VSL Sodba I Cpg 14/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 653,31 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v plačilo naložilo 35.379,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.149,25 EUR od dne 7. 7. 2018 dalje, od zneska 16.532,96 EUR od dne 11. 6. 2018 dalje in od zneska 17.697,24 EUR od dne 11. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.871,44 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku –ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje, ker se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da tožeča stranka toženi stranki ni izročila izvršnice v vrednosti 10% končnega pogodbenega zneska kot garancijo za odpravo napak v garancijski dobi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki pogodbeno sodelovali na podlagi dveh gradbenih pogodb, in sicer Gradbene pogodbe št. 02 z dne 14. 11. 2017, ki sta jo sklenili tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec za izdelavo, prevoz in montažo AB elementov objekta X. v Sežani (v nadaljevanju: G. Sežana; A1) ter Gradbene pogodbe št. 02_1 z dne 26. 1. 2018, ki sta jo sklenili tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec za izdelavo, prevoz in montažo AB elementov objekta Y. v Izoli (v nadaljevanju: G. Izola; A2). Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je tožeča stranka kot izvajalec vsa svoja dela po obeh pogodbah v celoti izvedla, za opravljeno delo izdala končne situacije, ki jih je tožena stranka potrdila za dela po pogodbi G. Sežana dne 8. 5. 2018 in za dela po pogodbi G. Izola dne 15. 5. 2018, kar vse izhaja iz listinske dokumentacije (A20 in A21). Iz zapisnikov o prevzemu del (A3 in A4) izhaja, da je tožena stranka dela prevzela. Poleg tega iz listinske dokumentacije (A12 in A16) tudi izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki izročila tudi vso dokumentacijo, potrebno za tehnični prevzem, med drugim tudi PZI, PID in POV. Iz 7. člena obeh zgoraj navedenih gradbenih pogodb izhaja, da bo tožena stranka kot naročnik tožeči stranki kot izvajalcu plačala pogodbeno dogovorjeni znesek v štirih obrokih, pri čemer bo zadnji obrok, v katerega je vključenih 10% pogodbenega zneska, plačala najkasneje 90 dni po izvršeni montaži celotnega objekta in predaji dokumentacije iz 17. člena pogodbe. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj temeljijo na izvedenih listinskih dokazih, je tožeča stranka izpolnila pogoje tudi za zadnje plačilo po 7. členu obeh pogodb. Pravdni stranki namreč plačila nista pogojevali z izročitvijo izvršnice. Iz 13. člena obeh pogodb res izhaja, da mora tožeča stranka v zavarovanje del v garancijski dobi (24 mesecev) toženi stranki izročiti izvršnico v višini 10% pogodbene vrednosti. Vendar izročitve izvršnice pogodbeni stranki nista vezali na plačilo zadnjega obroka po 7. členu pogodbe. Zato to tudi ni pogodbeno dogovorjen pogoj za izvedbo plačila. Tožena stranka sicer navaja, da je bila izročitev izvršnice dogovorjena tudi v zapisniku o predaji, kar sicer drži. Vendar s tem pogodbe v nobenem pogledu nista spreminjali, predmet tega postopka pa je le plačilo za izvedena dela po obeh pogodbah, ne pa morebitna izročitev izvršnice. Zato je vprašanje izročitve izvršnice v tem postopku dejansko brezpredmetno in se sodišču prve stopnje do tega vprašanja (ki ni predmet postopka) ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Zato v zvezi s tem ni moglo priti do pritožbeno zatrjevanih kršitev.

6Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, v katerem navaja, da zapisnik o prevzemu izvršenih del ne pomeni tudi dejanskega dokončanja del. Trditve o nedokončanih delih tožene stranke so povsem pavšalne in nekonkretiziriane, saj ne pojasni katerih del konkretno naj tožeča stranka ne bi izvedla. Predmet obeh pogodb je bila namreč izdelava, prevoz in montaža AB elementov objekta Y. v Izoli in X. v Sežani. Česa od tako dogovorjenih del tožeča stranka ni izvedla, tožena stranka ne pojasni. Niti to ne izhaja iz priloženih zapisnikov o prevzemu (A3 in A4). Sodišče prve stopnje zato tudi pravilno ni izvajalo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, saj so bile že njene trditve s tem v zvezi pomanjkljive. Zaslišanje pa je le dokaz, ki je namenjen ugotavljanju resničnosti prej zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa morebitnemu dopolnjevanju trditvene podlage, saj informativni dokaz ni dovoljen.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo pripravljalnega naroka, saj iz zapisnika naroka z dne 26. 6. 2019 (red. št. 19) izhaja prav nasprotno tj. da je bil pripravljalni narok opravljen. Opravljen je bil sicer v nenavzočnosti tožene stranke, vendar zato, ker tožena stranka svojega izostanka ni opravičila iz razloga, ki bi bil utemeljen. Slednje je sodišče pojasnilo na naroku samem, poleg tega pa tudi iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti pravilno vabljene tožene stranke. Postopanje sodišča prve stopnje je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Zgolj posredovanje vloge na sodišče nekaj dni pred izvedbo naroka, pri čemer je bilo vabilo toženi stranki vročeno več kot dva meseca pred tem (prim. povratnico v spisu pripeto k red. št. 16), v kateri pravdna stranka prosi za preložitev naroka, ker se le-tega ne more udeležiti, saj sta zakoniti zastopnik tožene stranke in njegova pooblaščenka (ki jo je pooblastil istega dne kot je bila sestavljena vloga) na dan predvidenega naroka na planiranem dopustu, ne predstavlja opravičenega razloga za preložitev naroka. Sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (115. člen ZPP). Dopust tožene stranke, kot je to v danem primeru, ko je tožena stranka za izvedbo naroka vedela že več mesecev, preložitev pa je predlagala v zadnjem trenutku, ne more predstavljati upravičenega razloga. Prav tako pa tudi ne dopust njegove pooblaščenke, saj slednja tudi ni mogla računati s tem, da bo sodišče zaradi njenega dopusta, v primeru kot je ta, prelagalo narok.

8Prav tako pritožba ni utemeljena v delu, ko trdi, da sodišče ne bi smelo izdati sodbe glede na stanje spisa, ker tega zakon ne predvideva. Iz prvega odstavka 282. člena ZPP izhaja, da če stranka ne pride na pripravljalni narok, izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Iz drugega odstavka istega člena pa nadalje izhaja, da če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Ker je tožeča stranka na naroku dne 26. 6. 2019 predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, je sodišče zato tudi imelo zakonsko podlago za svojo odločitev.

9Neutemeljeni so tudi vsi pritožbeni očitki, da je bila toženi stranki odvzeta pravica do poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave RS), saj je sodišče pravilno in v celoti izvedlo dokazni postopek, in sicer na podlagi pravno relevantnih trditev in dokazov v zvezi s temi dejstvi, dejansko stanje pa je popolno in pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje tudi ni ad hoc (kot trdi pritožba) zaključilo postopka, temveč šele po izvedenem dokaznem postopku, ki je bil opravljen na javni glavni obravnavi, na katero je bila tožena stranka pravilno vabljena, vse v skladu s procesnimi pravili pravdnega postopka. Če se tožena stranka glavne obravnave ni udeležila, pri čemer ni navedla utemeljenega razloga za svoj izostanek, se sedaj v pritožbi ne more sklicevati na odvzem pravice do poštenega sojenja. Sodišče je toženo stranko pravilno vabilo tako na pripravljalni narok kot prvi narok za glavno obravnavno in jo tudi opozorilo na posledice neupravičenega izostanka. Če se tožena stranka naroka ni udeležila, je dolžna sama nositi posledice svojih dejanj oziroma opustitev. Eno od načel pravdnega postopka je namreč tudi načelo ekonomičnosti, v skladu s katerim izvaja sodišče le tiste dokaze, ki so za postopek potrebni, hkrati pa je sodišče dolžno onemogočiti tudi vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Skladno s 23. členom Ustave RS je sicer vsakomur zagotovljena pravico do sodnega varstva, vendar to ne pomeni, da je pravica do sodnega varstva neomejena. Kot vsako pravico je tudi to treba izvrševati pošteno in skladno z njenim namenom. Zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka predvsem v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Glede na vse navedeno je presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna, saj so se pritožbeni očitki tožene stranke v celoti izkazali za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo 875 točk (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške, vse povečano za 22% DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 653,31 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za pregled spisa in dokumentacije, saj navedeni stroški ne pomenijo samostojnega opravila, temveč so zajeti v sestavi odgovora na pritožbo. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.