VSL Sodba I Cpg 830/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka bo morala tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 6.023,94 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Tožeča stranka je zahtevala plačilo večjega števila različnih denarnih zneskov in zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov. Zahtevke je uveljavljala v dveh, sprva ločenih postopkih. Oba sta se začela s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru sta se oba nadaljevala kot gospodarska spora.

2Spor, ki se je vodil glede glavničnih zahtevkov v skupni višini 48.896,80 €, je dobil opravilno številko I Pg 1503/2015. Spor, ki se je vodil glede glavničnih zahtevkov v skupni višini 133.884,42 €, je dobil opravilno številko IX Pg 1513/2015.

3Tožeča stranka je v obeh gospodarskih sporih trdila, da je po naročilu tožene stranke predvajala oglase na televiziji. Tožena stranka naj bi naročila predvajanje oglasov, vendar pa naj jih ne bi plačala. Tožeča stranka je zato zahtevala njihovo plačilo, zaradi zamude pa še zakonske zamudne obresti od dolgovanih zneskov.

4Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 16. 5. 2017 združilo obe zadevi (opr. št. I Pg 1503/2015 in IX Pg 1513/2015) v enotno obravnavanje. Odslej je obe zadevi sodišče obravnavalo pod skupno številko I Pg 1503/2015. V tej združeni zadevi je tožeča stranka končno uveljavljala 20 glavničnih zahtevkov, katerih skupna vrednost je znašala 182.781,22 €.

5Prvostopenjsko sodišče je ugodilo vsem zahtevkom. Zahtevki tožeče stranke so po njegovi presoji utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je vpogledalo v podatke računov, ki so bili temelj za oba predloga za izvršbo na temelju verodostojne listine. Ugotovilo je, da je tožeča stranka zahtevala plačilo računov z označenimi datumi izdaje računov od 31. 1. 2014 do 31. 12. 2015. Vsi računi omogočajo vpogled v datum in uro predvajanja oglasa, pri vsakem računu je pripisan naslov oddaje, med katero je bil oglas predvajan. Za vsak oglas je pripisana tudi označba oglaševanega blaga. Tožena stranka je imela možnost preizkusiti, ali je bila objava posameznega oglasa naročena in opravljena. Tožeča stranka je s predložitvijo računov s podrobnimi podatki na toženo stranko prevalila trditveno in dokazno breme glede tega, da posamezni oglasi niso bili naročeni ali pa ne objavljeni.

6Prvostopenjsko sodišče je v nadaljevanju svoje sodbe še presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil med strankama dogovorjen popust v višini 4 %, in tudi ne, da bi bil sklenjen dogovor o odlogu plačila terjatev.

7V pritožbi je tožena stranka navedla, da sta po njenem mnenju trditveno in dokazno breme glede obstoja pogodbenega razmerja na tožeči stranki. Tožeča stranka naj bi ne zadostila niti trditvenemu, niti dokaznemu bremenu. Tožeča stranka naj bi ne navedla, da je s toženo stranko sklenila pogodbo za oglaševanje določenega izdelka in za določeno ceno. Njeni zahtevki naj bi bili nesklepčni. S predložitvijo računov naj bi tožeča stranka ne dokazala, da so bile storitve naročene in opravljene. Tožeča stranka je sicer predložila nekaj elektronske korespondence. Takšen dokaz naj bi bil informativen, saj naj bi v nobeni od svojih vlog ne navedla posameznih naročenih storitev in cen zanje. Niti A. M., niti M. P. naj ne bi nič izpovedala v zvezi z obstojem naročil in izvedbo posameznih oglasov. Nasprotno pa je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2017 jasno navedla, da ni tožeča stranka za vsaj 7 oglasnih kampanj navedla nobene pogodbe, naročila ali druge listine, razen računa. Vsaj v tem delu je tožena stranka jasno in specificirano ugovarjala naročilu teh storitev. Tožeča stranka pa ni predložila nobenega nasprotnega dokaza. Prvostopenjsko sodišče naj bi protispisno presodilo, da je tožena stranka le pavšalno navedla, da sedem oglasov ne pomeni predmeta medsebojne pogodbe.

8O dogovorjenem plačilnem roku 60 dni naj bi prvostopenjsko sodišče sploh ne odločilo. Tako naj bi izpovedala M. M. in P. M. B. na sestanku marca 2014. M. P. in A. M. naj bi v drugi zadevi (opr. št. Okž Lj, opr. št. I Pg 1539/2015) izpovedala, da je bil v praksi dogovorjen 60 dnevni plačilni rok. Zapisnik z naroka za glavno obravnavo je tožeča stranka priložila svoji pripravljalni vlogi 25. 3. 2017. Ta zapisnik naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo.

