UPRS Sodba I U 467/2018-14

Tožbi se ugodi, 1., 2. in 4. točka izreka delne odločbe Upravne enote Ljubljana št. 351d-804/1993-416 z dne 9. 11. 2016 se odpravijo in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo del podržavljenega zemljišča parc. št. 927/6 k. o. ... (v času nacionalizacije 927/2 k. o. ...), ki po parcelacijskem elaboratu podjetja ..., d. o. o., št. 38-09 predstavlja odmerjeno parc. št. 927/12 v izmeri 1184 m2, vrnil v last upravičencu pok. A.A., v posest pa skrbnici za poseben primer (1. točka izreka), za zavezanko je določil tožnico (2. točka izreka), za skrbnico pa B.B. (3. točka izreka) ter navedel, da je pravnomočna odločba po predhodni vknjižbi sprememb v zemljiškem katastru podlaga za spremembe zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka), da bo o preostalem podržavljenem premoženju odločeno z novo odločbo (5. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana v ponovljenem postopku vračanja nepremičnine s parc. št. 927/2 travnik v izmeri 7689 m2, ki je danes parc. št. 927/6 v izmeri 7651 m2. S to odločbo pa je odločeno o tistem delu nepremičnine parc. št. 927/6, ki je po parcelacijskem elaboratu parc. št. 927/12 travnik v izmeri 1184 m2. Organ navaja še ostale novonastale dele parc. št. 927/6, in sicer so to parc. št. 927/10, 927/11, 927/13, 927/16 in 927/17 ter dodaja, da je bilo o parc. št. 927/10 igrišče v izmeri 5751 m2 in 927/11 igrišče v izmeri 367 m2 že pravnomočno odločeno, da se vrneta v obliki odškodnine v obveznicah SOD.

3Iz obrazložitve še izhaja, da je bila 6. 7. 2015 opravljena ustna obravnava z ogledom, na katerem je bilo ugotovljeno, da je parc. št. 927/12 v naravi nevzdrževana zaraščena travnata površina, ki leži med ograjo nogometnega igrišča, železnico in povezovalno cesto. Njeno vračilo je možno, ker je v občinski lasti in se nahaja izven objekta nogometnega igrišča (izven njegove ograje) in tudi ni v njegovi funkciji, ne predstavlja delov njegovega kompleksa v tem smislu, da bi njena vrnitev v naravi vplivala na njegovo uporabo. V funkciji igrišča sta parc. št. 927/10 in 927/11, o katerih je že bilo odločeno. Vrnitev obravnavanega zemljišča pa ne pomeni bistvene okrnitve izvajanja dejavnosti in prostorske kompleksnosti Nogometnega kluba ..., saj na zemljišču ni objektov ali naprav, ki služijo njegovi dejavnosti. Priče, katerih zaslišanje je predlagala tožnica, so neverodostojne in njihovo zaslišanje ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Enako velja za predložene fotografije, ki ne dokazujejo ničesar novega.

4Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je dokumentacijo dopolnil z iztisom stanja obravnavanega območja s spletnega portala Google Maps, o čimer je seznanil stranke in jih pozval k izjavi. Opisuje lego zemljišča in ugotavlja, da je del (pri železniški progi) poraščen z drevesi, del na meji s cesto pa s travo in posameznim grmičevjem. Tudi s fotografij z ogleda izhaja, da je zemljišče poraščeno s travo in na njem ni zaznati znakov, ki bi kazali, da gre za pomožno igrišče, prostor za gledalce, rezervne igralce, garderobe, ipd. Drugače ne izhaja niti s fotografij, ki jih je predložila tožnica. Dodaja, da ni zaznal, kje na parc. št. 927/12 se nahaja vstopni koridor, ki je uradni vhod igralcev na igralno površino. Meni, da obravnavano zemljišče ni nepogrešljivo za gledalce in igralce, zato ni v taki sopovezanosti z nogometnim igriščem oziroma njegovo igralno površino, da bi njegova vrnitev vplivala na namen izrabe prostora in ostalih nepremičnin na način, da bi bila njihova uporaba za nogometno dejavnost onemogočena, zato ne gre za oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Strinja se s sklepom prvostopenjskega organa, da izvedba dokaza z zaslišanjem prič C.C. in D.D. ni bila potrebna ter v tem pogledu dopolnjuje pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega organa s sklicevanjem na spisno gradivo in že izvedene dokaze, na podlagi česar sklepa, da izvedba tega dokaza ni nujna in potrebna, saj je dejansko stanje mogoče zanesljivo ugotoviti že na podlagi spisne dokumentacije.

5Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Sodišču predlaga, naj odpravi 1., 2. in 4. točko njenega izreka ter zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek. V tožbi vztraja, da je obravnavana nepremičnina del kompleksa, namenjenega športni dejavnosti, zato njena vrnitev iz razloga po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen v naravi ni možna, saj bi se s tem bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe navedenega športnega objekta, ki ga ne bi bilo več mogoče neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom. Trdi, da gre za sestavni del prostorske celote oziroma funkcionalni del objekta nogometnega igrišča, čeprav se neposredno ne uporablja za igranje nogometa. Sklicuje se na razlago navedene določbe ZDen v sodbah Vrhovnega sodišča X Ips 346/2009 in U 1737/94 ter komentar ZDen.

6Navaja, da sta upravna organa napačno ugotovila dejansko stanje, v posledici tega pa tudi zmotno uporabila materialno pravo. Z vlogo z dne 27. 6. 2016 je predložila 26 fotografij in izsek Glasila Četrtne skupnosti ... št. 31 iz maja 2016, prvostopenjski organ pa se do tega dokaza sploh ni argumentirano opredelil, temveč je le pavšalno ocenil, da ne dokazuje ničesar novega, kar pomeni kršitev kontradiktornost. Drugostopenjski organ je to kršitev poskušal odpraviti, pri tem pa je napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj bi moral za resnično stanje stvari opraviti ogled. Tožnica opisuje, kaj naj bi prikazovale posamezne fotografije. Prvostopenjskemu organu očita, da se ni ukvarjal z vprašanjem vstopnih koridorjev na igrišče, drugostopenjski organ pa je zgolj navedel, da ni zaznal, kje se nahaja vstopni koridor na obravnavani parceli. Opisuje lego vrat v žičnati ograji in pomen, ki ga imajo ta vrata in koridorji za nogometno igro. Navaja, da se igralci pred prireditvami ali treningom in drugi udeleženci tekme zadržujejo izven ograje, in sicer tudi na obravnavanem zemljišču, da gre za prostor, ki je nepogrešljiv za gledalce, da udeleženci na tem zemljišču parkirajo ter da gre za edino senčno površino tega nogometnega igrišča. Poudarja pomen gledalcev za nogometno igro ter trdi, da se ti ves čas nahajajo izven ograje, ki obdaja nogometno površino, saj je slednja v celoti namenjena nogometašem. Meni, da je očitno, da je prostor za udeležence tudi obravnavano zemljišče in da je v funkciji nogometnega igrišča, ki je del nogometnega kompleksa.

7Prvostopenjskemu organu še očita, da ni izvedel dokaza z zaslišanjem prič C.C. in D.D., čeprav je dokazni predlog substancirala, ter da je izvedbo dokaza zavrnil s pavšalno in samovoljno oceno, da sta predlagani priči neverodostojni in da njuni zaslišanji ne bi vplivali na odločitev. Drugostopenjski organ je to kršitev poskušal popraviti, pri tem pa je sam storil bistveno kršitev postopka, saj ni pojasnil, zakaj naj bi bili priči neverodostojni in nepomembni za drugačno odločitev v zadevi. Meni, da bi v primeru izvedbe tega dokaza v povezavi z ostalimi dokazi, organ prišel do drugačnega rezultata

8Sodišče je tožbo vročilo toženki in prizadetima strankama B.B. in E. d. d. (v nadaljevanju E.). B.B. in toženka na tožbo nista odgovorili, toženka pa je sodišču poslala upravne spise.

9E. v odgovoru na tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da je bilo v tej zadevi že večkrat odločeno, in sicer tudi v upravnem sporu. Meni, da je stanje v naravi pravilno ugotovljeno, odločitev pa pravilna. Med drugim navaja, da za oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ne zadošča, da se zemljišče nahaja neposredno ob igrišču. Podržavljena parcela 927/2 je nepravilne oblike, nogometno igrišče pa se nahaja tudi na parcelah v lasti drugih oseb. Na obravnavanem zemljišču ni spremih objektov, gledalci in spremljevalci igralcev pa tekme lahko spremljajo z zahodne in severozahodne strani igrišča.

