VSC Sklep Cp 592/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku točke I. izreka v delu, v katerem je odločeno, da znaša delež tožnika na ugotovljenem skupnem premoženju 48/100 celote ter v celoti v točki II. izreka in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem odstavku točke I. izreka tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo tako tako, da je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša na naslovu ...(stari naslov: ...), v izmeri 176 m2 in parcela v izmeri 750 m2, vse na parc. št. .../139 k.o. ... (ID ...) z ID znakom ...-.../139-0 ter da znaša delež tožnika na takjo ugotovljenem skupnem premoženju 48/100 celote, v drugem odstavku točke I. izreka je sodišče prve stopnje v preostanku, za še po tožniku v tožbi zahtevane 2/100, tožbeni zahtevek zavrnilo, v točki II. izreka pa tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 193,94 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2Zoper uvodoma navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka). V pritožbi sicer navaja, da to sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, iz njenega predloga odločitve o pritožbi ter same vsebine njene pritožbe pa izhaja, da se dejansko pritožuje le zoper odločitev v prvem odstavku točke I. izreka, pa še to le glede višine deleža na ugotovljenem skupnem premoženju in zoper odločitev v točki II. izreka (stroškovna odločitev), ne pa tudi zoper odločitev v prvem odstavku točke I. izreka v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da spada nepremičnina stanovanjska hiša na naslovu ... (stari naslov: ...), v izmeri 176 m2 in parcela v izmeri 750 m2, vse na parc. št. .../139 k.o. ... (ID ...) z ID znakom...-.../139-0 v skupno premoženje strank in v drugem odstavku točke I. izreka, v katerem je bil v preostanku, za še v tožbi zahtevani 2/100, tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen. Pritožbenemu sodišču toženka namreč v pritožbi primarno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi drugačna deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka (vključno s pritožbenimi stroški). V pritožbi najprej toženka izraža svoje strinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila obravnavana nepremičnina pridobljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, ki je trajala od leta 1994 do konca leta 2011, soglaša tudi z uporabljenim materialnim pravom v tej zadevi (določila 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR), sodišču prve stopnje pa očita, da je kljub pravilni materialnopravni podlagi zmotno ugotovilo deleža pravnih strank na skupnem premoženju, in sicer delež 52/100 za toženko ter delež 48/100 za tožnika. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo pravilno izhodiščno vrednost skupnega premoženja - sporne nepremičnine tako da na dan razpada zunajzakonske skupnosti pravdnih strank le-ta znaša 142.000,00 EUR, od katere je tudi pravilno odštelo vložke pravdnih strank iz njunega posebnega premoženja, in sicer vrednost zemljišča v K., ki se prizna kot poseben vložek toženke (5.500,00 EUR), prispevek toženke v višini kupnine od prodanega stanovanja v L. (18.700,00 EUR) ter prispevek tožnika v višini dela kupnine od prodanega stanovanja v P. (18.000,00 EUR), pravilno pa je tako nadalje tudi ugotovilo, da skupni prispevek obeh zunajzakonskih partnerjev znaša torej preostala vrednost (99. 