VSC Sodba Cp 483/2018

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločitvi pod točko I./1. izreka tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2015 dalje do plačila in

- v odločitvi pod točko I./3. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki, zviša na 1.481,26 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 459,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod točko I./1. izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača odškodnino v višini 10.541,10 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 10.320,00 od 25. 3. 2015 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 221,10 EUR od 9. 5. 2017 dalje do plačila, pod točko I./2. izreka je nadaljnji tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 88.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2015 dalje zavrnilo, pod točko I./3. izreka tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 519,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod točko II. izreka pa je še sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 9. 5. 2017.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, izpodbija jo v prisodilnem delu v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 10.320,00 EUR s pripadki (t.j. v delu točke I./1. izreka glede nepremoženjske škode) in v stroškovnem delu (t.j. v točki I./3. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino za nepremoženjsko škodo zniža na 41.280,00 EUR (oz. povedano drugače, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne še za znesek 10.320,00 EUR s pripadki) ter odmeri pravdne stroške v skladu z dejanskim uspehom v postopku, tožeči stranki pa naloži še povračilo njenih pritožbenih stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje, v nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje sicer korektno povzelo izvedensko mnenje dr. M. Ž. o obsegu škode, vendar je tožniku glede na individualne okoliščine in glede na primere iz sodne prakse o priznanju odškodnin v primerljivih pa tudi hujših primerih, prisodilo previsoko odškodnino po postavkah duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj odmerjena odškodnina po navedenih postavkah ni skladna z namenom denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in je zato nezdružljiva s svojo naravo. Pri odmeri nepremoženjske škode sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke predmetnega odškodninskega primera ni ustrezno umestilo med primerljive odškodninske primere oziroma v ustrezno razmerje med hujšimi in lažjimi primeri. Tožena izpostavlja, da skupno odmerjena odškodnina ustreza 48 povprečnim plačam, medtem ko so bile oškodovancem v primerljivih ali celo hujših odškodninskih zadevah, ki jih tudi navaja (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 526/2007, VIII Ips 58/2008 in II Ips 75/2007), odmerjene odškodnine v povprečju med 10 in 25 povprečnih neto plač v času odmere. V delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se je tožena stranka sicer strinjala z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik kot posledico predmetne nesreče navajal vrsto težav, zaradi katerih naj bi bile njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, izvedeni dokazi, zlasti izvedensko mnenje pa tega niso potrdili. Izpostavila je, da je izvedenec zaključil, da poškodbe tožniku niso zapustile posledic, izjemoma poškodbe desnega očesa, ki pa upoštevajoč tožnikovo predhodno stanje tudi ni takšna, da bi omejevala njegove življenjske aktivnosti. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine po tej postavki ni dalo prave teže posameznim dejstvom in ni v zadostni meri upoštevalo, da iz razpoložljive dokumentacije zdravstvenega kartona tožnika izhaja, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom hudo prizadetost vida na desnem očesu, in sicer zaradi poškodbe iz otroštva, ko ga je brcnil konj. Že tedaj je bil na desno oko praktično slep, čemur pritrjuje tudi izvid okulista pred škodnim dogodkom, v katerem je zapisano, da je zaradi poškodbe iz otroštva pri njem podana 30% telesna okvara, kar pomeni praktično slepoto (zapis na 11. strani izvedenskega mnenja). Sodišču prve stopnje tožena stranka nadalje očita, da pri odmeri odškodnine ni pravilno upoštevalo ugotovitev izvedenca, da se pri tožniku v funkcionalnem pogledu vid ni poslabšal, da že pred nesrečo z njim ni videl skoraj nič, globinskega vida že prej ni imel, vidno polje je bilo že pred škodnim dogodkom enormno zmanjšano, videl je le svetlobo (zamah roke pred očesom). Vse aktivnosti, kot jih je počel pred dotično poškodbo, lahko izvaja tudi po njej, kar zadeva ugotovitev, da bo oko v prihodnje potrebovalo zaščito, saj je po poškodbi bolj dovzetno za spremembe temperatur, vlažnosti in prepiha, pa tožena stranka izpostavlja, da je izvedenec sam jasno poudaril, da se ob pravilni negi tožnik s temi težavami ne bo srečaval. Breme, ki ga predstavlja skrb za pravilno nego, pa je po mnenju tožene stranke okoliščina, ki sodi pod postavko telesnih bolečin in nevšečnosti, ne pa zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje še očita, da je s tem, ko je ocenilo, da trajne posledice pri tožniku predstavlja psihična obremenjenost, ker je po škodnem dogodku zaznavanje svetlobe na desno oko popolnoma odsotno, poseglo v trditveno podlago tožbe, saj tožnik tega dejstva ni zatrjeval ne v tožbi, ne v vlogah, niti ne na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi sicer pa tožnik še vedno opravlja vse dejavnosti in opravila, kot jih je pred poškodbo, še vedno vozi avto, kolo, še vedno lahko brez težav hodi po ulici,... bere, gleda televizijo, zato mu po oceni tožene stranke dejstvo, da je po poškodbi izgubil še tisti preostali (sicer že pred dotično poškodbo nefunkcionalni) vid, zagotovo ne more predstavljati takšnega bremena, da bi opravičevalo prisojo odškodnine, toliko manj pa odmero tako visoke odškodnine, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka meni, da tožniku iz tega naslova odškodnina sploh ne pripada, če pa že, pa le-ta ne bi smela presegati 8.000,00 EUR, kar utemeljuje tudi s primeri iz sodne prakse (zadeva Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 415/2007 in zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 562/2007 in II Ips 75/2007). Ob tem še izpostavlja, da je tožnik odškodnino po tej postavki vtoževal tudi zaradi drugih trajnih posledic, ki naj bi ga ovirale pri vsakodnevnih opravilih, vendar pa te skladno z mnenjem izvedenca medicinske stroke niso podane. Tožena stranka se nadalje pritožuje tudi glede odmere odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj meni, da je ta glede na opisano velikost in izgled brazgotin, kot jo je podal izvedenec, ter blažjo izkrivljenost nosu odmerjena previsoko in ne bi smela presegati zneska 1.500,00 EUR. Izpostavlja ugotovitve izvedenca, da gre za majhne brazgotine (od 1 cm do 3 cm), ki so nežne in vidne le ob pozornem gledanju in niso tako moteče in ne predstavljajo skaženosti, ki bi bila podlaga za priznanje odškodnine. Tožena stranka še navaja, da iz medicinske dokumentacije izhaja (izvida otorinolaringologa iz leta 1999 in leta 2009), da je bil tožnikov nos ukrivljen že pred nesrečo, da je tožnik imel že pred nesrečo brazgotino in močno vdrto kost na desni obrvi, ki sta obe bili posledica stare poškodbe. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke upoštevati tudi ta objektivno ugotovljena dejstva, pa tudi dejstvo, da tožnikov obraz že zaradi teh predhodnih poškodb, kot tudi starostnih sprememb, ni bil popoln in da mu deformacija nosu sicer v drugo stran in dodatna komaj opazna brazgotina ne moreta predstavljati tako hudih duševnih stisk, da bi opravičevale odškodnino v višini, kot jo je odmerilo sodišče. Zaradi vsega navedenega tožena stranka meni, da pravilna ocena vseh izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev, pravilna uporaba materialnega prava in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (odškodnina mora biti primerljiva odškodninam, ki so prisojene v podobnih primerih), narekuje zaključek, da tožnik ni upravičen do dodatne odškodnine, saj je tožena stranka (ob dejstvu, da v fazi izvensodnega postopka pa vse do izdelave izvedenskega mnenja v sodnem postopku zaradi tožnikovega zavestnega prikrivanja podatkov in izkrivljanja resnice s predhodnim obsegom poškodbe in stopnjo okrnjenosti vida, ki je bila pri njem podana že pred dotično poškodbo, ni bila seznanjena), že z izplačilom nespornega dela odškodnine pred pravdo presegla okvir pravnega standarda pravične odškodnine, ki jo je začrtala sodna praksa.

3Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril.

4Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožnik zoper toženo stranko zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 3. 6. 2014, ko je bil okoli 17.00 ure poškodovan na oddelku metalurgije v trgovini ... ki je imela v času škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožnik med tem, ko je zaposleni na oddelku metalurgije stregel predhodne stranke, stal in čakal na vrsto, približno en meter od vrat enega izmed kontejnerjev na tem oddelku, kjer zaposleni nudijo informacije, in je nanj med prelaganjem padla cev in ga poškodovala. Trdil je, da je za škodo, ki mu je nastala v tem škodnem dogodku, odgovoren zavarovanec tožene stranke, saj je njegov zaposleni izgubil nadzor nad pokončno postavljenimi cevmi, ki so zaradi njegovega malomarnega ravnanja padle in poškodovale tožnika. S tožbo je tožnik najprej zahteval od tožene stranke odškodnino v višini 98.660,00 EUR (od tega iz naslova nepremoženjske škode 95.000,00 EUR in iz naslova predpravdnih odvetniških stroškov 3.660,00 EUR), nato pa je s pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2017 tožbo spremenil tako, da je zahteval še plačilo odškodnine v višini 221,10 EUR iz naslova prevoznih stroškov, skupaj torej 98.881,10 EUR odškodnine s pripadki. Tožnik od tožene stranke tako zahteva odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 135.000,00 EUR (od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 50.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 10.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 65.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnino v višini 10.000,00 EUR), zmanjšano za že plačani nesporni del odškodnine v višini 40.000,00 EUR, t.j. odškodnino v višini 95.000,00 EUR, za odvetniške stroške pred pravdo odškodnino v višini 3.660,00 EUR in za nastalo premoženjsko škodo iz naslova prevoznih stroškov odškodnino v višini 221,10 EUR.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom desne ličnice s premaknitvijo odlomkov, zlom desnega očničnega roba z izbitjem fragmenta, zlom nosnih kosti s premaknitvijo odlomkov, poškodbo desnega vidnega živca, rano v zatilju, raztrganino desne spodnje in zgornje veke z defektom desne zgornje veke ter pretres možganov ter zaključilo, da tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo pripada pravična denarna odškodnina v skupni višini 51.600,00 EUR (od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnina v višini 21.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnina v višini 2.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v višini 23.100,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnina v višini 5.000,00 EUR), upoštevaje že plačani nesporni del odškodnine v višini 40.000,00 EUR oz. v valoriziranem znesku 41.280,00 EUR, pa je zaključilo, da je dolžna tožena stranka tožniku za nepremoženjsko škodo plačati še 10.320,00 EUR odškodnine. V zvezi z vtoževano odškodnino za nastalo premoženjsko škodo, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik upravičena do plačila odškodnine v 221,10 EUR iz naslova stroškov prevoza.

8Pritožbeno ni izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo, zato ni predmet pritožbenega obravnavanja, glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter iz naslova prestanegu strahu pa pritožba ni konkretizirana, zato je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus pritožbe, ki pa nepravilnosti pri odmeri odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode ni pokazal.

9Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago z ugotovitvijo, da pri tožniku predstavlja psihično obremenjenost, ker je po škodnem dogodku zaznavanje svetlobe na desno oko popolnoma odsotno, saj je dejstvo popolne odsotnosti zaznavanja svetlobe na desno oko zajeto že v trditvah tožnika, da je v obravnavani nezgodi utrpel izgubo vida na desnem očesu (popolna slepota). Smiselno zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi kršitve razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), pa tako ni podana.

10Pritožbene navedbe tožene stranke, da iz medicinske dokumentacije izhaja (izvida otorinolaringologa iz leta 1999 in leta 2009), da je bil tožnikov nos ukrivljen že pred nesrečo, da je tožnik imel že pred nesrečo brazgotino in močno vdrto kost na desni obrvi, ki sta obe bili posledica stare poškodbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa tudi dejstvo, da tožnikov obraz že zaradi teh predhodnih poškodb, kot tudi starostnih sprememb, ni bil popoln, pa predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla nobenega razloga, zakaj teh dejstev ni mogla zatrjevati pravočasno že pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ne more upoštevati.

11Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, da je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v delu, ki se nanaša na odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

12Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami².

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti:

13Neutemeljene, materialno pravno zmotne, so pritožbene navedbe tožene stranke, da se lahko breme, ki ga predstavlja skrb za pravilno nego in zaščito v škodnem dogodku poškodovanega desnega očesa, upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ zaključiti, da to breme ne predstavlja niti (sedanjih in bodočih) telesnih bolečin, niti neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je zdravljenje že zaključeno, temveč omejitev tožnika v vsakdanjem življenju, ki vpliva na njegovo splošno življenjsko aktivnost in zaradi katere posledično tudi duševno trpi, zato jo je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Posledično pa so tako neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka sploh niso ostale trajne posledice, zaradi katerih bi bil upravičen do denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

14Dokazno podprte in pritožbeno neizpodbijane so namreč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožniku kljub rekonstrukciji ostala deloma odprta očesna reža, ki potrebuje sedaj in bo tudi v prihodnje potrebovala zaščito očesa, kar tožnika vsakodnevno obremenjuje, da je njegovo oko bolj občutljivo za spremembe temperature, prepih in vlažnost zraka, kar ga kot upokojenca ovira pri vsakodnevnih aktivnostih, jih pa ne preprečuje, da je trajna posledica škodnega dogodka zaradi prizadetosti očesnega živca slepota desnega očesa, vendar pa je huda prizadetost vida obstajala že prej zaradi poškodbe v otroštvu, da se njegov vid glede na predhodno prizadetost desnega očesa v funkcionalnem pogledu ni bistveno poslabšal, saj že pred škodnim dogodkom ni imel globinskega vida, imel je okrnjeno vidno polje na desni strani, zaznaval je le zamah roke pred očesom, da je čeprav je zaznavanje svetlobe po škodnem dogodku popolnoma odsotno, delež popolne odsotnosti vida glede na predhodno poškodbo le majhen, vid na levem očesu pa se zaradi škodnega dogodka ni mogel poslabšati, saj le-to ni bilo poškodovano, da manjša daljnovidnost, ki je bila pri tožniku izmerjena in začetne zameglitve leče sodijo v starostne spremembe vida, da 30% telesna okvara v izvidu okulista pred škodnim dogodkom pomeni praktično slepoto, da motnje voha niso posledica škodnega dogodka, da tožnika moti in boli pri nošenju očal izboklina v področju desne nosne kosti, ki je po vsej verjetnosti glavica vijaka, ta težavo pa bi se lahko odpravila z odstranitvijo vijaka, v nasprotnem primeru pa ta problem trajen, da motnje koncentracije in slab spomin niso posledica škodnega dogodka, prav tako pa niso posledica škodnega dogodka niti druge bolezni, za katere se je tožnik zdravil že pred škodnim dogodkom in je bil zaradi njih že ocenjevan na invalidski komisiji, t.j. sladkorna bolezen, protin, kronično črevesno vnetje, kronično vnetje prostate, številne sklepne spremembe, ploske noge, razjede dvanajsternika in želodca ter začetna ledvična odpoved.

15Upoštevaje vse zgoraj opisane posledice, težave in omejitve, ki jih zaradi poškodbe trpi tožnik in njegovo starost (73 let v času škodnega dogodka), ter upoštevaje, da poškodba ni zapustila drugih hujših in obsežnejših trajnih posledic, je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 23.100,00 EUR odmerilo, kot to pravilno izpostavlja tudi tožena stranka v pritožbi, občutno previsoko. Ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ, bi tako po oceni pritožbenega sodišča znašala pravična denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 13.500,00 EUR, za še nižjo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, za katero se zavzema tožena stranka, pa po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti:

16Dokazno podprte in s tem pravilne so tudi sicer pritožbeno neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožniku desna (zgornja) veka desnega očesa ne zapira in ostaja med vekama približno 2 milimetra, da je desna veka nekoliko krajša, kot na levi strani, kar je s postim očesom vidno, da to zoženo očesno režo desno, zaradi katere se slabo počuti, tožnik delno prikriva z nošenjem očal, kar sicer zaradi nizke dioptrije sicer ne bi bilo nujno potrebno, da so tožniku ostale tudi brazgotine, ki so sicer vidne iz razdalje, manj kot 1,5 metra, zmerna deformacija in izkrivljenost nosu pa je bolj opazna in vidna, pa tudi, da je imel tožnik približno dve leti po poškodbi bolj vidne in zato tudi bolj psihično obremenjujoče brazgotine.

17Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o vidnosti in opaznosti spremembe tožnikove zunanjosti, možnosti delnega prikrivanja le-te z nošenjem očal, je ob ugotovljeni intenziteti duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi in jih bo tudi v bodoče še trpel zaradi te spremembe zunanjosti, upoštevaje pri tem tudi njegovo starost (ob škodnem dogodku 73 let), po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi odškodnino iz tega naslova v znesku 5.000,00 EUR odmerilo previsoko, saj bi po oceni pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ, znašala pravična denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 3.000,00 EUR. Za še nižjo odškodnino, za katero se zavzema tožena stranka v pritožbi, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

18Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 40.000,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavljala nekaj več kot 37 povprečnih mesečnih neto plač v RS, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika, saj je tožnik ob vodilni poškodbi desnega očesa utrpel tudi še vrsto drugih poškodb, ki pa sicer niso zapustile trajnih posledic. Zadeve, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka (odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 562/2007 in II Ips 75/2007 ter odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 415/2007, ki je bila tudi revizijsko preizkušena pod opr. št. VIII Ips 58/2008), in v katerih je bila odškodnina oškodovancem odmerjena v razponu od 9 do 25 povprečnih mesečnih neto plač, so tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na vodilno poškodbo očesa še najbolj primerljive z obravnavano zadevo, s to razliko, da je tožnik utrpel še nekaj drugih poškodb in je iz tega razloga obseg njegove škode vendarle večji.

19Upoštevaje že plačani nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 40.000,00 EUR oz. v valoriziranem znesku na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 41.280,00 EUR, kar pritožbeno ni izpodbijano, je tako zaključiti, da je tožena stranka s plačilom nespornega zneska odškodnine, kot to pravilno izpostavlja tudi v pritožbi, že v celoti poravnala svojo odškodninsko obveznost iz naslova odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člena OZ) je tako potrebno tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrniti v celoti.

20Pritožbeno sodišče je zato glede višine prisojene odškodnine pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločitvi pod točko I./1. izreka tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2015 dalje do plačila.

Glede stroškovne odločitve:

21Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje in način izračuna uspeha pravdnih strank, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno ni bil izpodbijan, znaša nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje manj kot 1% (od skupaj zahtevanih 98.881,10 EUR je uspel zgolj s prisojenih 221,10 EUR za premoženjsko škodo), uspeh tožene stranke pa posledično skoraj 100%. Glede na to, da je tožnik uspel le z razmeroma majhnim delom svojega zahtevka oziroma tožena stranka ni uspela le z razmeroma majhnim delom svojih ugovorov, glede katerih pa tudi niso nastali prav nobeni posebni stroški, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je najbolj ustrezno, da v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP tožnik toženi stranki povrne vse njene po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov ni bila izpodbijana) na prvi stopnji v višini 1.481,26 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka na prvi stopnji, in sodbo sodišča prve stopnje v točki I./3. izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki, zvišalo na znesek 1.481,26 EUR.

22Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP tožnik povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne priznalo priglašene stroške za sodno takso za pritožbo v višini 459,00 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.