VSL Sklep VII Kp 37363/2018

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. po določbi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe glede storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter višjemu sodišču predlagala „razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje“.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 37363/23018 z dne 9. 10. 2019 (s katerim je bila v prvem postopku razveljavljena s strani prvostopenjskega sodišča izrečena obsodilna sodba) ter izjavo oškodovanca B. B. o tem, da umika predlog za pregon, saj želi zadevo pustiti za seboj in računa, da z obdolženim v nadaljevanju ne bosta imela novih konfliktov. Nadalje je sodišče, izhajajoč iz že omenjenega sklepa višjega sodišča, presodilo, da v ravnanju obdolženega niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja nasilništva, opredeljevalo pa se je tudi do podrejenega položaja, pri čemer je izhajalo iz ravnanja obdolženca, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Pri tem je presojalo intenziteto in oblike izvrševanja nasilja in zaključilo, da ni mogoče ugotoviti takšne intenzitete in oblike izvrševanja nasilja, na podlagi katerega bi bilo moč zaključiti, da je šlo za spravljanje oškodovanca v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da zakonski znaki nasilništva v opisu ravnanja niso podani, zato je izdalo oprostilno sodbo, in sicer iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

5Navedeno odločitev graja pritožnica, ki utemeljeno zastopa stališče, da so v opisu kaznivega dejanja podani tako zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, kot tudi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Da je dejstveni opis (kot ga vsebuje obtožni akt) sklepčen v smislu konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, je mogoče razbrati tudi iz vsebine (v izpodbijani sodbi citiranega) sklepa VII Kp 37363/23018 z dne 9. 10. 2019, v katerem je višje sodišče navedlo, da je najmanj preuranjen, če ne celo zmoten zaključek sodišča prve stopnje o skupnem dogovoru oziroma skupnem delovanju obdolženca in neznanca v smeri obračunavanja z oškodovancem v trgovini S., saj iz načina izvršitve v smislu seštevka ravnanja obdolženca in neznanca ni mogoče avtomatično sklepati na skupno voljo in posledično na naklep vsakega od njiju do posledice, predvsem pa ne o zavesti in hotenju obdolženca, da neznanec kot sostorilec sodeluje na opisan način pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje pritrjuje naziranju pritožnice, da že iz navedenega zapisa izhaja, da je torej opis dejanja oziroma dejanj ustrezen, da pa je ugotavljanje skupne volje in posledično naklepa vsakega od njiju stvar dokaznega postopka, ki pa v ponovljenem postopku ni bil izveden.

6Kot pravilno ugotavlja pritožnica, je pritožbeno sodišče z zgoraj citiranim sklepom z dne 9. 10. 2019, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar je skladno z določili procesnega zakona pomenilo, da sodišče prve stopnje opravi (novo) glavno obravnavo in po izvedenem dokaznem postopku sprejme ustrezno odločitev. Sodišče prve stopnje ni tako postopalo, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je dne 10. 1. 2020 pričelo z glavno obravnavo, nato pa razen zaslišanja oškodovanca, ki je (na poziv sodnice) izjavil, da umika predlog za pregon, v kolikor bi se ugotovilo, da gre za predlagalni delikt, ni izvedlo nobenega drugega dokaza. Glavno obravnavo je torej sodišče takoj po tistem, ko je tožilstvo predstavilo obtožni predlog in je oškodovanec podal izjavo glede umika predloga za pregon, zaključilo. Kot pravilno ugotavlja pritožnica, iz zapisnika o glavni obravnavi (pa tudi iz razlogov izpodbijane sodbe) ni razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo, da je na zapisnik ugotovilo, da je stanje stvari razjasnjeno (list. št. 135).

7Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da bi kakršnekoli zaključke (tudi v zvezi z dilemami, ki jih je višje sodišče izpostavilo v zgoraj citiranem sklepu in se nanašajo na presojo dokazanosti udeležbe, sostorilstva, naklepa ter pravne opredelitve dejanja in procesnih predpostavk v zvezi s tem) sodišče prve stopnje lahko sprejelo zgolj in samo po izvedenem dokaznem postopku; torej na podlagi celovite in kritične ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov. Povedano drugače, šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo odločitev o tem, ali je obdolženemu A. A., v obsegu in na način, kot mu v (sklepčnem) obtožnem predlogu očita tožilstvo, dokazano kaznivo dejanje nasilništva, ali pa mu je morebiti dokazano „le“ kaznivo dejanje grožnje, kar pa bi ob že omenjeni izjavi oškodovanca, da umika predlog za pregon, sicer narekovalo izrek oprostilne sodbe. Vendar pa ne iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (kot to meni sodišče prve stopnje), ampak iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, saj se le-ta „veže“ na presojo oziroma oceno dokaznega postopka, ki pa je v obravnavani zadevi (neupravičeno) izostal. Nenazadnje v zvezi z dokazno oceno ne gre prezreti naziranja pritožnice, do katerega se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju tudi opredeliti, da naj bi že dejanje obdolženega - ko je na oškodovančevem delovnem mestu pred drugo osebo (stranko, zlasti če se postavimo na stališče, da obdolženi in neznana oseba, ki je oškodovanca lovila po trgovini S., nista delovala skupaj) napadel oškodovanca tako, da ga je udaril, ta pa je moral zbežati iz trgovine in pustiti svoje delovno mesto na blagajni brez nadzora - izpolnjevalo zakonske znake nasilništva po 1. odstavku 296. člena KZ-1, zlasti upoštevaje intenziteto dejanja, ki je oškodovanca pognala v beg, zaradi dejanja pa naj bi se počutil ponižanega in prestrašenega.

8Glede na povedano sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je (v ponovljenem postopku) sprejelo odločitev, ne da bi pred tem na glavni obravnavi izvedlo kakršnekoli dokaze, ravnalo v nasprotju z določbami procesnega zakona (329. člen ZKP in nadaljnji), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker je torej podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke in skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da bo opravilo glavno obravnavo, ponovno zaslišalo obdolženca in izvedlo vse potrebne dokaze ter na tej podlagi (seveda upoštevajoč tudi vse procesne predpostavke) odločilo o utemeljenosti obtožbenih očitkov, tako v smeri kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 (v kvalificirani in temeljni obliki), kot tudi v smeri kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter v zvezi s tem navedlo jasne in prepričljive razloge.