VSL Sodba II Cp 2151/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 1041/1, 1043/1, 1043/2 in 1039/0, vse k.o. ..., last tožeče stranke (tožnice), v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem, nakladalko, prikolico in priključki, po obstoječi poti v širini 2,85 metra, katere začetek predstavlja severni del parc. št. 1032/0, s stičiščem parcel s parc. št. 1037/2, ki se nadaljuje po sredini parc. št. 1037/2, vse do južnega vogala stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 105/2, kjer se razcepi na dva dela, ena vodi levo od vogala stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 105/2, po sredini parc. št. 1037/2, in delno v nadaljevanju v stičišču severnega dela parc. št. 1043/3 na parc. št. 1043/2, v celotni dolžini 100 metrov, in po drugem kraku poti v dolžini 50 metrov, ki vodi od vogala stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 105/2, naravnost po sredini parc. št. 1037/2, mimo južnega dela parc. št. 101 in 100 do parc. št. 1043/3, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1037/2, k. o. ... (II. točka izreka). V preostalem delu (glede širine služnostne poti, glede zahtevka na izstavitev z. k. listine in glede zahtevka na prepoved vznemirjanja služnostne pravice) je sodišče zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna v roku 15 dni tožnici plačati pravdne stroške v znesku 1.431,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, ki izpodbija II. in IV. točko izreka. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano odločbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno, da odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Glede II. točke izreka navaja, da so s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena dejstva, da gre v predmetni pravdi za pravdo z identičnim tožbenim zahtevkom in identično tožečo stranko, kot v pravdi, ki se je pravnomočno zaključila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 317/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3415/2015. Različna sta le toženca. Pravdni prednik toženca v predmetni zadevi je namreč med pravdo s pravnim poslom odtujil služeče zemljišče tožencu, ki je njegov singularni pravni naslednik. Toženec je za to pravdo vedel. Sodišče je pri odločanju uporabilo prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kot glavno posledico tega določila opredelilo naziranje, da sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno učinkuje tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo, tj. tožencu. Na tej podlagi je sodišče tožbenemu zahtevku na ugotovitev služnosti napačno ugodilo. Tožbeni zahtevek bi moralo zavreči, saj je odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno.

4Toženec navaja, da je najpomembnejša posledica 190. člena ZPP, da bo sodba, izdana med strankama prejšnje pravde, neposredno, torej z učinkom pravnomočnosti, učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Gre torej za razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti, pravnomočnost sodbe se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika prvotno tožene stranke. Nujna posledica pravnomočnega učinkovanja prejšnje sodbe zoper toženca je, da sodišče zoper njega ne dopusti nove tožbe. Sodišče, ki je zavzelo stališče o neposrednem učinkovanju prvotne sodbe zoper toženca, hkrati pa dopustilo novo tožbo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče bi moralo zaradi posledic razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti tožbeni zahtevek zavreči.

5Zgolj dejstvo, da se tožnica ni uspela vpisati v zemljiško knjigo, ne pomeni, da je predmetna tožba dopustna. Sodišče se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) v zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti glede vpisa na podlagi sodbe v prvi pravdi. Vrhovno sodišče je vpis v zemljiško knjigo zavrnilo iz formalnih razlogov, v vsebinsko presojo se ni spuščalo. Navedlo je le, da je odprava napak glede izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za pridobitev pravice pridržana za pravdni postopek z ustrezno tožbo. Vrhovno sodišče svojega (načelnega) stališča ni podrobneje razdelalo, v odločbi ni zavzelo stališča, da za konkretni zemljiškoknjižni vpis ne bi bili izpolnjeni materialnopravni pogoji, zato je sklicevanje sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča zmotno. Tožba v predmetni zadevi zaradi kršitve načela ne bis in idem ne predstavlja ustrezne tožbe. Z vidika predmetne zadeve je napačna odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Ne gre za vprašanje obstoja pravnega interesa tožnice, ampak vprašanje prepovedi sojenja o isti stvari. Sodišče je storilo kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6V posledici napačne odločitve o glavni stvari je nepravilen in v nasprotju s 154. členom ZPP tudi stroškovni izrek. Sodišče bi moralo tožnici naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov. Tudi če bi sodišče prve stopnje o glavni stvari odločilo pravilno, bi bil izrek o stroških kljub temu napačen. Sodišče je uspeh tožnice določilo kot 80 %, podlage za tako odločitev ni navedlo. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uspeh tožnice nikakor ni 80 %. Tožnica je prvotno postavila več zahtevkov, in sicer zahtevek na ugotovitev služnosti, za izstavitev z. k. listine in za prepoved posega v služnost. Dva izmed zahtevkov je v tekom postopka umaknila, tretjega je utesnila. Toženec se je z umikom strinjal, zahteval pa je povrnitev stroškov v tem delu. Po mnenju toženca bi bil ustrezen del stroškov 25 %.

7Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

8Pritožba ni utemeljena.

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica zoper J. Z. (pravno prednico toženca) in J. V. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine, v kateri je zatrjevala, da je priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje, ki poteka po nepremičninah v lasti navedenih dveh toženk, med drugim tudi po nepremičnini parc. št. 1037/2, k. o. ... Po razveljavitvi sodbe v navedenem postopku (prvotno V P 3374/2010) je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju 9. 9. 2015 izdalo sodbo III P 315/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3415/2015 z dne 22. 6. 2016, s katero je bila za potrebe gospodujočih zemljišč, last tožnice, ugotovljena služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem, nakladalko, prikolico in priljučki v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin tudi po nepremičnini parc. št. 1037/2 k. o. ... Tožnica za potrebe istih gospodujočih zemljišč zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice tudi v tej pravdi, kot je točno razvidno iz 5. alineje 8. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je J. Z. lastninsko pravico na sporni nepremičnini parc. št. 1037/2, k. o. ... med navedenim pravdnim postopkom z darilno in izročilno pogodbo prenesla na svojega sina, toženca v predmetnem pravdnem postopku. Ta je bil s tekom postopka in sporom o ugotovitvi obstoja služnostne pravice, ki se je raztezal tudi na nepremičnino parc. št. 1037/2, k. o. ..., ki je bila predmet darilne in izročilne pogodbe, seznanjen, s predlogom tožnice, da toženec vstopi v prej naveden pravdni postopek, se ni strinjal, enako tudi ne prej tožena stranka J. Z. Zemljiškoknjižni predlog tožnice za vpis služnostne pravice na podlagi prej navedene sodbe, vložen zoper toženca, je bil pravnomočno zavrnjen.

10Toženec pravilno navaja, da je šlo v predhodnem postopku za pravdo z (v pretežnem delu) identičnim tožbenim zahtevkom in identično tožečo stranko, toženec pa je singularni pravni naslednik tožene stranke v predhodni pravdni zadevi. Vendar pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba, izdana med strankama prejšnje pravde, torej z učinkom pravnomočnosti, (vedno) učinkuje tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Toženec zatrjuje, da gre tudi v predmetni zadevi za razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti, po katerih se pravnomočnost prve sodbe razteza tudi na singularnega pravnega naslednika prvotno tožene stranke, tj. toženca, vendar neutemeljeno. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožnice (pravilno tožbo) zavreči, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11Sodišče prve stopnje je res (pravilno) navedlo, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP). Navedlo je tudi, da je namen določila 190. člena ZPP v zavarovanju položaja tožeče stranke, saj je nujno preprečiti, da bi se tožena stranka obsodbi v pravdnem postopku izognila tako, da bi med pravdo odtujila stvar tretji osebi, saj okoliščina, da o neki stvari teče pravda, na veljavnost pravnih poslov glede te stvari ne vpliva. Glavna posledica 190. člena ZPP je tako v tem, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo, to je singularnemu pravnemu nasledniku tožene stranke. Gre za razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti. Pravnomočnost sodbe bi se tako morala raztezati tudi na singularnega pravnega naslednika ne le v primeru, če je do pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti sodbe, pač pa že tedaj, če je do tega prišlo po vročitvi tožbe toženi stranki. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, vendar 190. člen ZPP ne učinkuje vedno, kar je razvidno tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. V teoriji se tako zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, torej ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu Stvarnopravnega zakonika – SPZ) in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, namreč glede stvarnih pravic na nepremičninah velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, bo od osebe, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik, veljavno pridobil lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. V takem primeru, kot je torej tudi konkretni, (neposredna) razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti ne velja.

