VSC Sodba I Kp 41108/2019

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov spremeni tako, da se obtožencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzame še osebni avtomobil znamke M. B., tip..., reg. št. ..., s pripadajočimi ključi in prometnim dovoljenjem, zasežen dne 8. 8. 2019.

Sicer pa se v preostalem pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi sprejetega priznanja krivde obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas prebit v priporu od 8. 8. 2019 od 5.15 ure dalje ter 600,00 EUR denarne kazni, kar predstavlja 60-dnevnih zneskov po 10,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe in ki se bo v primeru, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja kazni. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in mu odvzelo mobilni telefon znamke Samsung, zasežen dne 8. 8. 2019. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in plačila sodne takse. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo še, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornikov A. Z. in B. K., ki sta bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz sredstev proračuna.

2Zoper sodbo se pritožuje okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o varnostnem ukrepu. Predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče denarno kazen v višini 100-dnevnih zneskov v višini po 10,00 EUR, torej 1.000,00 EUR ter da skladno z določbo prvega odstavka 73. člena KZ-1 obtožencu izreče tudi varnostni ukrep odvzema zaseženega osebnega avtomobila, s pripadajočimi ključi in prometnim dovoljenjem.

3Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila obtoženec in njegov zagovornik P. P. P., odvetnik v L. M., da pritožba ni utemeljena in jo naj zato sodišče druge stopnje kot takšno zavrne.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb državne tožilke in navedb obtoženca ter zagovornika v odgovoru na pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da se državna tožilka utemeljeno zavzema, da se obtožencu izreče tudi varnostni ukrep odvzema zaseženega osebnega avtomobila s pripadajočimi ključi in prometnim dovoljenjem, medtem, ko se neutemeljeno zavzema za zvišanje obtožencu izrečene denarne kazni.

6Sodišče druge stopnje ne deli mnenja državne tožilke, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo prenizko denarno kazen. Državni tožilki (ki v pritožbi sicer po eni strani uveljavlja, da obtoženec in njegova družina, ki živijo v N., ki je članica Evropske unije z dobro urejenim sistemom socialnega skrbstva, ki nudi uživalcem socialnih transferjev, glede na razvitost države nedvomno takšno pomoč, ki je zadostna za preživetje, pri čemer gre nedvomno za višje zneske s katerim bi bil obtoženec zmožen plačati tudi na naroku za izrek kazenske sankcije predlagano denarno kazen v višini 100-dnevnih zneskov po 10,00 EUR, po drugi strani pa sama ugotavlja, da je res, da obtoženčeve premoženjske razmere niso ugodne), je treba pritrditi, ko navaja, da premoženjske razmere ne določajo višine denarne kazni. Skladno z določbo drugega odstavka 47. člena KZ-1 sodišče število dnevnih zneskov določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Od slednjih okoliščin pa je skladno z določbo tretjega odstavka 47. člena KZ-1 odvisna višina dnevnega zneska denarne kazni, ki ga določi sodišče. Državna tožilka ima zato prav, ko v pritožbi navaja, da se višina denarne kazni skladno s prvim odstavkom 49. člena KZ-1 določa predvsem glede na težo dejanja in storilčevo krivdo, pri čemer skladno z določbo drugega odstavka istega člena sodišče pri tem upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, to je olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih zakon primeroma našteva z že navedeno izjemo to je okoliščine, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Državna tožilka sama ugotavlja, da je sodišče prve stopnje težo obtoženčevega kaznivega dejanja in njegovo krivdo pravilno ugotovilo, obtoženčeve premoženjske razmere pa ustrezno upoštevalo pri določitvi višine posameznega dnevnega zneska. Ob takem stanju zvišanja obtožencu izrečene denarne kazni na predlagano kazen v višini 1.000,00 EUR ne more doseči z navedbo, da je takšna predlagana višina denarne kazni skladna z denarnimi kaznimi, ki se izrekajo v primerljivih zadevah in bi ga zato sodišče prve stopnje moralo izreči. Do take navedbe se namreč ni mogoče opredeliti, ker je državna tožilka ne konkretizira, saj v pritožbi ne navaja nobene kazenske zadeve, ki da bi bila z obravnavano primerljiva. Glede na to, da se za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 z izvršitveno obliko, za katero je bil obtoženec spoznan za krivega, zahteva plačilo za sprovedbo tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanja v njej, čez mejo in ozemlje države, do zvišanja denarne kazni ne moreta privesti tudi okoliščini, da je obtoženec predmetno kaznivo dejanje storil očitno iz koristoljubnosti oziroma z razlogom pridobiti si premoženjsko korist ob izkoriščanju težke socialne stiske kar sedmih pribežnikov. Gre namreč za okoliščini, ki jih državna tožilka le na splošno navaja ne da bi jih podrobneje obrazložila in s tem omogočila presojo, ali gre za tako odstopanje, da je upoštevno pri odmeri denarne kazni, ali ne. Pritožba državne tožilke zoper odločbo o kazenski sankciji se tako pokaže kot neutemeljena.