9Nobena stranka naj ne bi v teku prvostopenjskega postopka ničesar trdila o vštevanju zneska prometa v letni obseg prometa, opravljenega preko prejšnjega zakupnika. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi ugotavljalo, ali je bil popust v višini 4 % dogovorjen, ali je bil dogovorjen v neto ali bruto znesku, kaj vse naj bi spadalo v ta volumen in kolikšen je bil promet. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obsegu prometa tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne ugotavljalo, kaj je bila tožena stranka dogovorjena s tožečo stranko. Tožena stranka naj bi trdila, da se je s tožečo stranko dogovorila o nadaljevanju poslovanja pod enakimi pogoji, kot so bili prej, ko je poslovala preko medijskega zakupnika. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo izpoved A. M., M. P. in P. M. B. Zlasti pomembni naj bi bili izpovedi A. M., in P. M. B. Izpovedbi M. M. in P. M. B. o popustu naj bi bili povsem skladni. Oba naj bi izpovedala, da bodo v naslednjem obdobju upoštevane kvote, ki bodo vplivale na količino popusta. S tem naj bi imela tožena stranka enake pogoje poslovanja kot prej. Isto naj bi izhajalo tudi iz zapisa P. M. B. z dne 20. 1. 2015.

10Nepravilno naj bi bilo tudi ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki ni dopustilo postavljanja vprašanj priči A. M., ki so se nanašala na obstoj popusta. Izpoved A. M. naj bi bila pomembna, ker naj bi priča M. P. izpovedala, da naj bi na začetku sodelovanja med strankama ne bil dogovorjen popust. Priča A. M. pa naj bi navedla, da sta se pravdni stranki dogovorili za popust, če bi tožena stranka na letni ravni dosegla obseg naročil v višini 600.000,00 EUR v letu 2014.

11V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navedla, da je bila obramba tožene stranke protislovna. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je zanikala svoj dolg. V istem ugovoru naj bi trdila, da njena terjatev ni zapadla. V pripravljalni vlogi naj bi trdila, da računi niso dokaz o opravljeni storitvi. Končno naj bi na glavni obravnavi (z dne 16. 5. 2017) izjavila, da zanika dogovor o naročilu oglasov, količinah in cenah za vse oglase. Hkrati pa naj bi trdila, da je bil dogovorjen daljši plačilni rok in dodatni popust. Po mnenju tožeče stranke naj bi nosil dokazno breme tisti, ki nekaj trdi. Tožeča stranka pa naj bi trdila in dokazala "da je tožena stranka pri njej naročila predvajanje oglasov, za kar ji je izstavila specificirane račune." Dvom, ali so bili oglasi naročeni in izvedeni, naj bi po mnenju tožeče stranke ne zadoščal za prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko.

12Pritožbeno sodišče je v svoji prvi sodbi (opr. št. VSL I Cpg 983/2017) spremenilo prvostopenjsko sodbo in je zavrnilo tožbene zahtevke. Presodilo je, da tožeča stranka ni postavila trditev o sklenitvi in izvršitvi pogodb o predvajanju oglasov. Še posebej ni bilo trditev o dogovoru o plačilu. Predloženi računi ne morejo nadomestiti trditev, niti niso dokaz o opravi storitev.

13Tožeča stranka je predlagala dopustitev revizije. VS RS je revizijo dopustila glede vprašanja, ali je pravdna stranka priznala trditev, če v okviru lastnih trditev dokazuje dejstvo, katerega obstoj je mogoč le, če je podano dejstvo, ki ga je zatrjevala nasprotna stranka.

14VS RS je v revizijskem sklepu presodilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki dalj časa naročala objavo oglasov. V poslovni praksi je običajno, da se med strankama z okvirno pogodbo določijo pogodbene kondicije, pod katerimi se bodo v prihodnosti izvajali posamezni posli. Opredelitev konkretnih izpolnitvenih zavez je prepuščena kasnejšim ravnanjem stranke, kot npr. naročilo in izvršitev naročila. Posamezne izpolnitve ni mogoče obravnavati ločeno kot samostojen posel brez upoštevanja v okvirni pogodbi dogovorjenih pogodbenih pravil.

