VSL Sodba I Cp 437/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni 1.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2016 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi tožena stranka (točka II izreka).

2Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov v skladu s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko in izdalo sodbo, ki nima opore niti v listinah in dokazih niti v izpovedi pravdnih strank. Prvostopenjsko sodišče je namreč povsem verjelo tožeči stranki in spregledalo dejstvo, da listina, na katero tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek, in sicer izpis odprtih postavk (v nadaljevanju IOP), ni verodostojna listina. Gre za nedovoljeno razpolaganje tožeče stranke, ki mora biti sankcionirano. Prvostopenjskemu sodišču očita, da temelji sodbo na edinem listinskem dokazu, to je na potrdilu o nakazilu zneska v višini 1.130,00 EUR toženi stranki, pri čemer ni upoštevalo navedbe tožene stranke, da je šlo za vračilo toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče kvečjemu v sodbi navaja, da je tožnik obrazloženo navedel, da je tožencu dne 4. 10. 2016 za čas dveh mesecev dal brezobrestno posojilo v znesku 1.130,00 EUR, in navedbo toženca, da mu je tožnik omenjeni znesek vrnil, ocenjuje kot pavšalno in zato neupoštevno. Toženec se s takim stališčem prvostopenjskega sodišča ne more strinjati, predvsem zaradi tega, ker je bil namen nakazanega zneska vračilo tožencu, kakor je tudi razvidno iz bančnega izpiska. Izpostavlja tudi, da tožnik ni znal pojasniti, zakaj je v bančnem izpisku zapisano „vračilo“ in mu je prvostopenjsko sodišče kljub temu verjelo, da je posodil denar tožencu. Toženec prav tako graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da navedba toženca, da je za tožnika kupil darilno kodo za paket P., katere strošek je bil 1.130,00 EUR, kar mu je tožnik vrnil, nima opore v navedbah toženca. V tem delu tožena stranka prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno zaključilo, da toženec ni obrazloženo prerekal navedbe tožnika, da je tožencu dal brezobrestno posojilo za čas dveh mesecev, saj je toženec vseskozi trdil, da mu je tožnik vrnil denar. Toženec pojasnjuje, da je jasno povedal, da s tožnikom ni imel nobenega obligacijsko-pravnega razmerja, vendar prvostopenjsko sodišče ni dovolj upoštevalo te navedbe. Upoštevajoč navedene razloge in dejstvo, da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja dejstev, ki so podlaga te sodbe, in ker so ugotovitve sodišča o dejanskem stanju v izrecnem nasprotju z vsebino posameznih listin in izvedenih dokazov, toženec meni, da se sodba ne da preizkusiti. Poleg tega je prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava in so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja izrecnih določb ZPP in opustitve materialnega pravdnega vodstva. Prvostopenjsko sodišče je s tem zagrešilo kršitve iz 6., 8., 14., in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 6., 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih v pritožbi zatrjuje toženec. V postopku v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kakor to določa 1. odstavek 458. člena ZPP. Skladno s tem zakonskim določilom pritožbeno sodišče ni obravnavalo navedb toženca, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, in sicer navedbe glede verodostojnosti listine (IOP), namena nakazanega zneska tožencu, kupnine darilne kode P. in obstoja morebitnega obligacijsko - pravnega odnosa. Navedene pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče presojalo le z vidika pravilne uporabe materialnega prava in z vidika postopkovnih kršitev, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na kršitve, določene v 2. odstavku 350. člena ZPP.

6Navedbe toženca, da mu prvostopenjsko sodišče ni dalo možnosti obravnavanja dejstev, ki so podlaga sodbe prvostopenjskega sodišča, ne držijo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče v skladu z napotkom iz 7. člena ZPP omogočilo tožencu, da navaja vsa dejstva, na katera opira svoje ugovore, in prav tako predlaga dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Da je bil toženec seznanjen o svojih pravicah in načinu njihovega uveljavljanja, pa je razvidno iz poziva tožencu, naj odgovori na tožbo, pozneje pa iz poziva, naj odgovori na vlogo tožnika. Nenazadnje pa je bila ta možnost tožencu dana na glavni obravnavi, kjer je sodišče toženca zaslišalo. Očitek toženca, da je bil prikrajšan za obravnavanje dejstev, pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7Prvostopenjsko sodišče je v sodbi jasno navedlo nesporna in sporna dejstva, kakor je razvidno iz točk 10 in 11, v točkah 16 in 17 pa se je opredelilo do izpovedb strank. Prav tako je pravilno pojasnilo, da toženec ni obrazloženo prerekal navedbe tožeče stranke, da mu je dne 4. 10.2016 posodila 1.130,00 EUR, zaradi česar je to navedbo pravilno štelo za priznano. Poleg tega za svoje navedbe tožena stranka ni predložila niti enega dokaza. Tudi sama pritožba je notranje neskladna, ker tožena stranka na enem mestu navaja, da s tožečo stranko ni nikoli bila v nobenem obligacijsko pravnem odnosu, na drugem mestu pa navaja, da ji je tožeča stranka vrnila določen znesek, ne da bi podala kakršenkoli dokaz o morebitni naravi in sploh obstoju pravnega posla s tožečo stranko. Izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe. V sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki si tudi niso med seboj v nasprotju, zaradi česar bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Te kršitve tožena stranka konkretno niti ne pojasni.

8Prav tako pa tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni napačno povzelo nobene od listin v spisu, pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pa tožena stranka v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami