VSL sodba Cpg 11/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba tožene stranke, št. 000 z dne 17.1.1995 razveljavi oziroma odpravi. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 545.175,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je sicer postopek revizije dopusten, ni pa dopustno v tem postopku izdati odločbe, v nasprotju s pravilno razlago zakonodajalca, prav tako pa tudi ni jasno, kako si sodišče zamišlja zaključek tako izvedenega revizijskega postopka. Tudi z vidika računovodskih načel in standardov je tako vsebinsko kot tudi zneskovno nesmiselno in nedosledno zagotovljena odprava oškodovanja, če se ta zagotavlja le z odločbo pri eni pravni osebi, čeprav se vzporedni ukrep mora po navedenih načelih odraziti tudi pri drugi pravni osebi. Pritožnica je predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo "kot nepravilno odpravi". Zahtevala je povrnitev pritožbenih pravdnih stroškov.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navedla je, da je odločba tožene stranke, katere razveljavitev je tožeča stranka s tožbo zahtevala, tudi sicer pomanjkljiva in nesklepčna, da je ne bi bilo mogoče v nobenem primeru izvršiti. Odločba dejansko nima paricijskega roka, saj se tožena stranka ne bo več lastninila. Iz istega razloga je nesmiselna tudi določba III. točke sporne odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 - skrajšano: ZLPP) ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen zakona). Podjetja z družbenim kapitalom so po določbi 1. odst. 3. člena podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital. Na podlagi iste določbe uporablja ZLPP v vseh svojih nadaljnjih določbah (ki sledijo 3. členu) besedo "podjetje" v zgoraj navedenem smislu.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da tožeča stranka ne sodi med podjetja, ki "imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital". Tako je sklepati med drugim iz ugotovitve sodišča prve stopnje (zadnji odstavek tretje strani odločbe), da je tožeča stranka "nesporno pravna oseba, ki se po ZLPP ne bo preoblikovala". Takega zaključka tudi pritožba ne izpodbija (prikaz njenega razumevanja nenominiranega kapitala ne gre v to smer).

Sporna odločba tožene stranke se opira na določbe 48.b in 48.c člena ZLPP. Obe določbi govorita o podjetju. Ko ZLPP v 48.b členu določa, kateremu podjetju revizijski organ z odločbo naloži ukrepe, določene z ZLPP, ki jih mora upoštevati tudi Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo pri odobritvi lastninskega preoblikovanja in za katero podjetje velja, da ne sme odpisati z odločbo Agencije ugotovljenih terjatev, nima v mislih katerokoli podjetje, ampak podjetje, kot je definirano v 1. odst. 3. člena ZLPP. Tudi določbi 3. in 4. odst. 48.b člena ZLPP jasno kažeta na to, da se odločba izda podjetju, ki se bo lastninsko preoblikovalo, saj sicer ne bi omenjali vloge Agencije in prepovedovali odpisa terjatev do izvedenega postopka lastninskega preoblikovanja. Tožeča stranka pa ni tako podjetje, saj se ne bo lastninsko preoblikovalo. Enako velja za odločbo po 48.c členu ZLPP, s katero se naloži podjetju (tistemu iz 1. odst. 3. člena ZLPP) ukrepe, s katerimi zagotovi pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je namen prehodnih in končnih določb ZLPP, med katere so umeščene tudi določbe o revizijskem postopku in o pristojnosti revizijskega organa za izdajo sporne odločbe, pripraviti pogoje za lastninsko preoblikovanje po določbah ZLPP. Najpomembnejši pogoj je pravilno izkazovanje vrednosti družbenega kapitala, ki se ugotovi z otvoritveno bilanco (1. odst. 4. člena ZLPP). Prav zaradi tega, ker se vrednost kapitala, ki se lastnini, ugotovi s otvoritveno bilanco, so pomembna knjiženja, vendar ne knjiženja pri pravnih osebah, v katera je podjetje, ki se lastnini, vlagalo družbena sredstva, ampak knjiženja pri podjetju, ki se lastnini. Res je, kot opozarja pritožba, da bi se morala knjiženja pri obeh pravnih osebah, če se upoštevajo pravila in standardi računovodske stroke, (praviloma) ujemati. Vendar pa drugačno, čeprav morda napačno knjiženje pri pravni osebi, v katero je vlagalo podjetje, ki se lastnini, na samo lastninjene v prav nobenem pogledu ne more vplivati. Vrednost družbenih sredstev, ki se upošteva pri spremembi podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja, je vrednost iz otvoritvene bilance podjetja, ki se lastnini in ne pravne osebe, v katero je vlagalo družbena sredstva podjetje, ki se lastnini (2. odst. 17. člena ZLPP).

V zvezi s pritožbeno navedbo, da sicer ni mogoče odpraviti nastalega oškodovanja družbenega kapitala, če se ne (p)opravijo ustrezna knjiženja pri tožeči stranki, je potrebno dodati, da ta argument ni prepričljiv. Vlagatelji družbenih sredstev imajo vse možnosti, da z ustreznimi pravnimi postopki dosežejo varstvo svojih pravic, ki jih imajo kot delničarji. Vlagatelji družbenega kapitala so večinski delničarji tožeče stranke, zato imajo vse možnosti, da uveljavijo svojo voljo. Vsaj po lastninskem preoblikovanju tudi ni dvomiti v njihovo zainteresiranost za uveljavljanje svojih pravic. Te svoje pravice bodo tudi prisiljeni, uveljavljati, saj so zaradi popravkov svojih otvoritvenih bilanc povečevali vrednost svojega celotnega kapitala zaradi zvišanja vrednosti kapitala, vloženega v tožečo stranko. Uprave vlagateljev bodo tako pod pritiskom svojih delničarjev, ki so zaradi povečanja kapitala, ki se lastnini, pridobili manjše poslovne deleže.

Pritrditi je tožeči stranki, da sporna odločba določa v II. točki rok za izvršitev odločbe, ki se dejansko razteza neskončnost. Tožeča stranka se ne bo lastninila, II. točka odločbe pa določa, da je potrebno opraviti "uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov ter s knjiženji v svojem računovodstvu pravilno izkazati družbeni kapital po stanju na dan 1/1-1993 pred pričetkom lastninskega preoblikovanja ...". Že iz tega razloga je bilo potrebno odločbo razveljaviti.

Pritožbeno sodišče je po določbi 2. odst. 365. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi 368. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena, v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).