15Tožeča stranka je postavila zadostne trditve s tem, da se je zgolj sklicevala na račune, ki jih je sicer predložila kot dokazno sredstvo. Tožena stranka je že v obeh ugovorih zoper sklep o izvršbi trdila, da so na dan 3. 3. 2015 obstajale neporavnane obveznosti tožene stranke. S tem je priznala, da so na temelju „njunega poslovnega sodelovanja na dan 3. 3. 2015 obstajale neporavnane obveznosti tožene stranke.“ Nedopustni so v danih okoliščinah ugovori tožene stranke „da dolžnik … zanika, da bi bil karkoli dolžan in bi upnik … moral … dokazati, da so bile storitve opravljene“. Ker je tožena stranka priznala obstoj dolga do tožeče stranke, „je bilo na njeni strani trditveno breme, katera od vtoževanih storitev je zanjo sporna in bi jo tožeča stranka morala izrecno dokazovati.“ Nekonkretizirani in pavšalni so ugovori tožene stranke, da tožeča stranka nosi trditveno in dokazno breme glede naročila in izvršitve vseh posameznih storitev, ki jih vtožuje tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je razumno pojasnilo, da na strani tožene stranke ni bilo objektivnih ovir, da konkretizirano pojasni morebitne ugovore glede posameznih storitev, na katere se nanašajo vtoževani računi.

16Izvajanja VS RS so se končala z napotkom, naj pritožbeno sodišče preizkusi utemeljenost pritožbe še glede ostalih pritožbenih razlogov. To so tisti, s katerimi se pri svoji sodbi ni ukvarjalo.

17Pritožbeno sodišče je pri ponovljenem sojenju presodilo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo na temelju podjemne pogodbe (619. člen OZ). Zahtevala je plačilo za predvajanje oglasov, katerih objavo je pri njej naročila tožena stranka.

18Predvajanje oglasov so pri toženi stranki naročali njeni različni naročniki. Do marca 2014 je tožena stranka naročala objavo oglasov pri osebi, ki jo je imenovala medijski zakupnik. Ta je potem naročil objavo oglasov pri tožeči stranki, in tožeča stranka jih je objavljala. Med marcem 2014 in marcem 2015 je tožena stranka objavo oglasov naročala pri tožeči stranki sama, brez medijskega posrednika. Naročila oglasov so bila torej „neposredna“. Po marcu 2015 pa je tožena stranka ponovno prešla na naročanje oglasov preko medijskega zakupnika, torej na „posredno“ naročanje.

Zahtevki tožeče stranke se vsi nanašajo na v času neposrednega naročanja objavljene oglase. Vse to med strankama ni bilo sporno.

1Sklenitev pogodbe in oprava storitev

19Odločitev revizijskega sodišča se pravzaprav nanaša na pritožbene razloge, navedene pod 2. pritožbe. Pritožbeno sodišče je razloge iz sklepa VS RS navedlo deloma dobesedno prav zato, ker pomenijo odgovor na ta del pritožbenih navedb. Zadostne trditve naj bi bile postavljene s sklicevanjem na račune. Zadosten dokaz za opravo storitev naj bi bilo sklicevanje tožene stranke na domnevni dogovor z dne 3. 3. 2015 o daljšem plačilnem roku za njene obveznosti nasproti tožeči stranki. Prav vse terjatve pa so zapadle že pred 3. 3. 2015 in se nanašajo na pred 3. 3. 2015 opravljene storitve. Ker naj bi tožena stranka priznala obstoj dolga do tožeče stranke, naj bi bilo na njeni strani trditveno breme, katera od vtoževanih storitev je zanjo sporna. Le opravo takšne storitve bi potem morala dokazovati tožeča stranka.

20Trditve neoprave storitve bi morale biti konkretne (212. člen ZPP). Trditve tožene stranke pa niso bile takšne. Tožena stranka je v pritožbi sicer ponovila, da je že v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2017 navedla, da za vsaj 7 oglasnih kampanj tožeča stranka ni predložila nobene pogodbe, naročila ali druge listine, razen računa. Glede na pravno presojo VS RS takšen ugovor očitno ne zadošča. Zaradi tega, ker prvostopenjsko sodišče ni navedlo, za katere vrste oglasov ni tožena stranka predložila ustreznih listin, dejanskega stanja ni ugotovilo nepravilno. Kvečjemu povzelo ni navedb tožene stranke. O ugovoru samem pa je odločilo, kot je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno razvidno (prvostopenjska sodba, r. št. 19 in 20). Presodilo je, da bi tožena stranka lahko konkretizirano pojasnila, katere storitve naj ne bi bile opravljene. Tega pa tožena stranka ni storila.

21Trditev nasprotnega je upoštevna le, če je primerna za izpodbijanja navedb nasprotne stranke. Takšna je le, če je dovolj opredeljena (konkretna; 212. člen ZPP). Neupoštevna je trditev, da „mediji večkrat zaračunavajo tudi storitve … ki jih nikoli niso opravili“ (pritožba, str. 3). Nanaša se namreč le na medije, in ne (posebej) na storitve tožeče stranke.

22Preveč splošna in kot takšna neupoštevna je bila tudi izpoved P. M. B., ki je izpovedala, da „neka farmacevtska družba ob opravljanju analize predvajanih oglasov, ki naj bi bili izvedeni s strani tožeče stranke zaznala, da ti oglasi sploh niso bili predvajani“ (pritožba, str. 3; izpoved je bila sicer dana na 3. naroku za glavno obravnavo dne 22. 6. 2017, str. 5 in 7 = l. št. 105 in 107). Izpoved ni določno omenjala nobenega s strani tožeče stranke predvajanega oglasa. Nasprotno je celo P. M. B. trdila, da se njena izjava ne nanaša na tožečo stranko (gl. zapisnik, str. 7 = l. št. 107).

23Vendar to niti ni edini razlog za to, da tožena stranka ne more uspeti s takšno pritožbeno navedbo. Pravica do izvajanja dokazov je sicer vezana na izpolnitev določenih predpostavk. Če pa so te izpolnjene, mora sodišče dokaz izvesti. Če dokaz kljub temu ni izveden, je s tem kršena pravica stranke, ki je zahtevala izvedbo dokaza. Pravica nasprotne stranke ni kršena.

24Prvostopenjski sodnik ni dopustil nadaljnjega spraševanja v zvezi z domnevnim nepredvajanjem oglasov pooblaščencu tožeče stranke (gl. zapisnik, str. 7 = l. št. 107) Tožeča stranka je uresničevala svojo procesno pravico (prvi odstavek 213. člena ZPP). Pravica tožene stranke do izvajanja dokazov tako sploh ni bila prizadeta. Prizadeta, če sploh, bi lahko bila namreč kvečjemu pravica tožeče stranke do izvajanja dokaza. Tega pa tožena stranka ne more uveljavljati.

2Plačilni rok v trajanju 60 dni

25Tožena stranka je do konca prvega naroka za glavno obravnavo trdila, da je bil med strankama dosežen dogovor o podaljšanju roka za plačilo za dva meseca. Ta trditev se je nanašala na dogovor, ki naj bi bil dosežen na sestanku s tožečo stranko dne 3. 3. 2015 (npr. pripravljalna vloga z dne 26. 6. 2015, str. 2 = l. št. 32). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da takšen dogovor ni bil sklenjen (prvostopenjska sodba, r. št. 25). Tega pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Njene pritožbene navedbe glede plačilnega roka se sicer nanašajo na nekaj drugega, namreč na domnevno dogovorjeni (splošni) šestdesetdnevni plačilni rok. Prvostopenjsko sodišče naj bi po pritožbenih navedbah spregledalo trditev tožene stranke, da naj bi bil dogovorjen (splošni) šestdesetdnevni plačilni rok že ob (neposrednem) začetku naročanja oglasov pri tožeči stranki, torej v začetku leta 2014.

26Tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo takšne trditve ni niti postavila, četudi bi to lahko bila storila (1. odstavek 286. člena ZPP). Takšne trditve tožene stranke pritožbeno sodišče ni našlo v nobeni od obeh zadev, ki sta se prvotno vodili. Resničnosti trditve o dogovoru o šestdesetdnevnem plačilnem roku se prvostopenjsko sodišče zato ni bilo dolžno preizkušati.

27Tožena stranka je trdila, da sta se pravdni stranki dogovorili za poslovanje pod enakimi pogoji kot so obstajali še, ko je tožena stranka zakupovala medijski prostor preko medijskega zakupnika. Takšna trditev pa je bila povsem nedoločna.

28Pritožbeno sodišče bo zaradi razumljivosti svoje obrazložitve navedlo vse izpovedi in trditve o šestdesetdnevnem plačilnem roku, ne glede na to, katera stranka jih je postavila.

29Prvič je bil šestdesetdnevni plačilni rok sploh omenjen na prvem naroku za glavno obravnavo. Omenila sta ga priči tožeče stranke M. P. in A. M. Trditve o šestdesetdnevnem plačilnem roku pa ni do takrat postavila niti tožeča stranka, saj je zahtevala plačilo v 30 dneh in ne v 60. Prav tako ni postavila takšne trditve tožena stranka. Ni pa res, kar trdi tožena stranka v pritožbi, da naj bi obe priči izpovedali, da je bil dogovorjen šestdesetdnevni plačilni rok. Obe priči sta namreč zanikali obstoj takšnega dogovora (za izpoved M. P. gl. zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 16. 5. 2017, l. št. 68; enako I. M., na navedenem mestu, l. št. 69, obakrat na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke). Tožena stranka na tem naroku ni pograbila priložnosti in postavila ustrezne trditve, četudi je glede na izpoved imela vso priložnost za takšno ravnanje. Na naroku je bila prisotna tudi zakonita zastopnica tožene stranke P. M. B., ki je bila po lastnih trditvah prisotna v času pogajanj o šestdesetdnevnem plačilnem roku (narok za glavno obravnavo z dne 22. 6. 2017, str. 2 in 3 = l. št. 102 in 103). Ustrezne trditve ni postavila niti ona, četudi je imela na prvem naroku za glavno obravnavo priložnost za to in jih je kasneje, na tretjem naroku za glavno obravnavo, tudi postavila.

30Ker že tožena stranka ni pravočasno postavila trditev o šestdesetdnevnem plačilnem roku, je prav tako vseeno, kaj naj bi M. P. ali I. M. izpovedala v drugem postopku (opr. št. VSL I Pg 1539/2015). Naj bo mimogrede še pojasnjeno, da niti v tem drugem postopku nista trdila, da bi bil dogovorjen šestdesetdnevni plačilni rok, temveč da je tožeča stranka zgolj razmišljala o pogojni opustitvi uveljavljanja pravnih posledic zamud pri plačilih, v katere je zašla tožena stranka. Pogoji za kaj takšnega pa niso bili izpolnjeni.

31Nejasno izpoved o domnevnem dogovoru o šestdesetdnevnem plačilnem roku je dala priča M. M. šele na drugem naroku za glavno obravnavo (25. 5. 2017, str. 4 = l. št. 83). Četudi bi bile prepozne, pa ni nihče na strani tožene stranke niti takrat postavil nobenih trditev v zvezi s takšnim rokom.

32Trditve o šestdesetdnevnem plačilnem roku je tako dala šele zakonita zastopnica P. M. B. na tretjem naroku za glavno obravnavo (narok z dne 22. 6. 2017). Prepoznega navajanje tožena stranka ni niti poskusila opravičiti.

33Med strankama je torej veljal tridesetdnevni plačilni rok. Ker tožena stranka v tem roku ni poravnala terjatev tožeče stranke, je dolžna plačilo zakonskih zamudnih obresti, kot jih je zahtevala tožeča stranka (prvi odstavek 299. člena OZ).

3Štiriodstotni popust

34Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta se stranki dogovarjali o popustu v višini 4 %, če bi tožena stranka odkupila in plačala oglaševanje v vrednosti 600.000,00 EUR letno (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Ali sta takšen dogovor dosegli, je pustilo odprto. Presodilo pa je, da je med strankama nesporno, da tožena stranka sama ni dosegla takšnega obsega prometa. Popust bi hipotetično prišel v poštev šele, če bi se k direktnim naročilom tožene stranke prištela še naročila tožene stranka dana medijskim zakupnikom. Dogovor o vračunanju medijskemu zakupniku danih naročil pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni bil sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je namreč v svoji sodbi zapisalo, da tožena stranka ni niti postavila dovolj trditev, da je bilo dogovorjeno priračunavanje prejšnjemu medijskem zakupniku danih naročil k naročilom („neposrednim“ naročilom) tožene stranke. Iz obrazložitve pa izhaja, da toženi stranki pravzaprav tega ni uspelo dokazati (prvostopenjska sodba, r. št. 23).

35Pritožba ne izpodbija, da bi morala biti meja za dosego popusta pri 600.000,00 EUR. To mejo je pritožba označila kot „volumen“, v zapisniku o glavni obravnavi pa se označuje tudi kot „kvota“ in enako v izpodbijani sodbi (gl. r. št. 23); gre pa za isto reč. Da pritožba obstoja kvote niti ne izpodbija, je razvidno iz zadnjega odstavka pritožbe na str. 5, ki graja ravnanje sodišče, ki naj ne bi ugotavljalo, ali je bil dogovorjen neto ali bruto letni volumen tožene stranke, da bi se ji popust res obračunal, ne pa njegovega obstoja. Enako tudi pritožba, str. 6, drugi odstavek. Sicer pa je potrdila obstoj meje za popust pri 600.000,00 EUR tudi zakonita zastopnica P. M. B. na zadnjem naroku za glavno obravnavo (prvostopenjska sodba, r. št. 15, sicer pa str. 6 zapisnika = l. št. 106), kvote pa je omenjala tudi priča tožene stranke M. M. (prvostopenjska sodba, r. št. 14 in 23, sicer pa l. št. 82 in 83). Tako za zastopnico tožene stranke kot tudi za po toženi stranki predlagano pričo niti obstoj kvote, niti višina, nista bili sporni.

