VSL Sklep V Kp 27107/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zahteva zagovornika osumljenega A. A. in zagovornika osumljene B. B. za izločitev dokazov z dne 20. 8. 2019 zavrne kot neutemeljena.

2Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zagovornik osumljenega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter "izpodbijani sklep razveljavi in ugodi zahtevi za izločitev dokazov."

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa senat drugostopenjskega sodišča ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se zahteva za izločitev dokazov zavrne kot neutemeljena, pravilna in zakonita.

5Težišče pritožbe predstavlja ocena, da je odredba za hišno preiskavo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. PR Hp 15/2008-2401, z dne 26. 4. 2018, nezakonita, ker ni v zadostni meri obrazložena; vzporedno pa pritožnik zatrjuje, da je policija, kljub odsotnosti odredbe za hišno preiskavo, ki bi bila izdana zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku člena 186 KZ-1, preiskavo izvedla v smeri iskanja sledov tega kaznivega dejanja in predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek.

6Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila predmetna odredba o hišni preiskavi s strani pristojnega sodišča izdana zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bil storjen prekršek po prvem odstavku člena 33 Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPPPD), pri čemer se je izdajatelj odredbe utemeljeno uprl na določbo 7. alineje 67. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZP-1), ki določa, da se za odrejanje hišne preiskave v primeru utemeljenih razlogov za sum, da je bil storjen prekršek, uporablja smiselno določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o hišni preiskavi. Dodaja pa, da je pritožnikova ugotovitev o nezadostni obrazloženosti predmetne odredbe zmotna.

7Zagovornik v pritožbi protispisno zaključuje, da odredba o hišni preiskavi le povzema vsebino predloga policije za izdajo odredbe za hišno preiskavo in da je izostala dokazna ocena sodišča glede obstoja predpisanega dokaznega standarda v zvezi s predmetnim prekrškom.

8Po vpogledu odredbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani res povzelo vsebino policijskega predloga, pri tem pa izpostavilo ugotovitve policistov s terena, ki se nanašajo na zaznavo intenzivnega vonja po konoplji tako s strani policije kot stanovalcev, ki naj bi o tem povedali policistom ob zbiranju obvestil, na večje število oseb, ki naj bi za kratek čas vstopale v konkretno stanovanje, na fizični opis stanovalcev tega stanovanja, zaznavo reševalnega vozila, ki naj bi prav iz predmetnega stanovanja odpeljalo osebo z znaki omamljenosti, na lastništvo predmetnega stanovanja, na lastništvo oz. uporabo vozil v zvezi z osebami, zoper katere je bila izdana odredba o hišni preiskavi, ter na zaznavo vonja po konoplji, ko se je policija odzvala na klic B. B. (prvi odstavek obrazložitve predmetne odredbe). Iz drugega odstavka obrazložitve grajane odredbe pa je razviden zapis, da po presoji sodišča v predlogu navedene okoliščine izkazujejo utemeljene razloge za sum, da so C. C., A. A. in Č. Č. storili prekršek po prvem odstavku 33. člena ZPPPD, klasifikacija konoplje rastline v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, zapis, da je podana verjetnost, da bodo pri osebnih in hišnih preiskavah ter preiskavah vozil najdeni predmeti, ki so pomembni za postopek o prekršku in jih je potrebno zaseči, zapis o sorazmernosti med odreditvijo preiskav ter težo prekrškov in oceno, da je odredba o hišni preiskavi izdana še pred začetkom postopka o prekršku iz razloga, da se iskani predmeti ne bi skrili, odtujili ali uničili. Neutemeljena je pritožbena kritika, da navedeni zapisi v odredbi za hišno preiskavo ne zadostujejo kriteriju obrazložene sodne odločbe.

9Pritožnik se v zvezi z oceno ustreznosti obrazložitve odredbe za hišno preiskavo sklicuje na ustrezno sodno prakso, to je tisto, ki terja takšno utemeljitev posega v ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja, da razumnega človeka prepriča v upravičenost posega. Utemeljeno zagovornik v pritožbi opozarja na nujnost sodne presoje pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo, to je na t. i. garantno funkcijo sodnika, in zagotovitev možnosti za učinkovito naknadno sodno kontrolo. Ne konkretizira pa, zakaj naj bi predmetna odredba, ki najprej povzame ugotovitve policije s terena, nato pa na podlagi teh ugotovitev oblikuje svojo oceno glede obstoja dokaznega standarda, tem kriterijem ne ustrezala.

10Sodišče je pri odločitvi, ali bo izdalo odredbo za hišno preiskavo ali ne, vezano na policijske ugotovitve s terena, saj samo na kraju ni prisotno; svoje zaključke in ocene o izpolnjenosti dokaznega standarda torej lahko sprejema le na podlagi neposrednih ali posrednih dejanskih zaznav tretjega (policije). Kaj naj bi torej zajemala po mnenju zagovornika izostala utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, ostaja pritožbenemu sodišču nejasno, saj pritožbene navedbe, da v odredbi ni "kritične in poglobljene presoje o obstoju pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo“, predstavljajo le dobesedne prepise sodnih odločb, sicer ključnih za metodologijo presoje obstoja predpisanega dokaznega standarda, v zvezi s katerimi pa pritožnik logičnih in jasnih povezav s konkretno zadevo ne najde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba za hišno preiskavo v tem delu razumno utemeljena, vsako zavzemanje za dodatno utemeljitev pa le težnja po nepotrebnem ponavljanju.

11Sodišče druge stopnje se s pritožnikom strinja, da je obrazložitev odredbe skopa v delu, ki se nanaša na verjetnost, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili sledovi prekrška in dokazi, pomembni za postopek o prekršku, vendar glede na vsebinsko jasnost očitanega prekrška tudi taka utemeljitev zadostuje. Upoštevaje, da je bila hišna preiskava uvedena pred uvedbo postopka o prekršku, izdajatelj odredbe pa je v zaključku obrazložitve tudi navedel, da je razlog v preprečitvi tega, da bi se iskani predmeti skrili, odtujili ali uničili, pa obrazložitev izdane odredbe tudi v tem delu ustreza kriteriju obrazložene sodne odločbe.

12Zmotno je stališče pritožnika, da iz odredbe za hišno preiskavo ni razvidna ocena o sorazmernosti med težo posega v ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja in težo prekrška, v zvezi s katerim se je poseg dovolil; treba pa je odredbo brati v celoti. Iz utemeljitve je tako jasno razvidna teža prekrška (posest prepovedane droge v nasprotju z določbami ZPPPD) ter stopnja posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja (obseg hišne preiskave). Logično je tako mogoče razbrati iz celote obrazložitve odredbe podlago za zaključek sodišča, da je poseg sorazmeren in zato upravičen.

13Na podlagi spisovnih podatkov je ugotoviti, da sta bila preiskovalni sodnik in tožilec obveščena s strani policije eno uro po začetku opravljanja hišne preiskave oziroma ob dejanskem začetku hišne preiskave, pri čemer naj bi preiskovalni sodnik podal usmeritev, da zadevo iz prekrška prekvalificirajo v kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 186 KZ-1 ter nadaljujejo s preiskavo (l. št. 30). Iz takega zapisa logično izhaja, da so v trenutku, ko so obveščali preiskovalnega sodnika in tožilca, policisti že zaznali predmete, ki bi lahko bili povezani s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku člena 186 KZ-1, to je večjo količino konoplje, PVC samozapiralnih vrečk, mlincev in ostalih pripomočkov v zvezi z drogo ter gotovine v manjših apoenih, saj sicer navedeno obvestilo ne bi bilo smiselno; pritožnik dejstev in okoliščin, ki bi tej ugotovitvi nasprotovala, ne navaja, iz zapisov v zapisniku pa tudi ni razvidno, da so bili navedeni predmeti in droga zakriti. Taka situacija pa ravno ustreza tej, ki jo določa 217. člen ZKP; policija je bila v skladu s to določbo dolžna takoj obvestiti državnega tožilca, predmete pa zaseči. Pritožbene navedbe, da je policija sama hišno preiskavo razširila v smeri očitanega kaznivega dejanja, tako da je že takoj na začetku procesnega dejanja usmerjeno iskala sledove in dokaze v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 186 KZ-1, in ne prekrškom, s podatki spisa niso podprte; nasprotno, razpoložljivo dokazno gradivo kaže, da so policisti ob opravljanju hišne preiskave, odrejene zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bil storjen prekršek po prvem odstavku člena 33 ZPPPD, naleteli na sledove, ki so kazali na utemeljene razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku člena 186 KZ-1.

14Neupravičeno se pritožnik v tem delu sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11861/2010, z dne 11. 7. 2012, saj dejanske okoliščine obeh zadev niso primerljive. V judicirani zadevi je bila prvotna izdana odredba za hišno preiskavo zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine avtomobila, policisti pa so že pred začetkom opravljanja predmetnega preiskovalnega dejanja razpolagali, na podlagi prostovoljne izjave osumljenca kaznivega dejanja velike tatvine, z informacijo, da bi lahko šlo tudi za izvršitev kaznivega dejanja ropa, torej povsem drugega kaznivega dejanja, s strani istega osumljenca v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah kot kaznivo dejanje velike tatvine. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi izkazovala oceno, da so policisti že pred pričetkom opravljanja hišne preiskave razpolagali z informacijo o določeni stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ne le prekršek, ter preiskovalno dejanje takoj usmerili v iskanje večjih količin droge ter pripomočkov za njeno prodajo oz. dokazov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je tudi, da se, za razliko od primera v citirani odločbi, vsebina prekrška po 33. členu ZPPPD po dejanskih okoliščinah prekriva s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 186 KZ-1.

15Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, senat sodišča druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovil kršitev, na katere je dolžan paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zagovornika osumljenega A. A. zavrnil kot neutemeljeno.