12Tudi vknjižba stvarne pravice, ugotovljene v pravnomočni sodbi (zoper odsvojitelja) v zemljiško knjigo v takem primeru ni mogoča. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovolitvi predlaganega vpisa ne more ugotavljati dobrovernosti pridobitelja med pravdo odtujene nepremičnine s pravnim poslom oziroma drugače, ne more odločati o slabovernosti pogodbenikov v času sklepanja pogodbe, kar se lahko ugotavlja le z oceno konkretnih dejanskih okoliščin, po potrebi ugotovljenih v kontradiktornem postopku,¹

13Sodišče prve stopnje je ob povedanem v tem pravdnem postopku pravilno dodatno ugotavljalo (ne)dobrovernost toženca in le-to tudi pravilno ugotovilo. Tožnica je namreč zatrjevala, da je bil toženec v času pridobitve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1037/2, k. o. ..., na katero se tudi nanaša sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, III P 317/2014 z dne 9. 9. 2015, v slabi veri. J. Z. je namreč lastninsko pravico na navedeni nepremičnini prenesla na toženca dan po njegovem zaslišanju v navedenem pravdnem postopku. Toženec navedb tožnice o slabi veri ni prerekal, in tudi ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi te navedbe izpodbijal.

14Sodišče prve stopnje je res v sodbi navedlo, da sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 317/2014 z dne 9. 9. 2015, izdana zoper pravno prednico toženca, učinkuje tudi zoper toženca, vendar to ne pomeni, da učinkuje neposredno, saj je sodišče ugotavljalo dobrovernost oziroma nedobrovernost toženca kot dodatni pogoj. Ne gre torej za neposredno razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti in so vse drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

15Razlaga toženca glede odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 326/2017 je zmotna. Vrhovno sodišče je navedlo, da je odprava napak glede izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za pridobitev pravice pridržana za pravdni postopek z ustrezno tožbo in tega ni podrobneje razdelalo. Ker se 190. člen ZPP pri pridobitvah stvarnih pravic na nepremičninah ne razteza avtomatično na pridobitelja stvari (nepremičnine) med pravdo, sta predmetna tožba in pravda dopustni in ob povedanem ne gre za sojenje o isti stvari. Glede na navedeno in upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ima tožnica pravni interes za vložitev te tožbe in uveljavljanje tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja služnostne pravice na nepremičnini parc. št. 1037/2, k. o. ... tudi neposredno zoper toženca, saj se predhodna sodba na toženca, ki je pridobil nepremičnino med pravdo, ne razteza avtomatično.

16Neutemeljeno je zatrjevanje toženca o napačni stroškovni odločitvi glede na napačno odločitev o glavni stvari. Odločitev o pravdnih stroških je tudi sicer pravilna. Tožnica je tekom postopka del zahtevka na ugotovitev služnostne pravice – glede širine služnostne poti ter zahtevek na izstavitev z. k. listine in na prepoved vznemirjanja služnostne pravice umaknila, s čemer se je toženec strinjal. Z umaknjenim delom zahtevka oz. zahtevkov niso nastali nobeni posebni stroški, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je celoten uspeh tožnice (upoštevaje delni umik tožbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v preostalem delu) ocenilo na 80 %, uspeh toženca pa na 20 %, pravilna. Pritožbene navedbe o napačni odločitvi in bistveni kršitvi določb postopka niso utemeljene.

17Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka. Tako ni podana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in na 155. členu ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnica, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben.

¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 326/2017.