VSC Sklep Cp 429/2019

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 107838/2013 z dne 2. 7. 2013 v 1. in 3. odstavku vzdržalo v veljavi in je tožena stranka tako dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 179,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje in znesek 7.756,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2012 dalje ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 340,08 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper uvodoma navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka v pritožbi najprej na kratko povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato ponovi vsa nesporna dejstva, ki jih je ugotovilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje, v nadaljevanju pa vztraja pri svojih trditvah, da se s strani tožnika vtoževanega zneska (niti spornih računov) temu nikoli ni (niti ustno, niti pisno) zavezala plačati, da med njima takšen dogovor, da bo tožena stranka naročnik in plačnik storitev za celoten konglomerat povezanih družb N. d.d. (2. odstavek točke 19. obrazložitve) nikoli ni bil sklenjen. Čeprav je obstoj tovrstnega dogovora zaslišan kot stranka potrdil tožnik, pa je njegovemu obstoju nasprotovala tožena stranka in ga ni potrdil niti takratni zakoniti zastopnik družbe N d.d. S. D. Tožena stranka je prepričana, da takšnega dogovora ne dokazujejo niti elektronska sporočila, ki jih je tekom postopka predložil tožnik. Po njenem mnenju tako iz elektronskega sporočila z dne 30. 11. 2012 izhaja „le“ dogovor za plačilo storitev za zastopanje tožene stranke v postopku zoper družbo B. d.o.o., ne pa morebiti tudi zaveza za plačilo stroškov v zvezi z zastopanjem vseh družb povezanih z družbo N. d.d. Kaj takšnega pa po njeni oceni ne izhaja niti iz elektronskih sporočil z dne 26. 2. 2013. Iz e-sporočila tožnika (poslano ob 14.15 uri) tako celo izhaja, da je tožena stranka zavrnila izdane račune tožnika. Nadalje tožena stranka tudi še meni, da e-sporočila zakonitega zastopnika tožene stranke S. K. (poslanega ob 15.08 istega dne) nikakor ni moč šteti za „pripoznavo dolga“, saj je iz njega razbrati „le“, da je „ostajal dogovor tako glede DURS-a“, kakor „glede dogovora glede faktur z mojim očetom“ (torej očetom zakonitega zastopnika tožene stranke t.j. S. D.). Izpostavlja še, da je bilo tekom postopka nesporno ugotovljeno in kar potrjujejo tudi listine, ki se v tusodnem spisu nahajajo, da je bil v tistem obdobju K. S. zakoniti zastopnik tožene stranke, medtem ko je bil S. D. zakoniti zastopnik družbe N. d.d. To pa pomeni, da v kolikor se je tožnik dejansko dogovarjal z očetom zakonitega zastopnika tožene stranke, to pomeni, da takšen dogovor v nobenem primeru ni mogel zavezovati tožene stranke same, temveč so potekali dogovori med tožnikom in družbo N. d.d. Tožena stranka izpostavlja, da je obstoj (ustnega) dogovora, na podlagi katerega naj bi prevzela plačilo vseh stroškov/storitev za celoten konglomerat povezanih družb družbe N. d.d., zanikala argumentirano, po drugi strani pa tožnik ne zatrjuje, da je bil tovrstni dogovor sklenjen v pisni obliki. Četudi bi torej držalo, da je tožena stranka po računih št. 2012/282 in št. 2012/283 kaj plačala tožniku, pa to po mnenju tožene stranke še ne pomeni, da je na ta način prevzela obveznost plačila teh obveznosti, ali da je morebiti pristopila k dolgu oz. da je dolg/obveznost pripoznala. To še toliko bolj, ker ne drži, da bi naj bila tožena stranka v času izstavitve spornih računov povezana ali celo odvisna družba od družbe N. d.d. Kot je v 2. odstavku točke 2. pripravljalne vloge že navedla tožena stranka (in kar ni bilo prerekano) družba N. d.d. od dne 4. 4. 2011 ni bila več družbenik v toženi stranki. Sicer pa je tožena stranka iz previdnosti vtoževanim računom ugovarjala tudi po višini, kot nepreverljivim/nedoločljivim, saj je lahko v skladu s 1. odstavkom 11. člena Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) odvetnik (enako je sicer določeno tudi sedaj) zahteval plačilo nagrade in izdatkov le na podlagi specificiranega računa, v specifikaciji katerega je bilo treba navesti zneske posameznih nagrad in izdatkov, predujme, kratek opis dejstev na podlagi katerih so nastale nagrade, opis izdatkov, številko iz Tarife, če so bile uporabljene kot podlaga za odmero stroškov odvetniške tarife, porabljeni čas, če je bil sklenjen dogovor o plačilu o porabljenem času ter vrednost predmeta pri nagradah, ki se določajo po vrednosti predmeta. Ničesar od tega pa sporna računa ne vsebujeta in tožnik tudi tekom postopka ni podal nobene (kaj šele konkretne) specifikacije domnevno opravljenih storitev. Tožena stranka meni, da zgolj sklicevanje na posamezne sodne postopke in druge aktivnosti, ki naj bi jih v tistem obdobju opravil, pa standardu specifikacije računa in s tem ustrezne utemeljitve tožbenega zahtevka, ne zadosti, to pa pomeni, da je tožbeni zahtevek neizkazan. Meni še, da so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da specifikacije ni zahtevala, saj to ni bilo potrebno storiti, pa tudi sicer je račun zavrnila. V nadaljevanju svoje pritožbe tožena stranka še izpostavlja, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje tudi na predračune (predračun št. 2012/4, št. 2012/5 in št. 2012/6), saj le-ti niso izstavljeni na toženo stranko, temveč na družbe N d.d., NB. d.o.o. in NK. d.o.o. Če bi res obstajal dogovor, na podlagi katerega bi se tožena stranka zvezala k plačevanju vseh storitev za vse družbe v konglomeratu N. d.d., pa bi po njenem mnenju moral biti takšen predračun izstavljen nanjo, tako pa se tudi s temi listinami izkazuje, da so dogovori o plačilu pač potekali med tožnikom in drugimi pravnimi subjekti (vsekakor pa ne s toženo stranko). Tožena stranka nadalje ponovno izpostavlja še dejstvo, da je tožeča stranka dne 1. 2. 2013 izstavila račun št. 2013/21 za znesek 4.561,06 EUR na družbo N. d.d. Če bi res držalo, da je tožena stranka prevzela plačilo obveznosti v razmerju do tožeče stranke, bi bilo po mnenju tožene stranke najmanj nenavadno, da bi se nato za mesec januar 2013 račun spet izstavljal na družbo N. d.d. Je pa iz tega računa tudi razbrati, da je izstavljen na podlagi "ustnega dogovora z zakonitim zastopnikom", česar pa računa št. 2012/282 in 2012/283 ne vsebujeta in torej ne vsebujeta nobenega pravnega temelja (bodisi pogodbe, bodisi specifikacije po odvetniški tarifi) za njuno izdajo. Tožena stranka tako meni, da sporna računa že v osnovi ne zadostita zakonskim pogojem, če pa tožeča stranka trdi, da je do plačila računov bila upravičena, pa bi morala izkazati obstoj dogovora iz 3. odstavka 4. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT, , ob upoštevanju katerega se je odvetnik lahko dogovoril za plačilo pavšalnih zneskov. Po 1. odstavku 17. člena Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) je sicer odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi in bi torej med strankama glede plačila pavšalnega zneska moral obstajati dogovor. Vendar pa tožena stranka obstoj kakršnegakoli tovrstnega dogovora zanika. Tožena stranka izpostavlja, da je ves čas trdila, da tožeča stranka ves čas veljavnosti dogovora o opravljanju pravnih storitev z dne 23. 4. 2006 za njo ni izvajala nobenih storitev in sicer zato, ker za to ni bilo potrebe, ker tožena stranka ni bila vpletena v nobene sodne postopke, niti ni sodelovala v javnih razpisih, niti ni potrebovala pravnih aktov ali pogodb, kar izhaja tudi iz zaslišanja priče S. U., ki je izpovedala, da kolikor je njej znano, tožena stranka koncem leta 2012 ni imela nobenega zaposlenega (kar dejansko drži), kar posledično pomeni, da tožena stranka ni bila na noben način „pravno“ ogrožena zaradi prekinitve sodelovanja med tožečo stranko in družbo N. d.d. To pa pomeni, da ko je tožeča stranka toženi stranki izstavila računa za opravljanje odvetniških storitev, so bile v njiju v resnici zaračunane zgolj postavke za izvršene storitve za vse ostale družbe iz konglomerata N. d.d. (ne pa tudi za toženo stranko). Da to drži, po njenem mnenju smiselno izhaja iz same obrazložitve sodbe (1. odstavek 16. točke), kjer se kot nesporno ugotavlja, da so že predhodno k plačilu zapadlih obveznosti N. d.d. pristopile z njim povezane družbe, kot so R. d.o.o. in D. d.o.o. (vendar pa evidentno nikoli tožena stranka). Nadalje tudi iz elektronskih sporočil, ki jih citira izpodbijana sodba (2. odstavek točke 21), razvidno, da tožena stranka pri tožeči stranki ni naročala nobenih storitev in torej ne drži zapis, da bi naj „tožnik za toženca in vse družbe v skupini N. d.d. opravljal pravne storitve“. To pa po mnenju tožene stranke pomeni, da je šteti, da bi v tem primeru (če bi že res dogovor za izstavitev računa obstajala, pa ni) moral med tožečo stranko in toženo stranko obstajati pisni dogovor o višjem plačilu (t.j. plačilu višjih nagrad), saj višina (nagrada) storitev, ki jih je tožeča stranka dejansko opravila za toženo stranko, niti približno ni dosegala višine zaračunanih storitev (kot zapisano tožena stranka storitev tožeče stranke sploh ni potrebovala). Poleg tega so na računu št. 2012/283 zaračunane storitve za obdobje do 31. 12. 2012, čeprav je izstavljen na dan 14. 12. 2012. Po prej navedenih zakonskih določilih pa računa vnaprej ne bi bilo mogoče izstaviti, saj ga glede na dejstvo, da se posamezne aktivnosti sploh še ni so izvedle, ni bilo mogoče specificirati. Ker pa po zatrjevanjih tožene stranke niti ustnega, kaj šele pisnega dogovora o zaračunavanju pavšalnega zneska, ni bilo, bi tudi iz tega razloga bil vtoževani račun neutemeljen, saj ne bi imel zakonske podlage. Nadalje pa tožena stranka še izpostavlja, da izpodbijana sodba sploh ne zavzame stališča, da vseh njenih ugovorov v smeri, da pa so bile vse domnevne obveznost po spornih računih št. 2012-282 in št. 2012-283 tožeči stranki pravzaprav poravnave na drug način - z odstopi terjatev (iz naslova povračila pravdnih stroškov) do nasprotnih strank iz posameznih sodnih postopkov (gospodarskih sporov) kar vse je tožena stranka podrobno obrazložila in utemeljila v okviru točke 7. svoje 2. pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2015, v okviru točke 11 vloge z dne 19. 6. 2015 in pa v okviru tč. 12 vloge z dne 18. 9. 2015, kar vse je tožena stranka podkrepila s Pogodbami o odstopu terjatev sklenjenimi med tožnikom in družbo N. d.d., pri čemer je tožena stranka podala natančen obračun katere terjatve tožeče stranke (tudi po računih št. 2012-282 in 2012-283 in to ne glede na to, kdo bi bil njihov plačnik) bi se na ta način zapirale. Tožena stranka je pri tem pojasnjevala, da so se na ta način zmanjševale obveznosti družbe N. d.d. v razmerju do tožeče stranke in gre takšen njen ugovor seveda šteti, kot ugovor v smislu ugovora zoper samo terjatev tožeče stranke v predmetni zadevi. Ker se izpodbijana sodba do teh ugovorov sploh ne izjasni (sodba je zavrnila "samo" navedbe tožene stranke glede pobota najemnin – točka 25. obrazložitve), ji tožena stranka očita, da je v tem delu neobrazložena, vsled česar jo je nemogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. Tožena stranka še enkrat izpostavlja, da sporna računa ne izkazujeta obligacijskega razmerja med toženo stranko in tožečo stranko, temveč predstavljata le enostranski listini tožeče stranke. Če bi med strankama te zadeve resnično obstajal dogovor o tem, da se tožena stranka zavezuje poravna(va)ti obveznosti vseh družb, bi ta po mnenju tožene stranke moral obstajati pisno, pri čemer pa tožena stranka negira obstoj vsakršnega - tudi ustnega dogovora, za sama računa pa ob koncu svoje pritožbe tožena stranka še enkrat izpostavlja, da sta nespecificirana in ne izpolnjujeta zakonskih pogojev, da bi na njuni podlagi bilo sploh mogoče uveljavljati terjatev do naslovnika.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka od tožene stranke na podlagi sklenjene mandatne pogodbe zahtevala plačilo za opravljene odvetniške storitve za mesece oktober, november in december 2012 v višini dogovorjenih mesečnih pavšalnih zneskov za opravljene storitve.

7Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju te zadeve izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o mandatni pogodbi.

8Po izvedenem dokaznem postopku¹ je sodišče prve stopnje zaključilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je imela tožeča stranka (oziroma pred njo odvetnik R. P.) z družbo NG. d.d. sklenjeno Pogodbo o opravljanju pravnih storitev z dne 24. 3. 2006, v kateri je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka za družbo N. d.d. in družbe, ki so v njeni večinski lasti oz. je družba z njimi kapitalsko povezana, opravljal pravne storitve, da je tožena stranka predstavljala z družbo N. d.d. povezano družbo oz. družbo, ki je bila v njeni večinski lasti, da sta se družba N. d.d. in tožeča stranka dogovorili za plačilo za opravljene storitve v višini 3.130,00 EUR mesečno, brez DDV, da sta bila k tej pogodbi sklenjena še dva aneksa z dne 1. 4. 2007 in z dne 1. 1. 2009, s katerim je bilo dogovorjeno plačilo za opravljanje storitev v višini 4.700,00 EUR mesečno, brez DDV, da so se v letu 2011 oz. 2012 pričele med njima težave zaradi zamujanja plačil s strani družbe N. d.d., da so k plačilu zapadlih obveznosti podjetja N. d.d. pristopile tudi z njim povezane družbe, kot so R. d.o.o. in D. d.o.o., da je tožeča stranka zaradi nepravočasnega izpolnjevanja obveznosti z dopisom z dne 9. 10. 2012 od pogodbe odstopila, da je družba N. d.d. z dopisom z dne 24. 10. 2012 tožečo stranko prosila, da še mesec dni po prekinitvi pooblastilnega razmerja opravlja pravne storitve zanjo in njene hčerinske družbe v skladu z dogovorjenim pavšalom po razvezani Pogodbi o pravnem svetovanju z dne 24. 3. 2006, pa tudi, da je tožena stranka račun št. 2012/282 z dne 14. 12. 2012 poravnala v celoti, vendar z zamudo, račun št. 2012/283 z dne 14. 12. 2012 pa delno in tudi ta del z zamudo. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi še zaključilo, da je tožeča stranka kljub razvezani pogodbi za družbo N. d.d. in v izrecnem dogovoru z direktorjem N. d.d. D. S. in njegovim sinom K. S. kot direktorjem tožene stranke še nadalje poslovno sodelovala tako z družbo N. d.d. kot tudi s hčerinskimi družbami, pri tem pa je v skladu z dogovorom s poslovodstvom družbe N. d.d. in toženo stranko račune izstavljala toženi stranki. Zaključilo je, da je tako tožeča stranka izkazala obstoj obligacijskega razmerja med njo in toženo stranko, saj je izkazala obstoj mandatne pogodbe, za katero obličnost ni predpisana. Ugotovilo je, da je tožeča stranka račun št. 2012/282 z dne 14. 12. 2012 za znesek 4.366,45 EUR izdala za opravljanje pravnih storitev v mesecu oktobru 2012, ki ga je tožena stranka poravnala v celoti, vendar z zamudo, zato tožena stranka dolguje na podlagi tega računa tožeči stranki še zakonske zamudne obresti v skupni višini 92,04 EUR, račun št. 2012/283 z dne 14. 12. 2012 za znesek 11.422,08 EUR pa za opravljanje pravnih storitev za obdobje od 1. 11. 2012 do 31. 12. 2012, ki ga je tožena stranka poravnala delno in z zamudo, tako da po tem računu dolguje še znesek 7.756,66 EUR in zakonske zamudne obresti od zamude pri delnem plačilu.

9Zelo obsežne pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je kljub odpovedi sodelovanja po Pogodbi o opravljanju pravnih storitev in po aneksu št. 1 in aneksu št. 2, tožeča stranka za družbo N. d.d. in v izrecnem dogovoru z direktorjem N. d.d. D. S. in njegovim sinom K. S. kot direktorjem tožene stranke še nadalje poslovno sodelovala, da je za družbo N. d.d. in njene hčerinske družbe, kot tudi za toženca, še naprej opravljala pravne storitve, pri tem pa je v skladu z dogovorom s poslovodstvom družbe N. d.d. in toženo stranko račune izstavljala toženi stranki, tako, da izpostavlja določene izvedene listinske dokaze (npr. elektronska sporočila z dne 30. 11. 2012 in z dne 26. 2. 2013) oziroma dele teh listinskih dokazov in izpoved priče S. U., izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, da so že predhodno k plačilu zapadlih obveznosti N. d.d. pristopile tudi z njim povezane družbe R. d.o.o. in D. d.o.o., nikoli pa tožena stranka, podaja svoje dejanske zaključke, ki naj bi jih izvedeni dokazi potrjevali oziroma podaja svojo razlago vsebine in namena teh izvedenih dokazov, ter nasprotuje določenim izvedenim dokazom (izpovedi kot stranke zaslišanega tožnika), predstavljajo zgolj njene lastne dejanske zaključke, njeno videnje rezultata dokazovanja in dejansko izražajo njeno nestrinjanje s samo dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni podan. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka izpostavlja le tisto, kar je njej v korist, spregleda pa celoto. Očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo in dalo prednost dokazu z zaslišanjem tožnika kot stranke in da je zmotno ocenilo, da njegovo izpoved oziroma njegove trditve o obstoju takšnega ustnega dogovora potrjujejo tudi elektronska sporočila z dne 30. 11. 2012 in z dne 26. 2. 2013, so neutemeljeni, saj tožena stranka ob tem spregleda, da se o obstoju tega ustnega dogovora sodišče prve stopnje ni prepričalo zgolj na podlagi teh izvedenih dokazov, temveč tudi in predvsem na podlagi izpovedi zaslišanih prič A. K. in N. L., ki sta obe potrdili obstoj takšnega dogovora med pravdnima strankama in družbo N. d.d., pravilno pa je po oceni pritožbenega sodišča ocenilo tudi obe elektronski sporočili z dne 26. 2. 2013, v katerih je najprej tožeča stranka zakonitemu zastopniku tožene stranke pisala, da je tožena stranka dolžna plačati zapadle račune za opravljeno delo v njeni pisarni, zakoniti zastopnik tožene stranke pa ji je odgovoril, da mu je znana zadeva glede faktur z njegovim očetom, da so resnično imeli namen poravnati vse račune že prejšnji teden in da upa, da mu uspe vsaj delno zadevo poravnati še v tem tednu, ko je zaključilo, da tudi takšno elektronsko sporočilo nedvomno kaže na to, da je tako med tožečo stranko in poslovodstvom družbe N. d.d. kot tudi poslovodstvom družbe tožene stranke obstajal ustni dogovor o plačevanju storitev za opravljeno pravno svetovanje za toženo stranko in tudi za vse ostale družbe v skupini N. d.d. Tožena stranka sicer pravilno izpostavlja, da se elektronsko sporočilo z dne 30. 11. 2002 nanaša le na dogovor za plačilo storitev za zastopanje tožene stranke v postopku zoper družbo B. d.o.o., vendar pri tem spregleda, da svojega zaključka o obstoju ustnega dogovora glede opravljanja storitev in plačevanja računov sodišče prve stopnje na tem dokazu niti ni gradilo, takšnemu zaključku sodišča prve stopnje pa ta dokaz tudi ne nasprotuje. S svojimi pritožbenimi navedbami tako tožena stranka ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je temeljita, prepričljiva in življenjsko logična, temelji pa na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Na razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje se, kot pravilne, zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

10Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil dogovor o opravljanju in plačevanju pravnih storitev sklenjen v pisni obliki, tega pa tudi tožeča stranka ni nikoli trdila, zato so pravno nepomembne vse pritožbene navedbe tožene stranke o neobstoju takšnega pisnega dogovora.

11Glede na dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama (in družbo N. d.d.) sklenjen ustni dogovor o plačevanju računov za pravno svetovanje, in da je le-ta tudi podlaga za izstavljanje računov toženi stranki, so pravno nepomembne tudi vse pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih izpostavlja, da s plačili določenih računov ni prevzela obveznosti plačila teh obveznosti, oziroma da na takšen način ni pristopila k dolgu oz. dolg s tem pripoznala.

12Iz istega razloga so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih izpostavlja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v času izstavitve spornih računov povezana ali celo odvisna družba od družbe N. d.d. in da ta družba že od dne 4. 4. 2011 ni bila več družbenik tožene stranke. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega, da naj bi bila tudi v času izstavitve vtoževanih računov družba N. d.d. družbenik tožene stranke niti ni ugotovilo, dejstvo, da družba N. d.d. ni bila več družbenik tožene stranke, pa je bilo tudi sicer med pravdnima strankama nesporno, saj je to dejstvo v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2015 tudi izrecno priznala, kar pa še ne pomeni, da ni bila tožena stranka še vedno z družbo N. d.d. povezana družba. Kot izhaja iz izpiska iz sodnega registra za toženo stranko, je bila njena družbenica družba NI. d.d., zato je zaključek sodišča prve stopnje, ki sicer za odločitev v tej zadevi niti ni pravno pomemben, da je bila tožena stranka z družbo N. d.d. povezana družba, povsem pravilen.

13Ker je sodišče prve stopnje dokazno podprto zaključilo, da je tožeča stranka v skladu z dogovorom med pravdnima strankama in družbo N. d.d. kljub odstopu od Pogodbe o pravnem svetovanju, še vedno opravljala pravno svetovanje za družbo N. d.d. in z njo povezane družbe v skladu s to pogodbo, in je zato v skladu s to Pogodbo o pravnem svetovanju tudi zaračunala svoje storitve oziroma toženi stranki izstavila tudi vtoževana računa za opravljene storitve št. 2012/282 in 2012/283, v višini dogovorjenega mesečnega pavšala v višini 4.700,00 EUR mesečno, zaračunala pa ji je še potne stroške, prav tako pa je tudi še zaključilo, kar pa pritožba niti ne izpodbija, da je tožena stranka vtoževani račun št. 2012/282 poravnala v celoti, vendar z zamudo, vtoževani račun št. 2012/283 pa delno in sicer dne 13. 3. 2013 v višini 3.366,45 EUR, dne 17. 5. 2013 pa še v višini 1.000,00 EUR, so pravno nepomembne tudi vse pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih vztraja pri svojih ugovorih, da so bili izstavljeni računi nepreverljivi/nedoločljivi, ker bi lahko tožeča stranka zahtevala plačilo nagrade in izdatkov le na podlagi specificiranega računa. Glede na to, da je bila po Pogodbi o pravnem svetovanju dogovorjena nagrada za opravljene odvetniške storitve tožeče stranke v pavšalnem znesku in plačilo ostalih stroškov, sta bila oba vtoževana računa, dovolj specificirana in ni bilo prav nobene potrebe, da bi tožeča stranka še bolj natančno specificirala vse opravljene storitve, saj višina izstavljenih računov ni bila odvisna niti od obsega niti od vrste opravljenih storitev. S trditvami o dogovorjenem pavšalu kot plačilu za opravljene storitve in njegovi višini ter s trditvami o dogovorjenem povračilu prevoznih stroškov in njihovi višini v obdobju, iz katerega izvirajo vtoževani računi, je tožeča stranka povsem zadostila svojemu trditvenemu bremenu, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožbeni zahtevek po višini neizkazan oziroma da je bila tožba glede višine tožbenega zahtevka nesklepčna.

14Ker predračuni ne predstavljajo podlage tožbenega zahtevka, so pravno nepomembne tudi vse pritožbene navedbe tožene stranke, da predračuni niso bili izstavljeni na njeno ime.

15Pravno nepomembne so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka dne 1. 2. 2013 izstavila račun št. 2013/21 za znesek 4.561,06 EUR na družbo N. d.d., saj gre za račun za mesec januar 2013, torej za drugo obdobje in ne za vtoževano obdobje. Poleg tega pa je tožeča stranka tudi pojasnila, zakaj je prišlo do izstavitve tega računa na družbo N. d.d. in ne na toženo stranko, t.j. zato da so kompenzirali najemnino in plačila, ki so jih prejeli na podlagi cesij v izterjavo².

16Pritožbene navedbe tožene stranke, da so na računu št. 2012/283 zaračunane storitve za obdobje do 31. 12. 2012, čeprav je sestavljen na dan 14. 12. 2012, pa predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla nobenega razloga, zakaj teh dejstev ni mogla pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati in se do njih tudi ne bo posebej opredeljevalo.

17Pritrditi pa je toženi stranki, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njenih ugovorov, da so bile vse obveznosti tožene stranke po spornih računih št. 2012/282 in 2012/283 tožeči stranki poravnane na drug način in sicer z odstopi terjatev (iz naslova povračila pravdnih stroškov) do nasprotnih strank iz posameznih sodnih postopkov (gospodarskih sporov), kar vse je tožena stranka podrobno in konkretizirano obrazložila in utemeljila v okviru točke 7. svoje druge pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2015, pa tudi v okviru točke 11. vloge z dne 19. 6. 2015 in točke 12. vloge z dne 18. 9.2015, za vse te navedbe pa tudi predložila ustrezne dokaze in sicer pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene med tožečo stranko in družbo N. d.d., pri tem pa je podala tudi natančen obračun, katere terjatve tožeče stranke (tudi po vtoževanih računih) bi se na ta način zapirale. Ker se sodišče prve stopnje do teh trditev tožene stranke, ki jih ni mogoče označiti za pravno nepomembne, ni opredelilo, izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi kršilo njeno pravico do izjave, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

18Kršitvi, s katerima je obremenjena izpodbijana sodba, sta takšne narave, da sta v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP terjali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ju pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče se namreč ne more kot prvo opredeliti do navedb pravdnih strank, prav tako pa tudi ne more kot prvo navesti razlogov o odločilnih dejstvih, predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje in namesto njega navesti manjkajoče razloge glede odločilnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zagrešene kršitve določb postopka sploh ni navedlo. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, ne pa da jih samo nadomešča ali dopolnjuje. Na takšen način bo v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki ima v tem konkretnem primeru prav gotovo prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Če bi se pritožbeno sodišče kot prvo sodišče opredeljevalo do pravno odločilnih navedb strank postopka in kot prvo navajalo razloge o odločilnih dejstvih, še zlasti v primeru, ko gre za pomemben sklop dejstev in pravno relevantnih ugovorov tožene stranke, bi s tem prišlo do rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje niti ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena ZPP), saj se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse izvedene dokaze, kar pa bi bilo glede na senatno sojenje na pritožbeni stopnji tudi povsem neekonomično.

19V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje, kot je bilo predhodno že obrazloženo, opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, tudi do navedb tožene stranke, da so bile vse obveznosti tožene stranke po spornih računih št. 2012/282 in 2012/283 tožeči stranki poravnane na drug način in sicer z odstopi terjatev (iz naslova povračila pravdnih stroškov) do nasprotnih strank iz posameznih sodnih postopkov (gospodarskih sporov) in tudi glede teh ugovorov tožene stranke navesti jasne dejanske in pravne zaključke ter razloge zanje, po potrebi pa zaradi ugotavljanja tistih dejstev, ki jih doslej še ni ugotavljalo, ker se ni opredelilo do vseh navedb pravdnih strank, dopolniti že izvedeni dokazni postopek, nato pa ponovno odločiti v tej zadevi.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/3 ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (člen 87/3 ZPP).

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe)
² O tem je izpovedovala tudi priča A. K.