VSM Sodba IV Kp 12293/2019

I. Pritožba obdolženega N.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 13. 11. 2019 obdolženega N.Z. spoznalo za krivega storitve sedemindvajsetih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za vsako izmed teh dejanj mu je nato izreklo (pravilno bi bilo: določilo) kazen 1 mesec zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 7 mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 12293/2019.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanske stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da ga pritožbeno sodišče o seji obvesti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Različno od postopka s pritožbo iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča, v postopku s pritožbo iz stvarne pristojnosti okrajnega sodišča, strankina, v tem primeru pritožnikova zahteva, pritožbenega sodišča ne zavezuje, da bi pritožnika o seji obvestilo. To stori po 445. členu ZKP le, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Pogojeno spoznanje ni bilo doseženo, nenazadnje tudi zato, ker niti pritožnik ni navedel oziroma podrobneje obrazložil, v čem bi bila stvar po njegovi navzočnosti na seji pritožbenega sodišča še bolje razjasnjena, ali vsaj, da bi mu v dejanskem ali pravnem smislu dodatno koristila. Glede na to pritožbeno sodišče pritožnika o seji ni obvestilo, pritožbo pa je kot neutemeljeno zavrnilo.

5Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so naštete in opredeljene v 371. členu ZKP, medtem ko so kršitve kazenskega zakona naštete v naslednjem 372. členu ZKP. Pritožnik nobene od teh ni opredelil (specificiral) in tudi v pritožbeni obrazložitvi je pritožbeno sodišče ni prepoznalo. Pomeni, da je moralo samo po uradni dolžnosti preizkusiti le kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena ZKP, za katere je ugotovilo, da niso podane.

6Drugače je glede odločilnih dejstev, ko pritožnik tistih, ki niso bila ugotovljena, sicer ni opredelil, je pa v razmeroma obsežni pritožbeni obrazložitvi navedel, zakaj vse šteje, da ta dejstva po njegovem niso bila pravilno ugotovljena. Najprej zaradi izpovedbe priče M.G., ki ga je pričel obremenjevati potem, ko so se njegove prvotne navedbe o izvoru predloženih računov v davčnem postopku izkazale za neresnične. Kot takšne pa so se izkazale tudi v kazenskem postopku, saj mu sam pogodbe o sodelovanju s Š.H. ni mogel izročiti. Tedaj se je namreč neprekinjeno nahajal na prestajanju zaporne kazni, brez možnosti izrabe zunaj zavodskih ugodnosti. Slednje je nenazadnje ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Od tod potem sprememba v pričini izpovedbi, ko je M. G. pričel zatrjevati, da mu je račune izročala pritožnikova mama in hkrati, da mu je zneske po vseh 545 računih tudi plačal. Ko je bila mama, priča M.Z. zaslišana je izročanje računov zanikala, obtožba pa je bila očitno zaradi neverodostojnosti navedb priče M.G. "skrčena" na vsega 27 računov, ki se po izdaji ujemajo s časom, ko je kazniva dejanja objektivno lahko storil. Pri tem je bilo prezrto, da so bili prav vsi računi izdelani oblikovno enako, kar kaže na istega izdelovalca in na zadostno možnost, da je ravno ta izročal račune priči M.G. ali, da so bili računi izdelani v pričinem družinskem krogu. Predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke je bil zato smiseln, dodatno pa še, ker pri hišni preiskavi, ki so jo policisti opravljali pri pritožniku, ni bilo najdenega ničesar, kar bi vsaj nakazovalo na izdelavo računov z njegove strani oziroma mu policisti stvari, ki so jih iskali v odredbi, niso hoteli zaseči. Če bi to storili, bi bržkone našli le dokaze, ki bi ga dodatno razbremenili, kot bi bil razbremenjen po opravljenem poligrafskem testiranju, na kar pa sodišče prve stopnje ni pristalo.

