kršitev zakona in ni potrebno, da pride do poškodovanja ali konkretnega ogrožanja kakšne dobrine tj. nastanka škode.

5Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno in zakonito vodilo predmetni postopek, v katerem je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je prebralo listine, naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, obdolženčevi obrambni vlogi z dne 30. 9. 2019 in 9. 12. 2019, ocenilo obdolženčeve navedbe in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu dokazano, da je 20. 8. 2019 ob 14.04 uri vozil osebni avtomobil znamke VW, tip Golf, reg. št. ..., v naselju S. iz smeri D. v smeri proti S. pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je ime v organizmu najmanj 0,75 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da se je obdolženec po opravljenem preizkusu z elektronskim alkotestom, ki mu je bil zakonito odrejen kot vozniku motornega vozila v cestnem prometu, z rezultatom 0,80 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom brez pripomb podpisal.

6Ker se je razpravljajoča sodnica konkretno in pravilno opredelila do vseh ugovorov dejanske in pravne narave, ki jih je obdolženec podal v svojih obrambnih vlogah, so neutemeljeni in žaljivi očitki, da predstavlja obrazložitev izpodbijane sodbe pravni zmazek, ki se opira na pravni primitivizem. Povsem pravilen je namreč zapis v obrazložitvi, da obdolženec v svojih vlogah ni izpodbijal vsebine zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Slednje pomeni, da ni nasprotoval navedbam v zapisniku, da je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,80 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da se je obdolženec z rezultatom strinjal in da je zapisnik brez pripomb podpisal. Obdolženec je namreč v zvezi z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti navajal, da tega ni mogoče uporabiti kot dokaz vožnje pod vplivom alkohola, ker za tipizirano vstavljeno vsebino nima izkazane pravne podlage in ker je zabeležen le rezultat alkotesta, ki predstavlja le tehnično sredstvo in ne zakonito merilo (etilometer). Take navedbe ne predstavljajo izpodbijanje vsebine zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, temveč nasprotovanje zakonitosti uporabe elektronskega alkotesta in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti za dokazovanje vožnje pod vplivom alkohola.

7V zvezi s takimi navedbami, v katerih obdolženec vztraja tudi v pritožbi, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je elektronski alkotest, s katerim je obdolženec opravil preizkus alkoholiziranosti, indikator alkohola v izdihanem zraku, katerega uporaba je zakonsko dopustna v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPrCP, da se v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZPrCP¹ v primeru, ko je rezultat preizkusa višji od dovoljene meje, sestavi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in da ima preizkušanec možnost izraziti nestrinjanje z ugotovljenim rezultatom ter si tako zagotoviti kontrolo takega rezultata z etilometrom ali strokovnim pregledom. Če pa preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, pa se postopek preizkusa alkoholiziranosti s tem zaključi in se z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP (ne glede na to, da strinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti indikatorja ne spremeni v etilometer). Glede na pojasnjeno zakonsko podlago, ki ureja postopek ugotavljanja vožnje pod vplivom alkohola in mora biti znana vsakemu vozniku, ki je opravil vozniški izpit za vožnjo motornih vozil, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri stališču, da bi moral zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti vsebovati pravni pouk o posledicah izraženega strinjanja z ugotovljenim rezultatom in da bi kljub strinjanju z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in podpisu zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, policist preizkušancu moral odrediti še preizkus z etilometrom, primerjave elektronskega alkotesta s saksofonom, trobento in klarinetom pa popolnoma zgrešene, saj glede na zakonsko podlago indikatorja ni alkohola v izdihanem zraku nikakor ni mogoče šteti za tehnično neustrezno napravo, ki naj ne bi zaznala kontaminacijo izdihanega zraka z etanolom, kot neutemeljeno navaja obdolženec v pritožbi.

