VSL Sodba I Cpg 124/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 120131/2017 z dne 14.12.2017 razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 642,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu postopek ustavilo, (II.) navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. odstavku za znesek 10.080,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2017 ter v 3. odstavku za znesek 44,00 EUR, (III.) navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku razveljavilo za znesek 486,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2017 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.288,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

2Zoper II in IV. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke (delno) ugodilo, ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen OZ), po kateri se je tožeča stranka zavezala izdelati kovinsko ograjo in vrata, tožena stranka pa se je za opravljeno delo zavezala plačati. Tožena stranka ni dokazala, da bi bil med strankama dosežen dogovor o klavzuli „na ključ“. Sporne postavke 14 – 17 iz računa LJ1-BL2-1376 predstavljajo dodatna dela, ki jih je tožena stranka dolžna plačati, ugovoru tožene stranke v zvezi s (pravočasno grajanimi) napakami pa ni bilo mogoče ugoditi, saj tožena stranka višine (30% oziroma vsaj 4.500,00 EUR) ni dokazala.

6V zvezi s spornimi postavkami 14-17 v računu LJ1-BL2-1376, ki predstavljajo dodatna dela, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričalo o utemeljenosti navedb tožeče stranke, in sicer, da je bila ponudba dana le na podlagi skic, detajlnega načrta pa ni bilo. To je zaključilo tako na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, kot medsebojne korespondence pravdnih strank (elektronske pošte). Tega tožena stranka ni uspela izpodbiti niti v pritožbi. Isto velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi primerjave izpovedb zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank prepričljivo ugotovilo, da so bili izvedbeni detajli sproti dogovarjani s projektantom in toženo stranko ter usklajevani na samem objektu. Tožena stranka argumentirane in na izvedenem dokaznem postopku temelječe zaključke sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbija s pavšalnimi navedbami, da se s tožečo stranko med izvedbo projekta ni dogovarjala o izvedbi „dodatnih“ del in tudi ni spreminjala prvotnega načrta, da pa za postavitev ograje ni bilo potrebnih nobenih dodatnih stebrov, naj bi izhajalo iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke. S tako posplošenimi navedbami pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

7Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. To kršitev tožena stranka vidi v tem, da sodišče prve stopnje njenemu ugovoru znižanja plačila ni ugodilo, ker tožena stranka ni založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem kovinske stroke, ki bi po pregledu ograje in dokumentacije v spisu ugotovil, ali gre za manjvredno delo in v kolikšni vrednosti. Šteje, da bi sodišče prve stopnje moralo o višini odločiti na podlagi prostega preudarka (216. člen ZPP), čemur pa višje sodišče ne sledi.

8216. člen ZPP pomeni način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev. Sodišče se prostega preudarka posluži takrat, ko je zahtevek po temelju utemeljen (v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka reklamacije opravljenega dela (glede kvalitete) podala pravočasno), denarnega zneska (v konkretnem primeru: znižanja plačila zaradi manjvrednosti opravljenega dela (prim. drugi odstavek 635. člena OZ) pa ni mogoče ugotoviti oziroma bi se mogel ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Tožena stranka trdi, da bi strošek izvedbe dokaza z izvedencem presegel 20% celotnega zahtevka, kar pa ne drži. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo zneska 11.209,43 EUR (in uspela z zahtevkom za plačilo 10.080,34 EUR). Tožena stranka je podala ugovor znižanja kupnine za 30% oziroma za „vsaj 4.500,00 EUR“. Strošek predujma za izvedenca, ki bi ga morala tožena stranka predhodno založiti, je znašal 1.500,00 EUR, kar pa po oceni višjega sodišča glede na zgoraj navedeno ne pomeni stroška, ki bi bil nesorazmeren s pomenom, ki bi ga imelo dokazovanje z izvedencem za uspeh ugovora tožene stranke. Nenazadnje – v kolikor bi tožena stranka s svojim ugovorom uspela, bi stroške izvedbe dokazovanja z izvedencem nosila tožeča stranka (prim. 154. člen ZPP). Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni podala nobenih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je utemeljen njen ugovor znižanja kupnine za 30%, to je za „vsaj“ 4.500,00 EUR. Prav tako v zvezi s tem ni podala nobenih dokazov. Na podlagi česa naj bi sodišče prve stopnje ob uporabi prostega preudarka ocenilo, za kolikšen znesek je njen ugovor utemeljen, ni pojasnjeno niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje v trditvah in dokazih tožene stranke ni imelo nikakršne opore za uporabo prostega preudarka, na podlagi katerega bi lahko matematično izračunalo znižanje kupnine, tega pa tožena stranka ni navedla niti v pritožbi. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku namreč ne pomeni, da so stranke proste obveznosti navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP), saj prosti preudarek ne more nadomestiti dolžnosti strank pri zbiranju procesnega gradiva.

9Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.