VSL Sodba I Cpg 851/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.003,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.6.2014 dalje, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne; (2.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 757,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi; podredno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je lastnica nepremičnine z ID znakom 001, preko katere poteka nadvoz odseka državne ceste, ki ga upravlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca določilo enkratno nadomestilo v višini 4.003,54 EUR.

6Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. Navaja, da izpodbijani sodbi po temelju ne nasprotuje, a da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno štelo, da lahko uporabnino določi kot enkraten denarni znesek, po plačilu katerega bo lahko tožena stranka v prihodnje brezplačno uporabljala nepremičnino tožeče stranke. Po njenem mnenju je takšno razumevaje 198. člena Obligacijskega zakonika – OZ napačno, tako nadomestilo ne more po višini sovpadati z nadomestilom za stvarno služnost. Po 198. členu OZ lahko prisojena uporabnina predstavlja kvečjemu nadomestilo za uporabo njenega zemljišča do vložitve tožbe. Če pa že predstavlja enkratno nadomestilo, pa je to že na prvi pogled očitno prenizko glede na obremenitev njene lastninske pravice, in sicer zaradi varovalnega pasu po Zakonu o cestah. Kot še navaja pritožnica, je s tem obremenjena njena celotna nepremičnina, medtem ko varovalni pas železnice nepremičnine ne obremenjuje v taki meri.

7Tožeča stranka je v pritožbi sicer navedla, da uveljavlja tudi kršitev prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa tega v ničemer ni obrazložila, zato višje sodišče odgovora na ta očitek ne more podati. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pa niso podane.

8Sodišče prve stopnje je povsem pravilno nadomestilo oziroma tako imenovano uporabnino določilo v enkratnem znesku. Tožeča stranka je namreč sama zahtevala tako plačilo, v pritožbi pa ne trdi, da bi potem, ko je izvedela, da bo sodišče prve stopnje kot pravno podlago upoštevalo 198. člen OZ, kakorkoli temu prilagodila zahtevek. V skladu z 2. členom ZPP pa sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov in zato ni imelo podlage, da bi odločilo o čem drugem.

9V pritožbi se tožeča stranka sicer strinja z uporabljeno materialno pravno podlago, prisojeno uporabnino pa ocenjuje kot prenizko. Sodišče prve stopnje je uporabnino določilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, saj samo ne razpolaga s potrebnim znanjem. Vse pomisleke glede višine nadomestila, ki jih tožeča stranka uveljavlja tudi v pritožbi, je izvedenec že upošteval in odgovoril nanje, sodišče prve stopnje pa je njegovemu mnenju v celoti sledilo. Tudi višje sodišče se strinja, da je mnenje prepričljivo in iz njega jasno izhaja, da je z nadvozom in prevozno cesto obremenjenih le 240 m² od celotne površine nepremičnine s površino 3.289 m², kar predstavlja le dobrih 7 % nepremičnine. Pri tem je izvedenec tudi pojasnil, da je celotna nepremičnina obremenjena še v varstvenim pasom železnice. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, ki ga izpostavlja izpodbijana sodba, tožeča stranka pa temu ne nasprotuje, da pravdni stranki po dopolnitvi izvedenskega mnenja nista ugovarjali tako ugotovljeni vrednosti enkratnega nadomestila.

10Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi ugotovljeno nadomestilo predstavljalo nadomestilo za stvarno služnost. Gre le za pojasnilo metodo, ki jih je za izračun ugotovljenega nadomestila (uporabnine) uporabil izvedenec. Pri tem si je pomagal tudi z nadomestilom za stavbno pravico. Ni sicer dvoma, da tožena stranka nima niti stavbne pravice, vendar pa to ne pomeni, da bi bila zato uporabnina kaj višja. Uporabnina namreč predstavlja odmeno za uporabo tuje stvari, ne vsebuje pa kakšnih »kazenskih« zneskov, torej ne gre za dodatno sankcijo zaradi neupravičene uporabe tuje stvari.

11S pritožbenimi navedbami tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilnosti izvedenskega mnenja in jasnih ter pravilnih razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Ker je tožeča stranka zahtevala nadomestilo v enkratnem znesku (pojasnjeno že zgoraj), je izvedenec v skladu s tem tudi pripravil izvedensko mnenje, pri tem pa je upošteval tudi vse pripombe tožeče stranke – pojasnil je, zakaj njegove ocene ne morejo spremeniti in za to navedel tudi vse potrebne razloge, sodišče prve stopnje pa je zato pravilno sledilo njegovemu mnenju.

12Izrecno navedeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).