8Prav tako na pravilnost opravljene meritve ne vplivajo pritožbene navedbe, da opis prekrška v obdolžilnem predlogu nima nobenih dokazov o nezanesljivem ravnanju v prometu. Izkazanost znakov nezanesljivega ravnanja v prometu namreč ni pogoj za odreditev preizkusa z elektronskim alkotestom, saj lahko tak preizkus policisti odredijo v okviru splošnega pooblastila za nadzor cestnega prometa po drugem odstavku 13. člena ZPrCP. Kot izhaja iz obdolžilnega predloga, je bil obdolženec ustavljen v okviru opravljanja kontrole cestnega prometa, ki jo je izvajala patrulja PP ..., ki sta jo sestavljali policistki C. P. in L. G. pri zgradi na naslovu D., obdolženec pa je bil ustavljen s položajem telesa - dvignjena roka policista. Pritožbene navedbe, da ga je policijska patrulja čakala na poti, da je v postopku sodelovala policistka, ki se je sama izločila iz postopka tako, da je poklicala drugo policistko, ki se ej na kraj postopka pripeljala s službenim civilnim vozilom, policistka, ki ga je ustavila, pa se je odpeljala s civilnim vozilom nazaj na postajo, so tako v popolnem nasprotju z obdolžilnim predlogom in tudi izkustveno ter logično nesprejemljive, zaključek prvostopenjskega sodišča, da so navedbe o namenski kontroli in izvajanju postopka v nasprotju s 45. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki jih obdolženec ponavlja tudi v pritožbi, neutemeljene, pa pravilen.

9Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede koncentracije alkohola v izdihanem zraku ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da ob opravi preizkusa ni bil izpolnjen ključni pogoj, da mora testni postopek potekati izven 10-metrskega območja radijskih anten, saj sta policistki in obdolženec imeli vsak svoj telefon, na službenem vozilu pa so nameščene antene službene radijske postaje, kar je vplivalo na rezultat preizkusa z alkotestom. Te pomisleke bi moral obdolženec izraziti takoj ob opravi preizkusa in bi si s tem zagotovil kontrolo rezultata z opravo strokovnega pregleda ali preizkusom z etilometrom. Ker pa se je z rezultatom strinjal in podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, takih prepoznih trditev ni več mogoče preizkusiti. Prav tako ni mogoče slediti navedbam, da iz dnevnih časopisnih in radijskih sporočil ter internetnih objav izhaja, da je testiranim voznikom preizkus z elektronskim alkotestom pokazal preko 1,80 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar nakazuje, da so te naprave nezanesljive. Gre namreč za posploševanje, ki tudi če bi bilo konkretizirano, ne dokazuje, da je tudi v primeru preizkusa alkoholiziranosti obdolženca prišlo do napake, obdolženec pa bi ob takem prepričanju zagotovo moral izraziti nestrinjanje z rezultatom.

10Neutemeljene so tudi trditve, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nezakonit, da ga ni mogoče šteti kot zakonit dokaz in da bi ga sodišče v postopku odločanja moralo izločiti iz spisa. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, kjer je pravilno poudarilo, da se postopek preizkusa alkoholiziranosti in iz njega izvirajoči zapisnik vodita po pravilih upravnega postopka, prekrškovni postopek pa se začne šele, če je ugotovljeno, da ima obdolženec v organizmu več alkohola, kot je z zakonom dovoljeno. Da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki je sestavljen v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku, javna listina in pomeni po 1. odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, je v odločbi Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004 (Ur.l. RS št. 136/04) presodilo tudi Ustavno sodišče RS. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o nevednosti razpravljajoče sodnice, ki naj ne bi bila sposobna ločevati med pojmoma prekrškovno in upravno pravo, pač pa gre za obdolženčevo nevednost in nerazumevanje pravnega sistema. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom namreč še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, pri tem pa smiselno uporabljajo določbe ZUP, ki v 80. členu predpisuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni, je sklicevanje sodnice na omenjeno določbo ZUP pravilno in zakonito.