36Neutemeljeno pa očita tožena stranka prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotavljalo „kaj je bila tožena stranka dogovorjena pred sodelovanjem s tožečo stranko …. saj je tožena stranka v okviru svoje trditvene podlage … zatrjevala, da se je s tožečo stranko dogovorila o enakih pogojih poslovanja, kot pred tem, ko je z njo poslovala preko medijskega zakupnika.“

37Očitek je neutemeljen, ker bi morala tožena stranka pravno razmerje med medijskim zakupnikom in toženo stranko poznati, saj se je na pogodbene pogoje sama sklicevala. Glede tega bi najprej morala sama pravočasno postaviti določne trditve in predlagati dokaze (286. člen ZPP). Nič od tega ni storila. Če pa je mislila na kakšne druge pogodbene pogoje (npr. med tožečo stranko in medijskim zakupnikom), pa bi jih prav tako morala poznati sama, saj je ravno trdila, da se naj bi dogovorila za enake pogoje.

38Od obstoja kvot (volumna) povsem ločeno je vprašanje vračunavanja preko medijskega zakupnika danih naročil v dogovorjeno kvoto (volumen). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da vračunavanje preko medijskega zakupnika danih naročil ni bilo dogovorjeno. V utemeljitvi je med drugim navedlo, da bi sklenitev dogovora o popustu morala pomeniti, da je tožeča stranka pripravljena isto kvoto priznati prejšnjemu medijskemu zakupniku in toženi stranki. Takšno razmišljanje prvostopenjskega sodišča pomeni zgolj logično izpeljavo iz trditev tožene stranke. Za pravilno odločitev v tej stvar pa niti ni pomembno, ali bi se doseženi promet preko medijskega zakupnika vračunaval tudi njemu, zato takšno sklepanje ni vodilo k nepravilni odločitvi v stvari sami.

39Izpoved o vračunavanju kvot je dal M. M., katerega izpoved pa je prvostopenjsko sodišče ocenilo. Presodilo je, da dogovor o vračunavanju preko medijskega zakupnika doseženega prometa v kvoto 600.000,00 EUR ni bil dosežen (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Tega sklepanja pa tožena stranka v pritožbi sploh ne izpodbija drugače kot s sklicevanjem na izpoved P. M. B., ki pa je le-ta ni dala. V zapisniku zadnjega, tretjega naroka namreč ni mogoče najti izpovedi o vračunavanju kvot. Drugačne pritožbene trditve so brez temelja.

40Nobene potrebe ni bilo, da bi prvostopenjsko sodišče kakorkoli ocenjevalo zapis P. M. B. (priloga B3) o vsebini sestanka z dne 20. 1. 2015 glede kvot. Najprej že zato ne, ker se sploh ne nanaša na sestanek v začetku leta 2014, ko naj bi bi dosežen dogovor o popustu. Predvsem pa niti v tem zapisu ni ničesar glede vračunavanja kvot. Omenjeno je sicer, da naj bi tožena stranka opozorila na dogovor iz meseca marca (najbrž marca 2014), da naj bi tožena stranka pri zakupu dosegala enake pogoje kot jih je imela pred vzpostavitvijo „direktnega“ zakupa. V zvezi s tem pa so navedeni le plačilni roki in bonusi, vračunavanje kvot pa v celem zapisu ni niti omenjeno.

41Kakšni so bili podjetniški nagibi tožene stranke za sklenitev pogodbe s tožečo stranko, za presojo ni bistveno. Nagibi namreč že na veljavnost pogodbe ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ), na dogovorjeno vsebino pa pač tudi ne, razen če bi bili nedopustni. Takšnih trditev pa tožena stranka ni postavila. Ali je bilo verjetno, da bi začela naročati pri tožeči stranki, če ne bi dosegla enakih pogojev kot preko medijskega zakupnika, tako ne more vplivati na odločitev sodišča.