7Za razliko od obtoženca in zagovornika pa se sodišče druge stopnje strinja z mnenjem državne tožilke, da odločitev sodišča prve stopnje, da obtožencu ne izreče varnostnega ukrepa iz prvega odstavka 73. člena KZ-1 tudi glede zaseženega osebnega avtomobila, dokazano uporabljenega za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ni sprejemljiva.

8Drži, da je ta stvarni varnostni ukrep fakultativne narave, kot to izpostavlja v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje in na kar znova v odgovoru na pritožbo opozarja zagovornik. Vendar na izrek tega varnostnega ukrepa okoliščine, ki jih navajata obtoženec in zagovornik v odgovoru na pritožbo, in sicer da obtoženec osebni avtomobil nujno potrebuje za vsakodnevne vožnje otrok v šolo in vrtec, za prevoze bolne žene in očeta k zdravniku (kar sodišča druge stopnje ne prepriča, glede na to, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil sredi tedna - iz srede na četrtek, kar kaže na to, da imajo prej našteti za naštete prevoze očitno na razpolago tudi druga prevozna sredstva); da obtoženec tudi sam glede na slabo zdravstveno stanje potrebuje lasten avtomobil in da bo zato zanj in njegovo družino z odvzemom nastala nepopravljiva škoda, ter da je bil predmetni avtomobil kupljen pred tremi leti in tako ni bil kupljen s sredstvi, ki bi lahko bila pridobljena z očitanim kaznivim dejanjem, nimajo nobenega vpliva.

9Po določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1 se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, vzeti, če so storilčeva last. Predmeti, ki jih je mogoče odvzeti, morajo biti na neposreden način povezani s kaznivim dejanjem in prav zaradi te povezanosti in zaradi možnosti, da jih obdrži storilec kaznivega dejanja pomenijo posebno nevarnost. Njihov odvzem pa je predviden zaradi odstranitve te nevarnosti. Sprejemljivo državna tožilka navaja, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev, da obtožencu ne izreče predlaganega varnostnega ukrepa odvzema osebnega avtomobila, s katerim je v predmetni zadevi prevažal tujce, napačni. Sodišče prve stopnje je kot razlog za svojo odločitev namreč navedlo, da je ponovitvena nevarnost obtoženca, da bi z zaseženim vozilom ponovil kaznivo dejanje odpravljena s podaljšanjem mu pripora do nastopa kazni in da je sprejeto odločitev narekovalo tudi dejstvo, da vozilo nima skritih ali prirejenih prostorov. Nevarnosti, da bi bil predmetni avtomobil uporabljen za novo kaznivo dejanje ni mogoče vezati na podaljšanje pripora obtožencu do nastopa kazni kot je to storilo sodišče prve stopnje. Presojati jo je treba širše, še posebej v luči sedanje begunske krize. Takšna presoja pa pokaže, da je podana takšna stopnja nevarnosti, da bo predmetni osebni avtomobil uporabljen za storitev novega istovrstnega kaznivega dejanja, kot se zahteva za izrek predmetnega stvarnega varnostnega ukrepa. Utemeljeno državna tožilka uveljavlja tudi, da dejstvo, da bi moralo vozilo imeti skrite ali posebej prirejene prostore za prevoz tujcev pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1 ni pogoj za odvzem vozila, kot je to na primer pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1. Državna tožilka ima zato prav, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu predmetno vozilo, brez katerega obravnavanega kaznivega dejanja ne bi mogel izvršiti, skladno z določbo prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzeti, kot je to sicer storilo glede zaseženega mu mobilnega telefona, uporabljenega pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

10Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in prvostopenjsko odločbo o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se obtožencu poleg na prvi stopnji odvzetega zaseženega mobilnega telefona, odvzame tudi osebni avtomobil, s pripadajočimi ključi in prometnim dovoljenjem, uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja.

11Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov spremenilo tako, kot je navedeno v izreku te sodbe, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Državna tožilka je s pritožbo delno uspela, zato bi moral obtoženec plačati kot strošek nastal s pritožbo sodno takso. Iz enakih razlogov kot je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, je tudi sodišče druge stopnje ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse v zvezi s pritožbo ogroženo preživljanje obtoženca in njegovih štirih mladoletnih otrok za katere mora skrbeti, zato ga je iz tega razloga plačila sodne takse oprostilo.