10Tožba je utemeljena.

11Tožnica utemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, ki je drugostopenjski organ ni odpravil. Prvostopenjskemu organu namreč utemeljeno očita, da so bili njeni dokazni predlogi z zaslišanjem prič C.C. in D.D. ter vpogledom v več predloženih fotografij in lokalno glasilo na prvi stopnji nepravilno zavrnjeni, te pomanjkljivost pa tudi drugostopenjski upravni organ ni uspel odpraviti.

12Pravica do kontradiktornega postopka, katere kršitev uveljavlja tožnica, je v upravnem postopku zagotovljena z določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, ki se v denacionalizacijskih postopkih uporablja skladno z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po kateri je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. S tem je stranki zagotovljena pravica, da v postopku zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi navaja dejstva in v zvezi s tem predlaga dokaze. Tej pravici ustreza dolžnost organa, da se do strankinih navedb o pravno odločilnih dejstvih opredeli, s tem povezane dokaze, ki jih predlaga stranka, pa izvede.

13Navedeno torej pomeni, da je organ dolžan izvesti vse pravno relevantne dokaze in da izvedbo dokaza lahko zavrne le, če je predlagan dokaz nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, za odločitev ni pravno pomembno. Če gre za dokaz, ki se sicer nanaša na pravno pomembno dejstvo, njegovo izvedbo lahko zavrne tudi, če gre dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ali pa je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano. Zavrnitev se pri tem ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, v vsakem primeru pa mora biti obrazložena (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 189/2015).

14V obravnavani zadevi je sicer sporno, ali je za vrnitev obravnavane nepremičnine podana ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v zvezi s čimer je pomembno, ali je obravnavana nepremičnina del kompleksa športnega igrišča in bi zato njena vrnitev prejšnjemu lastniku lahko povzročila bistveno okrnitev prostorske celovitosti kompleksa oziroma namena izrabe prostora. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica uveljavlja, da je obravnavana nepremična v funkciji nogometnega igrišča, in sicer naj bi bila namenjena gledalcem, za dostop na igralno površino in za parkiranje, ter da je prav v zvezi s tem (kot izhaja tudi iz drugostopenjske odločbe) v postopku pred izdajo odločbe predlagala izvedbo navedenih dokazov.

15Tožnica ima prav, da je zavrnitev navedenih dokaznih predlogov nepravilna, saj je prvostopenjski organ le pavšalno navedel, da njihova izvedba ne bi vplivala na drugačno odločitev, drugostopenjski organ pa je izhajal iz predpostavke, da je njihova izvedba nepotrebna, ker zbrana spisna dokumentacija daje zadostno podlago za odločitev. V situaciji, kakršna je obravnavana, pa taka dokazna ocena ne pomeni drugega kot vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena. Dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantne okoliščine, je namreč, kot rečeno, mogoče kot nepotrebne zavrniti le, če se nanašajo na že dokazana dejstva. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Tožnica namreč z neizvedenimi dokazi dokazuje ravno nasprotna dejstva, od tistih, ki jih je, kot dokazana ugotovil upravni organ, in nanje oprl svojo odločitev, to je, da je obravnavana nepremičnina funkcionalno povezana z nogometnim igriščem in kot taka del zatrjevanega športnega kompleksa. V takšnih okoliščinah zato zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov kot nepotrebnih pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev strankine pravice do izjave. To pa je bistvena kršitev pravil postopka, ki vselej vpliva na odločitev (prim. 3. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

16Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral odpraviti ugotovljeno nezakonitost. Pri tem pa sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka ponovno, tako kot je to storilo že v sodbah I U 1583/2012 in I U 1960/2014, opozarja, da je obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen za konkretno zemljišče, ki je predmet vračanja, treba presojati z vidika celotnega zatrjevanega kompleksa, to je glede celotnega območja, za katerega se uveljavlja, da ga je glede na namen treba varovati.

17Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje je med strankami sicer sporno, vendar pa je bilo tožbi treba ugoditi že zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka, zaradi česar v tožbi predlagana dejstva in dokazi za sprejeto odločitev niso pomembni.