800,00 EUR). Zmoten pa je po mnenju toženke zaključek sodišča prve stopnje, da sta k tej preostali vrednosti (tj. 99.800,00 EUR) pravdni stranki prispevali vsaka do ene polovice celote, torej vsaka do 49.900,00 EUR, zaradi česar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zmotno ugotovilo deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Napaka, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, je po mnenju toženke v tem, da je glede ugotavljanja prispevka pravdnih strank na preostali vrednosti nepremičnine (tj.99.800,00 EUR), v nasprotju z izvedenimi dokazi (in celo v nasprotju z lastnimi ugotovitvami) ter ob napačni uporabi materialnega prava, zmotno sledilo zakonski domnevi o enakem deležu pravdnih strank na skupnem premoženju, saj ni pravilno ugotovilo, upoštevalo in ovrednotilo prispevka vsake od pravdnih strank k preostali vrednosti sporne nepremičnine. V skladu z določilom 2. odstavka 59. člena ZZZDR bi po njenem mnenju moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in upoštevati tako denarni kot tudi nedenarni prispevek obeh pravdnih strank na preostali vrednosti nepremičnine (tj. 99.800,00 EUR), česar pa ni storilo tako, kot bi bilo treba. Izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje v zvezi z denarnim prispevkom pravdnih strank nedvoumno ugotovilo, da je imela toženka v času trajanja zunajzakonske skupnosti edina redni prihodek, za razliko od tožnika, ki bo pomanjkanju dokazne podlage za potrditev svojih zatrjevanih dejstev o približno enakih dohodkih kot toženka, predvsem pa rednih dohodkih, sicer sodišča ni uspel prepričati. Da je imela toženka ves čas od leta 1994 do leta 2011 (razen od 1. 4. 1999 do 9. 4. 2001, ko je bila brez zaposlitve) redne mesečne dohodke, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, trditev toženke, da je v tem času prejemala vsaj 1.000,00 EUR mesečne plače (tega tožeča stranka niti ni konkretizirano prerekala), pa nenazadnje potrjuje tudi izpis osnov z rubrikami obrazca M-4. Če se torej upošteva povprečna mesečna plača toženke v višini 1.000,00 EUR neto, to pomeni, da je tožena stranka v času trajanja zunajzakonske skupnosti od leta 1994 do leta 2011 (razen od 1. 4. 1999 do 9. 4. 2001 ko je bila brez zaposlitve) zaslužila skupaj kar 192.000,00 EUR neto, na drugi strani pa tožnik ni uspel dokazati nobenega konkretnega dohodka, pri čemer tudi izpis osnov z rubrikami obrazca M-4 potrjuje, da razen v času, ko je bil na prestajanju zaporne kazni in je očitno delal v zaporu (od 12. 11. 1998 do 1. 2. 2000), ni imel nobenih evidentiranih dohodkov. Toženka zato meni, da če se upoštevajo zgolj dohodki pravdnih strank, je potrebno ugotoviti, da je imela tožena stranka ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti bistveno večje dohodke od tožnika, kar pa posledično pomeni, da je bil tudi njen denarni prispevek k skupnemu premoženju bistveno večji. Kljub temu, da je navedeno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pa iz izpodbijane sodbe po oceni toženke zmotno izhaja, da to še ne pomeni, da je toženka s tem uspela izpodbiti v prid tožnika podano zakonsko domnevo o enakem deležu pravdnih strank na skupnem premoženju, saj toženka po prepričanju sodišča zgolj s tem, da je za razliko od tožnika imela redno mesečno plačo, še ni izkazala večjega prispevka v skupno premoženje od tožnika. Sodišču prve stopnje toženka očita, da ta svoj zaključek oprlo na povsem napačno in neargumentirano ugotovitev, ki je povrh vsega še v nasprotju z izvedenimi dokazi, da v prid takšnemu zaključku govori navsezadnje tudi s strani prič potrjeni angažma tožnika v obliki fizične pomoči pri izgradnji hiše, pa tudi pri domačih hišnih opravilih oz. v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše. To pomeni, da je sodišče prve stopnje enak delež pravdnih strank na preostali vrednosti nepremičnine (tj. 99.800,00 EUR) utemeljilo zgolj z nedenarnim prispevkom tožnika, katerega pa je napačno ugotovilo in ovrednotilo, poleg tega pa je sodišče prve stopnje povsem spregledalo tudi nedenarni prispevek toženke (o tem v izpodbijani sodbi ni niti besede) ter njen že predhodno izpostavljen bistveno večji denarni prispevek (tega je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo). V zvezi z nedenarnim prispevkom tožnika toženka sodišču prve stopnje očita, da v tem delu sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih; ker iz nje ne izhaja, katere priče naj bi potrdile s strani sodišča prve stopnje ugotovljen angažma tožnika v obliki fizične pomoči pri izgradnji hiše, pa tudi pri domačih hišnih opravilih oz. v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše. Ker izpodbijana sodba o tem ne vsebuje nobenih razlogov, ne dosega standarda obrazloženosti sodne odločbe, zato toženka sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa kršilo tudi ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Toženka še navaja, da tudi iz vpogleda v oba zapisnika o glavni obravnavi dne 28. 