UPRS Sodba II U 434/2017-8

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) začela davčno izvršbo z rubežem denarnih prejemkov, ki jih ima dolžnik pri banki oz. hranilnici za izterjavo davčnega dolga v višini stroškov postopka v znesku 30,00 EUR in stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi v višini 10,00 EUR, iz naslova sklepa št. EDPS 41/2017 z dne 15. 2. 2017 Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je postal izvršljiv dne 26. 3. 2017. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilne naslove, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi.

2Tožnik je vložil pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa. V pritožbenem postopku je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopenjskega davčnega organa in je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Sklep o davčni izvršbi z dne 22. 5. 2017 je spremenila v 1. točki izreka, v drugem odstavku prve alinee v navedbi izvršilnega naslova, tako da se v tem delu pravilno glasi: "sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Prp 17/2017 z dne 15. 2. 2017, v zvezi s pozivom na plačilo sodne takse Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. EDST 41/2017-2717 z dne 24. 2. 2017, ki je postal izvršljiv dne 26. 3. 2017".

3Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2, le pomanjkljivo je naveden izvršilni naslov, na podlagi katerega se opravlja predmetna izvršba in ga je tudi v izreku kot navedeno popravil. Nadalje ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni izvršilni naslov opremljen s potrdilom o izvršljivosti, s katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 26. 3. 2017.

4Tožnik s tožbo ponavlja pritožbene razloge in izpodbija sklep o davčni izvršbi iz razloga kršitve 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 54., 127., 153. in 155. člena Ustave RS, 70. in 71. člena ZDavP-2 ter Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh), zatrjuje pa tudi neupoštevanje v tožbi navedenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) s protokoli ter kršitev 257. in 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Meni, da je postopek tožene stranke nezakonit, protiustaven in protipraven, saj ni bil izveden noben sodni postopek, ki bi ugotovil njegov dolg in ga spoznal za dolžnika. V postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, ki je pomembno za pravilno in zakonito odločbo, saj tožniku ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje. Predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

8V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo stroškov postopka v višini 30,00 EUR in stroškov izdaje sklepa davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, na podlagi izvršljivega sodbe Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Prp 17/2017 z dne 15. 2. 2017, v zvezi s pozivom na plačilo sodne takse Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. EDST 41/2017-2717 z dne 24. 2. 2017, ki je postal izvršljiv dne 26. 3. 2017. S tem, ko je tožena stranka popravila izrek prvostopenjskega sklepa tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova in izdajatelja, upravni organ ni spremenil odločitve v škodo tožnika, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

9V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

10Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi. Na dolžnikove denarne prejemke se lahko poseže z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezni mesec (4. točka 160. člena ZDavP-2).

11V zvezi s predlogom tožnika po izvedbi javnega in poštenega sojenja, sodišče pripominja, da glavne obravnave v zadevi ni izvedlo iz razloga, ker tožnik v svojem predlogu ni konkretiziral svoje zahteve do te mere, da bi navedel, katero pravno relevantno dejstvo bi se z zaslišanjem dokazovalo in glede česa bi ga naj sodišče zaslišalo oziroma katera sporna dejstva bi bilo še treba z zaslišanjem razčistiti. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo tudi iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP¹.

12Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.