11Nadalje tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je razpravljajoča sodnica uporabila sodniško samovoljo, ker iz 8. točke obrazložitve izhaja, da ″obdolženec ni izpodbijal vsebine zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ampak je trdil, da prisotnost alkohola ni bila izmerjena z zakonito merilno napravo, kar ne drži, ker indikatorji niso merilne naprave...″. Ker je sodišče prve stopnje v nadaljevanju 8. točke obrazložitve pojasnilo, da indikator ni merilna naprava, da pa je njegova uporaba za ugotavljanje alkoholiziranosti voznikov dopustna v skladu s 107. členom ZPrCP, bi tehnično pravilno bilo zapisati, da ne drži, da obdolžencu vsebnost alkohola v organizmu ni bila ugotovljena z zakonsko predpisano napravo za ugotavljanje alkoholiziranosti, vendar ob upoštevanju vsebine celotne obrazložitve ni mogoče šteti, da bi šlo za sodniško samovoljo ali kontradiktornost razlogov. Prav tako sodniška samovolja ne izhaja iz zapisa, da je pri prekršku upoštevana nevarnost lahko samo abstraktna. Tega si namreč sodnica ni izmislila, kot trdi obdolženec v pritožbi, temveč jasno izhaja iz definicije prekrška, ki jo določa 6. člen ZP-1, ki se glasi: ″Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek.″ Kot je pojasnjeno zgoraj, prepovedano posledico predstavlja že sama kršitev zakona in ni potrebno, da bi se ta kršitev odrazila na poškodovanju ali ogrožanju konkretnih pravnih dobrin. Tako so neutemeljene trditve, da se sodnica na sodbe Vrhovnega in Ustavnega sodišča dobesedno požvižga in jih ne priznava.

12Obdolženec se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 33/2016, sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008 ter s tem utemeljuje, da ni mogoče kaznovanje in izrekanje kazenskih točk zaradi povzročitve abstraktne nevarnosti za varnost cestnega prometa, vendar se odločbe, na katere se sklicuje, ne nanašajo na primerljive situacije. Odločba Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena v Ur. listu 33/2016, se nanaša na presojo pogojev za odreditev pripora v kazenskem postopku, za katerega je značilno, da se prepovedana posledica kaznivega dejanja odraža v poškodovanju ali konkretni ogrozitvi določene pravne dobrine. Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 se nanaša na vprašanje, ali je mogoče storilcu izreči kazenske točke za prekršek, ki ga je storil s kategorijo motornega vozila, za katero storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja, ima pa sicer veljavno vozniško dovoljenje za druge kategorije motornih vozil. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008, ki naj bi glede izreka kazenskih točk odločilo drugače, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se do takega stališča ne more opredeliti, ker ta odločba ni objavljena v bazi sodne prakse, hkrati pa pojasnjuje, da odločitev v eni zadevi še ne pomeni ustaljene sodne prakse in da je v sodni praksi najti mnogo drugih odločb, iz katerih izhaja, da se voznikom izrečejo poleg glavne sankcije tudi kazenske točke, če so le-te predpisane v materialnem zakonu, torej zakonu, ki določa neko dejanje kot prekršek in da se torej kazenske točke izrekajo obligatorno, brez tehtanja stopnje ogrožanja varnosti cestnega prometa v konkretnem primeru.

13Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z (najmanj) eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da se je nedvomno zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola (tj. ob večji koncentraciji od zakonsko dovoljene) prepovedana, pa se je kljub zaužitju večje količine alkoholnih pijač (o čemer je sklepati na podlagi rezultata preizkusa z elektronskim alkotestom) odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu in s tem (vsaj) privolil v prepovedano posledico tj. storitev prekrška.

14V okviru preizkusa obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo glavno sankcijo – globo v višini zakonsko predpisanega minimuma za tovrstni prekršek tj. v višini 1.200,00 EUR, pri čemer je kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost za istovrstni prekršek, medtem ko posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale izrek globe pod zakonskim minimumom, ni našlo. Utemeljeno pa mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, kot je predpisana za tovrstni prekršek in prepričljivo obrazložilo, da je izrek tako predpisane stranske sankcije obligatoren (drugi odstavek 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

15Glede na navedeno ter v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

16Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR v 15. dneh po vročitvi te sodbe.

¹ Drugi odstavek 107. člena ZPrCP določa: ″Če se z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.″