7Pritožbeno sodišče povzeti pritožbeni obrazložitvi ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajalo iz obsega opisanega dejanja z izvršitveno obliko, ki je bila pritožniku, kljub nedoslednostim v izpovedbi priče M.G. ter brez poligrafskega testiranja, ki ga zakon kot procesno dokaznega dejanja ne predvideva, nedvomno izkazana. Dejstvo je, da samostojni podjetnik Š.H., s.p. za samostojno podjetnico A. G., s.p. ni ničesar delal, ampak je to bila pritožnikova mama, ki s prvim podjetnikom ni bila z ničemer povezana. Dejstvo je tudi, da mama pri samostojni podjetnici ni bila zaposlena, niti nista njunega razmerja na kakršenkoli drug formalnopravni način uredili. Za obstoj ponarejenih računov sta bili tako po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dejansko zainteresirani obe. Imenovana samostojna podjetnica zato, ker je lahko na takšen način knjigovodsko prikazala in upravičila izplačila pritožnikovi mami, ta pa zato, ker je bila na takšen način za opravljeno delo izplačana. Čeprav obojestranski interes, še zlasti po spremembi obtožbe, sam zase ustvarja v pritožbeni obrazložitvi nakazano možnost, da sta G. ponarejene račune dobila še od koga drugega ali jih morebiti celo sama ponaredila, je takšno možnost za opisanih 27 računov tudi po presoji pritožbenega sodišča izključena.

8Ne sme namreč ostati prezrto, da je delo pritožnikove mame povezano z nadaljevanjem poslovnega sodelovanja med pritožnikom in samostojno podjetnico oziroma dejansko s pričo M. G. kot njenim prokuristom, pa je posledično jasno, da je bil zaradi plačila za obstoj ponarejenih računov najbolj zainteresiran pritožnik in ne G., ki bi lahko opravljeno delo plačala po kateremkoli računu ali pa ga sploh ne bi plačala. Da se pritožbeno sodišče ne moti, izhaja še iz, po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenega dejstva, da je bila v navedenih 27 računih vpisana številka računa, ki je pripadel pritožnikovi mami ter zlasti, da so bili vsi računi na takšen način tudi plačani. Pomeni torej, da ponarejeni računi h G. niso prišli po neznani tretji osebi, niti da sta jih sama ponaredila, ker bi bilo to z vidika njunega interesa nesmiselno, ampak jima je račune posredoval pritožnik, s čemer je dosegel, da je bilo mamimo delo na takšen način plačano. Izpovedba priče M. G. se tako v odločilnem izkaže za verodostojno, medtem ko bi bili negativni rezultati opravljene hišne preiskave pri pritožniku pomembnejši, ko bi bilo zatrjevano, da je obravnavano kaznivo dejanje storil z drugo izvršitveno obliko (vpisovanje lažnih podatkov) ali da je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Tedaj bi ga negativni rezultati veliko bolj razbremenjevali kot v obravnavanem primeru, ko so imeli glede na ugotovljeno predložitev računov zgolj kontrolno naravo ter posledično brez možnosti, da bi pritožbeno sodišče zgornjo presojo spremenilo. Glede na to, in ker po že obrazloženem poligrafsko testiranje v veljavnem ZKP niti posredno ni predvideno kot procesno dejanje, ki bi bilo namenjeno dokazovanju in bilo zato dovoljeno, pritožbeno sodišče v ugotovljena odločilna dejstva v zvezi s pritožnikovo krivdo ni podvomilo ter je grajani obsodbi pritrdilo.

9Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji izrecno ni pritožil, posredno pa vendar, saj v pritožbeni obrazložitvi pravi, da je bil strožje kaznovan od M. in A. G., čeprav sam ni oškodoval nikogar, potem, da si je takoj po prestani kazni leta 2018 poiskal službo in da je edini, ki v družini skrbi za partnerko in tri otroke.

10Izhajajoč iz namena kaznovanja po 45.a členu KZ-1 je to venomer osredotočeno na posameznega storilca kaznivega dejanja, ki se mu po splošnih pravilih iz prvega odstavka 49. člena KZ-1, kazen odmeri glede na težo dejanja in krivdo. Primerjava med odločbami o kazenski sankciji med različnimi storilci različnih kaznivih dejanj s poskusi izenačevanja njihovih položajev že zato ni na mestu in dodatno zaradi okoliščin po drugem in tretjem odstavku 49. člena KZ-1, ki različnost teh položajev samo utrjujejo. Razlog za razlike med odločbo o kazenski sankciji po tej sodbi in enako odločbo po sodbi, ki je bila izrečena M. in A. G. je torej iskati v slednji, ki je po predmetu in nenazadnje niti po storilcih, z napadeno sodbo ne gre izenačevati. Končno, pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji ni posegalo še zato, ker je bila pritožnikova skrb za nepreskrbljene otroke pri odmeri kazni v celoti upoštevana, medtem ko obsežna predhodna obsojenost, kot pomembna obteževalna okoliščina v pritožbeni obrazložitvi ni bila ocenjena.

11Iz istih razlogov, kot je v zvezi s stroški kazenskega postopka storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče pritožnika oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).