3. 2017 in dne 16. 5. 2017, iz katerih izhajajo izpovedbe zaslišanih prič glede spornih dejstev o angažmaju tožnika, izhaja, da niti ena zaslišana priča ni potrdila kakšnega posebnega angažmaja tožnika v obliki fizične pomoči pri izgradnji hiše, pri domačih hišnih opravilih oziroma v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše, zato meni, da je vsak drugačen zaključek sodišča prve stopnje v tej zvezi zmoten in nima podlage v izvedenih dokazih, saj so vse priče so izpovedale zgolj to, da so v času gradnje obe pravdni stranki videvali na parceli, da bi kdo videl kakšen poseben angažma tožnika, ki bi odstopal od angažmaja toženke, pa ni izpovedala niti ena priča. Največ, kar bi bilo po njenem mnenju mogoče zaključiti glede na izpovedbe vseh prič je to, da sta obe pravdni stranki sodelovali pri izgradnji hiše, pri čemer ne gre spregledati, da je več prič potrdilo navedbe toženke, da so gradnjo izvajali (tudi) zunanji izvajalci, kar še dodatno izpodbija navedbe tožnika o njegovem posebnem angažmaju, ki ga ni dokazal. Izpostavlja tudi, da o kakršnemkoli angažmaju tožnika pri domačih hišnih opravilih oziroma v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše ni izpovedala niti ena priča, zato za tak zaključek sodišča prve stopnje po njenem mnenju sploh ni nobene podlage v izvedenih dokazih. Ob tem pa toženka še izpostavlja, da o kakršnemkoli angažmaju tožnika pri domačih hišnih opravilih oziroma v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše tožnik sploh ni podal nobene trditvene podlage, kaj šele, da bi bil tak angažma dokazan, zato so vsi zaključki sodišča prve stopnje v tej zvezi po njenem mnenju povsem zmotni. Sodišču prve stopnje toženka še očita, da je povsem spregledalo in zanemarilo med pravdnima strankama sicer nesporno dejstvo, da je bil tožnik med leti 1997 in 2000 na prestajanju zaporne kazni. To pa pomeni, da tožnikovega nedenarnega prispevka najmanj 3 leta (20% časa trajanja zunajzakonske skupnosti) sploh ni moglo biti, ker je bil ta čas fizično odsoten, in je bila najmanj v tem času celotna skrb za varstvo in vzgojo otrok (pravdni stranki sta imeli enega skupnega mladoletnega otroka), za gospodinjstvo (vsa hišna opravila) ter za upravljanje skupnega premoženja (prodaja hiše v K. leta 1999 itd.) izključno na toženki, pri čemer je v tem času do poletja 1998 toženka skrbela tudi za tožnikovo sestro J. V.. Najmanj 3 leta je bila toženka tista, ki je sama skrbela za otroke, gospodinjstvo in vse ostalo, tožnikovega prispevka pa ta čas sploh ni bilo, tudi sicer (izven časa, ko je tožnik prestajal zaporno kazen) pa je bila toženka tista, ki je v celoti skrbela za vsakodnevna gospodinjska opravila (kuhanje, čiščenje in pospravljanje, pranje, likanje itd) ter za varstvo in vzgojo skupnega mladoletnega otroka (poleg 2 otrok tožene stranke iz prejšnje zveze). Tožnik v tej zvezi (torej da bi vse to opravljal on oziroma da bi pri tem kakorkoli sodeloval) ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal. Toženka je na podlagi vsega navedenega zato mnenja, da je bilo v zvezi nedenarnim prispevkom pravdnih strank, zlasti glede domnevnega „angažmaja tožnika v obliki fizične pomoči pri izgradnji hiše, pa tudi pri domačih hišnih opravilih oz. v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše“, dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v tej zvezi