42Sklep prvostopenjskega sodišča, da med strankama obseg „neposrednih“ naročil tožene stranke brez DDV niti ni bil sporen, ni nepravilen. Pritožba sicer ne navaja nobenih opredeljenih razlogov za nepravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Ne glede na to bo pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Odločilno je namreč, da je zakonita zastopnica tožene stranke P. M. B. na tretjem (zadnjem naroku za glavno obravnavo) sama potrdila pravilnost trditev tožeče stranke o naročilih (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Tako so te trditve postale nesporne (prvi odstavek 214. člena ZPP).

43Tožena stranka je sicer sprva v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2017 trdila, da je bilo v letu 2014 glede na račune tožeče stranke naročenega oglasnega prostora za 841.933,00 EUR, v letu 2015 pa glede na račune in neposredno za 205.502,00 EUR.

44Tožeča stranka je tem trditvam nasprotovala. Sama je trdila, da je bilo „direktnih“ naročil za toliko, kot je razvidno iz izpiska naročil (priloge A57 do A59). Iz te priloge so razvidna naročila v letu 2014 v znesku 481.217,73 EUR neto, t. j. brez DDV (199.869,79 EUR in 281.347,94 EUR). V letu 2015 je bilo po trditvah tožeče stranke naročil za 168.444,28 EUR, prav tako brez DDV.

45Zakonita zastopnica tožene stranke P. M. B. pa je izpovedala, da naj bi znašala „direktna“ naročila 481.217 EUR v letu 2014 in 168.444 EUR neto (prvostopenjska sodba, r. št. 15, sicer pa tretji narok za glavno obravnavo z dne 22. 6. 2017 str. 6 = l. št. 106 ). Dodala je tudi številke, ki se nanašajo potem na naročanje preko medijskega zakupnika, tako da ni dvoma, da se prej navedeni številki nanašata na naročila tožene stranke (neposredno) tožeči stranki. Številke se do decimalne vejice ujemajo s tistimi, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. S tem je postala trditev tožeče stranke nesporna. Prav tako je iz njene izpovedi razvidno, da gre za neto zneske.

46Za odločitev o ugovoru tožene stranke je torej odločilno, ali je samostojno dosegla obseg naročil („kvoto“) v višini 600.000,00 EUR. Da se preko medijskega posrednika opravljeni promet ni vračunaval, pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo. Obseg naročil v višini 600.000,00 EUR brez DDV pa je tožena stranka že glede na lastne trditve v obeh letih očitno zgrešila. Zakonita zastopnica tožene stranke P. M. B. je namreč sama trdila, da je bila dogovorjena kvota naročil za toženo stranko 600.000,00 EUR neto (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Ker je takšno trditev postavila sama zakonita zastopnica tožene stranke, ni razloga za njeno neupoštevanje.

47Sicer ni temelja za takšno morebitno razlago dogovora, da je bil namreč pogoj za doseganje popusta dosežen že pri 600.000,00 EUR bruto. Vendar pa celo ob takšni predpostavki ni bil takšen obseg naročil dosežen niti v letu 2014, saj je v tem letu znašal promet 587.085,63 EUR bruto (481.217,73 EUR x 122 %). Še bolj pa je bila meja naročil zgrešena v letu 2015, ko je bil obseg „neposrednih“ naročil le 205.502,02 EUR bruto.

48Izpovedi M. P., A. M. in tudi M. M. v zvezi z višino popusta za odločitev v tej zadevi niti nista pomembni. Odločilno je namreč kvečjemu, ali je tožena stranka promet v višini 600.000,00 EUR sploh dosegla. Šele pri tem pragu bi namreč lahko računala na popust, če sploh. Da tega praga („kvote“, „volumna“) tožena stranka samostojno ni dosegla, je že bilo pojasnjeno. Kljub temu bo sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe.

49Šele M. M. je kot priča in šele na drugem naroku za glavno obravnavo izpovedal, da naj bi bilo na sestanku v začetku leta 2014 s tožečo stranko dogovorjeno, da se bo poslovanje nadaljevalo pod enakimi pogodbenimi kondicijami kot pri prejšnjem medijskem zakupniku (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Takšna izpoved je sicer nedoločna. Določna je bila v nadaljevanju le toliko, da naj bi bil dogovorjen popust v višini 4 %.