napačno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo (prim. 340. člen ZPP), ter je posledično nedenarni prispevek tožnika povsem napačno ovrednotilo. Sklepno toženka podaja svoje zaključke, da je bil v dokaznem postopku nedvoumno (tudi s strani sodišča prve stopnje) ugotovljen bistveno večji denarni prispevek toženke, na podlagi izvedenih dokazov pa ni mogoče ugotoviti večjega nedenarnega prispevka tožnika, ampak ravno nasprotno, kvečjemu večji nedenarni prispevek toženke (v najslabšem primeru pa bi bil ob odsotnosti drugih dokazov nedenarni prispevek pravdnih strank lahko enak), zato meni, da ni nobene podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da sta k preostali vrednosti sporne nepremičnine (tj. 99.800,00 EUR) „pravdni stranki prispevali, vsaka do ene polovice celote, torej vsaka do 49.900,00 EUR“, saj bi bilo glede na vsa dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, po prepričanju toženke mogoče ugotoviti kvečjemu največ 25% prispevek tožnika ter 75% prispevek toženke k preostali vrednosti sporne nepremičnine (tj. 99.800,00 EUR). To pa bi pomenilo, da bi pri preostali vrednosti sporne nepremičnine (tj. 99.800,00 EUR) znašal prispevek tožnika 24,950,00 EUR (25%), prispevek tožene stranke pa 74.850,00 EUR (75%), posledično pa bi to pomenilo, da na sporni nepremičnini znaša skupni prispevek tožnika 18.000,00 EUR + 24.950,00 EUR = 42.950,00 EUR, kar pomeni v razmerju do celote 142.000,00 EUR delež do 30%. Skupni prispevek tožene stranke na sporni nepremičnini pa bi znašal 5.500,00 EUR + 18.700,00 EUR + 74.850,00 EUR = 99.050,00 EUR, kar pomeni v razmerju do celote 142.000,00 EUR delež do 70%. Tako določena deleža bi po mnenju toženke, za razliko od odločitve sodišča prve stopnje, imela podlago tudi v izvedenih dokazih, ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi bila tudi bistveno bolj pravična. Toženka meni, da bi bilo nepredstavljivo, da bi tožnik, ki je bil ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti brez kakršnihkoli evidentiranih dohodkov (drugih konkretnih dohodkov pa ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal), poleg tega pa ni uspel dokazati večjega angažmaja pri izgradnji hiše in je bil 3 leta povsem odsoten zaradi prestajanja zaporne kazni, prejel praktično enak delež na sporni nepremičnini kot toženka. Meni, da ta takšno odločitev sodišča prve stopnje ni nobene podlage. Posledično, zaradi zatrjevane napačnosti odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, ob zaključku pritožbe toženka izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in se v odgovoru zavzema za njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožnik je v tej pravdni zadevi zahteval, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša na naslovu ... v izmeri 176 m2 in parcela v izmeri 750 m2, vse na parc. št. .../139 k.o. ... – ... (ID ...) z ID znakom ...-.../...-0, ter da znaša delež tožnika na tako ugotovljenem skupnem premoženju 1/2 celote. Tožnik je trdil, da sta pravdni stranki bivša izvenzakonska partnerja, ki sta v izvenzakonski skupnosti živela od leta 1994 do leta 2012. Po razpadu izvenzakonske skupnosti je podal predlog za delitev skupnega premoženja pravdnih strank, v tem postopku pa je med strankama nastal spor o predmetu delitve in velikosti deležev, zato je bil napoten na pravdo z zahtevkom, da obravnavana nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša njegov delež na na tej nepremičnini 1/2. Čeprav je v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižena kot lastnica toženka do celote, pa tožnik trdi, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti obeh pravdnih strank, zato je na njej solastninsko pravico tožnik pridobil na originaren način. Trdil je še, da sta k pridobitvi skupnega premoženja pravdni stranki prispevali v enakih deležih, zato je zahteval, da sodišče ugotovi, da znaša njegov delež na obravnavani nepremičnini 1/2 celote.

7Po izvedenem dokaznem postopku¹ je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, ki se je oblikovala leta 1994, trajala pa je do vključno leta 2011, v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da je bila toženka večji del trajanja (z izjemo nekaj mesecev od leta 199 do leta 2000) izvenzakonske skupnosti zaposlena, da je njena plača znašala okoli 1.000,00 EUR mesečno, da je toženka uspela v letih od 1986 do 1996 privarčevati 7.589,00 EUR, da je ta privarčevani denar vložila v nakup parcele v K. leta 1996 in sicer za kupnino 11.178,00 DEM (5.589,00 EUR), zato je ta vložek toženke opredelilo kot toženkino posebno premoženje, ki se je (točka 18. obrazložitve izpodbijane sodbe) prelevilo v skupno premoženje. V točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe je še zaključilo, da sta bila tako nakup kot tudi gradnja hiše v K., zatem pa, ko sta slednjo prodala, tudi nakup druge parcele (v ...) in na njej zgrajene hiše s strani pravdnih strank skupno načrtovana ne glede na dejstvo, da je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica le toženka, da je gradnja hiše v K. stekla še pred in po pridobitvi gradbenega dovoljenja za gradnjo na tej parceli ob nesporno s strani toženke v tistem času pri svojem delodajalcu najetem kreditu v višini tedanjih 41.000,00 DEM (20.500,00 EUR), da se je s tem denarjem uspelo hišo v K. pozidati do strehe, da je bil vložek v to hišo še nadaljnjih 11.200,00 DEM, pri čemer se je znesek poravnal s kreditom, ki ga je toženka najela letu 1998 v višini 18.000,00 DEM (9.000,00 EUR). Ker sta se najeta kredita odplačevala z delom toženke v času obstoja izvenzakonske skupnosti, je sodišča prve stopnje še zaključilo, da oba najeta kredita predstavljata skupno premoženje pravdnih strank. V točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je še nedograjena nepremičnina v K. v letu 1999 prodala za 10,440.000,00 SIT (40.000,00 EUR), iz kupnine pa je bil poplačan kredit, ki ga je toženka najela v letu 1997 pri V. d.d., ob poplačilu pa je znašal še cca. 38.000,00 DEM (19.000,00 EUR). V isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je toženka odkupila stanovanje tožnika ter njegove sestre v ... tako, da je zanju poplačal preostanek še dolgovane kupnine do predhodnega lastnika stanovanja v višini 8.500,00 DEM (4.250,00 EUR), nato pa še poplačala tožnikovo sestro za višino njenega deleža na stanovanju 20.000,00 DEM (10.000,00 EUR), odplačala je tudi preostanek kupnine do predhodnega lastnika stanovanja tožnikove babice M. P. v ... v višini 8.500,00 DEM (4.250,00 EUR), vse te vložke pa je glede na to, da so bili ustvarjeni z delom toženke v času zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, opredelilo kot njuno skupno premoženje. Nadalje je še zaključilo, da je bila parcela v ... kupljena v letu 2004 za ceno 4,000.000,00 SIT (16.000,00 EUR), kupljena pa je bila z denarjem od prodanega stanovanja v ... po tem, ko se je od kupnine odštel znesek za poplačilo deleža na stanovanju, ki je pripadal sestri tožnika. Zaključilo je, da tožnikov vložek prejete kupnine od prodane dediščine po pokojnem očetu (delež na stanovanju v ...) v višini 18.000,00 EUR (prejeta kupnina v višini 7,000.000,00SIT (28.000,00 EUR- odplačan delež tožnikove sestre 10.000,00 EUR) predstavlja njegovo posebno premoženje, ki pa se je enako kot toženkin vložek za nakup parcele v K. s skupno izgradnjo stanovanjske hiše na njej prelevil v skupno premoženje pravdnih strank. V isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje tudi še zaključilo, da predstavlja posebno premoženje toženke tudi njen vložek denarnih sredstev v gradnjo hiše v ... v višini 37.400,00 DEM (18.700,00 EUR), ki jih je pridobila s prodajo stanovanja v L., se je pa tudi ta vložek v dograditev hiše v ... prelevil v skupno premoženje pravdnih strank. V točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje sodišče prve stopnje ugotovilo še vrsto kreditov, ki jih je v letih 2003-2009 zaradi gradnje hiše najemala toženka, tudi vse te kredite pa je toženka odplačevala s svojim delom, zato jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot skupno premoženje pravdnih strank. V točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nadalje še zaključilo, da je toženka s plačami odplačevala najete kredite, po odbitku kreditnih obrokov pa je svoje plače tudi vlagala v skupni družinski gospodinjski proračun v skladu s svojimi zmožnostmi, ugotovilo pa je tudi njeno participacijo tako pri skrbi za skupnega otroka pravdnih strank, kakor tudi pri plačevanju skupnih življenjskih stroškov oz. hrane. Sodišče prve stopnje je v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je imela toženka v času trajanja izvenzakonskem skupnosti edina redni dohodek, za razliko od tožnika, ni pa moglo ugotoviti enakega participiranja tožnika v skupni družinski proračun v smislu denarnih sredstev, kljub temu pa je poudarilo, da to še ne pomeni, da je toženka s tem uspela izpodbiti v prid tožnika podano zakonsko domnevo o enakem deležu pravdnih strank na skupnem premoženju, saj zgolj s tem, da je za razliko od tožnika imela redno mesečno plačo, še ni izkazala večjega prispevka v skupno premoženje od tožnika, v prid takšnemu zaključku pa je sodišče prve stopnje izpostavilo angažma tožnika v obliki fizične pomoči pri izgradnji hiše, pa tudi pri domačih opravilih v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše. V točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša vrednost obravnavane nepremičnine, preračunana na čas razpada skupnosti (2012) 142.000,00 EUR, od tega zneska pa je odštelo vrednost zemljišča v K., ki je vložek posebnega premoženja toženke, v višini 5.500,00 EUR, prispevek toženke v višini 18.700,00 EUR iz naslova kupnine za stanovanje v L., ki prav tako predstavlja vložek njenega posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank, pa tudi prispevek tožnika v višini dela kupnine za prodano stanovanje v ... v višini 18.000,00 EUR, ki predstavlja vložek njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank. Zaključilo je, da skupni prispevek obeh bivših izvenzakonskih partnerjev znaša preostanek vrednosti te nepremičnine 99.800,00 EUR, h kateri pa sta pravdni stranki prispevali vsaka do 1/2 celote, torej vsaka do 49.900,00 EUR. Ker se toženki prizna skupaj vrednost 74.100,00 EUR (5.500,00 EUR + 18.700,00 EUR + 49.900,00 EUR) na tej nepremičnini, to v razmerju do celotne vrednosti nepremičnine (142.000,00 EUR) predstavlja delež 52/100, delež tožnika 48/100 (18.000,00 EUR + 49.900,00 EUR), zato je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in sicer v obsegu 48/100, v preostanku za zahtevanih še 2/100 celote, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točki 24. in 25. obrazložitve izpodbijane sodbe).

8Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz pravilnega materialno pravnega izhodišča za določitev deležev na skupnem premoženju, ki ga predstavljajo določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Po 1. odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po 2. odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Po 2. odstavku 59. člena ZZZDR pa sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

9Pritožbeno ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, prav tako pritožbeno tudi niso izpodbijani vložki posebnega premoženja obeh pravdnih strank v njuno skupno premoženje in sama metoda izračuna deleža vsake od pravdnih strank na predmetni nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, sporno pa je kakšen je glede na vse okoliščine primera siceršnji delež pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja.