50Drugače kot trdi tožena stranka, niso bile izpovedbe A. M. o doseženem dogovoru v višini 4 % nasprotujoče si (glede izpovedbe gl. prvostopenjsko sodbo, r. št. 13). A. M. je namreč vseskozi vztrajal pri tem, da dogovor o popustu v višini 4 % ni bil dosežen (zapisnik z naroka za glavno obravnavo z dne 16. 5. 2017, str. 6 in 9 = l. št. 69 in 72). Obstajala je zgolj možnost za dogovor o popustu, če bi bi bila dosežena letna kvota 600.000,00 EUR in če bi tožena stranka tekoče plačevala. Gl. izpoved na l. št. 69: „naše stališče je bilo … če bi tožena str. tekoče plačevala in če bi bil volumen njenega letnega naročila vsaj 600.000,00 EUR potem bi pa se lahko pogovarjali tudi o tem posebnem popustu ...“. Da je bil dogovor o popustu kadarkoli dosežen, pa je ista priča jasno zanikala (str. 9 istega zapisnika = l. št. 72).

51Ne drži, da je priča M. P. izpovedala „da na začetku sodelovanja med pravdnima strankam ni bilo dogovora, ki bi vključeval kakšen popust“. Priča M. P. je izpovedala, da je bil „takoj ob začetku sodelovanja … dogovorjen plačilni rok 8 dni, potem pa se je tekom časa in sodelovanja rok podaljšal do roka 30 dni.“ O popustu pa je izpovedal tole: „Na vpr. poobl. tožeče str., ali vam je znano, da je bilo med strankama dogovorjen 4 % dodatni popust na celotno količino naročenih oglasov … izpovem, da mi ni znano.“ (narok za glavno obravnavo z dne 16. 5. 2017, str. 5 = l. št. 68). Priča M. P. je torej izjavila, da o popustu ne ve nič. Priča ni niti namigovala, da je bil takšen popust mogoče kasneje dogovorjen. Prvostopejsko sodišče bi v zvezi z izpovedjo M. P. glede popusta težko še kaj presodilo.

52V zvezi z zaslišanjem priče A. M. prvostopenjsko sodišče ni kršilo procesnih pravic tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je namreč ravnalo prav, da ni dopustilo nadaljnjih vprašanj priči A. M. o popustu. Priča je namreč izpovedala o dogovarjanju o mogočem popustu, če bi volumen letnega naročila dosegal vsaj 600.000,00 EUR (isti narok, str. 6, 8 in 9 = l. št. 69, 71, in 72). Ista priča je dvakrat tudi izpovedala, da takšnega dogovora niti ni bilo, kar je tudi utemeljila (str. 6 in 9 = l. št. 69 in 72). Prvostopenjsko sodišče je prepovedalo nadaljnja vprašanja šele potem, ko je priča že obširno izpovedovala o popustu. Priča je dvakrat jasno izpovedala svoje zaznavanje glede obstoja dogovora o popustu in ga vselej zanikala. Tudi pooblaščenec tožene stranke je imel pravico postavljati vprašanja priči, tako da za nadaljnje postavljanje vprašanj v zvezi s popustom ni bilo več stvarnega razloga, niti za soočenje. Dve priči sta pač izpovedali vsaka svoje. Soočenje v takšnih primerih ni obveznost sodišča.

4Odločitev o stroških postopka

53Pritožbeno sodišče je pri ponovnem odločanju odločilo o stroških vsega postopka, tako pritožbenega, kot tudi revizijskega (prvi odstavek 165. člena ZPP).

54Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo in za povrnitev stroškov v zvezi z revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Upravičena je do povrnitve zahtevanih 975,37 EUR za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 OdvT), poleg tega pa tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 31 OT (14,23 EUR) in do povrnitve DDV od vsote prej navedenih dveh postavk. Upravičena je torej do povrnitve skupaj 1.207,31 EUR.

Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve stroškov v zvezi z revizijo. Upravičena je do povrnitve nagrade za sestavitev predloga za dopustitev revizije (tar. št. 21 (4) v povezavi s tar. št. 18 OdvT) v zahtevani višini 860,63 EUR, do povrnitve nagrade za vloženo revizijo v zahtevani višini 602,43 EUR (tar. št. 21 (3) OdvT), do povračila izdatkov za materialne stroške v zahtevani višini skupaj 23,52 EUR (tretji odstavek 11. člena OdvT) in do povrnitve DDV od prej navedenih postavk, skupaj torej 1.813,63 EUR. Poleg tega je upravičena še do povrnitve sodne takse za vložitev predloga za dopustitev revizije in za revizijo samo v višini skupaj 3.003,00 EUR (tar. št. 1132 ZST-1). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve skupaj 4.816,63 EUR.

Tožena stranka bo tako morala povrniti skupaj 6.023,94 EUR. Ta znesek bo morala povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo zamudila s plačilom, bo morala povrniti še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem (299. člen OZ).

55Ker ni po zaključenem pritožbenem postopku tožena stranka dosegla nobenega uspeha, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).