10Ni pritrditi toženki, da izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na nedenarni prispevek tožnika, sploh ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker iz nje ne izhaja, katere priče naj bi potrdile s strani sodišča prve stopnje ugotovljen angažma tožnika v obliki fizične pomoči pri izgradnji hiše, pa tudi pri domačih hišnih opravilih oz. v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše, saj je sodišče prve stopnje to dovolj natančno obrazložilo v točki 15. izpodbijane sodbe, kjer je med drugim tudi navedlo, katere priče so izpovedovale o teh odločilnih dejstvih. Smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pristopilo k ugotavljanju okoliščin, ki so pravno odločilne za določitev deležev na skupnem premoženju bivših zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, je pa pritrditi toženki, da dejstev, na podlagi katerih je mogoče sprejeti zaključke o denarnih in nedenarnih prispevkih bivših izvenzakonskih partnerjev k ustvarjanju in ohranjanju skupnega premoženja, ni ugotovilo popolno, obenem pa tudi materialnega prava (2. odstavka 59. člena ZZZDR) pri vrednotenju prispevkov obeh pravdnih strank ni uporabilo v celoti pravilno, saj je izostala ocena oz. primerjava posameznih prispevkov obeh pravdnih strank, ki vplivajo na velikost deležev na skupnem premoženju. Tako je sodišče prve stopnje sicer v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo oz. zaključilo, da je imela toženka za razliko od tožnika redno mesečno plačo, da so tožnikovi dohodki iz dela na črno mesečno varirali in da izvedeni dokazi ne zadoščajo, da bi se lahko sklepalo o enakem participiranju tožnika v skupni družinski proračun v smislu denarnih sredstev, ni pa podalo nobene vrednostne ocene o višini denarnega prispevka vsakega od izvenzakonskih partnerjev k ustvarjanju in ohranjanju skupnega premoženja pravdnih strank in nobene medsebojne primerjave njunega denarnega prispevka². Enako velja tudi za ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe o angažmaju tožnika v obliki fizične pomoči pri izgradnji hiše, pa tudi pri domačih hišnih opravilih oziroma v zvezi z vzdrževanjem okolice hiše, ter za njegove ugotovitve v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe o participaciji toženke tako pri skrbi za skupnega otroka pravdnih strank, kakor tudi pri plačevanju skupnih življenjskih stroškov oz. hrane. Tudi pri ugotavljanju teh pravno pomembnih okoliščin za določitev deležev na skupnem premoženju je namreč povsem izostala vrednostna ocena tovrstnih nedenarnih prispevkov vsakega od bivših izvenzakonskih partnerjev in medsebojna primerjava teh njunih prispevkov³, pri čemer se sodišče prve stopnje, na kar pritožba prav tako utemeljeno opozarja, tudi ni opredelilo do navedb toženke, da je bila vsaj v času, ko je tožnik prestajal zaporno kazen (med leti 1997 in 2000) vsa skrb za skupnega otroka pravdnih strank in njuno gospodinjstvo, pa tudi upravljanje skupnega premoženja, izključno na njej, zato je trenutno vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da toženki ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakem deležu oziroma o enakem prispevku obeh pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja in posledično tudi njegov zaključek, da na velikost deležev pravdnih strank na, z izpodbijano sodbo, ugotovljenem skupnem premoženju vplivajo le vložki posebnega premoženja obeh pravdnih strank v njuno skupno premoženje.

12Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, t.j. v tč. I. izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev deleža tožnika na predmetni nepremičnini, v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je namreč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa samo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (355. člen ZPP in 23. člen Ustave RS). Z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pa tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 355. člena ZPP), saj se s tem sam postopek ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bo moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja sodišče prve stopnje po potrebi zgolj dopolniti že izveden dokazni postopek in ugotoviti pravno relevantna dejstva, pritožbeno sodišča pa bi moralo, če bi želelo samo opraviti novo sojenje v skladu z določilom 2. odstavka 355. člena ZPP celotni dokazni postopek ponoviti. Novo sojenje pred pritožbenim sodiščem pa bi bilo iz tega razloga tudi povsem neekonomično.

13V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po potrebi dopolniti že izveden dokazni postopek in v že nakazani smeri ugotoviti vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih bo lahko ob pravilni uporabi 2. odstavka 59. člena ZZZDR opravilo vrednostno oceno denarnih in nedenarnih prispevkov obeh pravdnih strank k ustvarjanju in ohranjanju skupnega premoženja in posledično podalo tudi oceno višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju in na predmetni nepremičnini.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je glede na določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržati za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/3 ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (člen 87/3 ZPP).

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Tako iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati niti tega, ali je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bil denarni prispevek toženke k skupnemu premoženju zgolj malo višji od tožnikovega, ali je bil znatno oziroma bistveno višji ali pa je bil morebiti njen denarni prispevek celo pretežen.
³ Izpodbijana sodba tako ne vsebuje prav nobenih zaključkov o tem, ali je bil angažma obeh pravdnih strank glede posameznih oblik nedenarnih prispevkov primerjalno enak, ali pa je bil morebiti prispevek katere od njiju bistveno večji ali pa celo pretežen.