VSL Sodba I Cp 2341/2019

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 121042/2017, z dne 18. 12. 2017, ostane v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi, in sicer za plačilo zneska 34,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 dalje do plačila in za plačilo zneska 30,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 dalje do plačila ter za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 1. 2018 dalje do plačila. Pod točko II. izreka je odločilo, da se citirani sklep okrajnega sodišča ostane razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 dalje do plačila razveljavi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 10,00 EUR, svoje stroške postopka pa trpi sama.

2Zoper to sodbo se iz pritožbenih razlogov v skladu s prvim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu s pritožbo tožene stranke spremeni in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku, v obeh primerih pa naloži plačilo stroškov tožeči stranki. Navaja, da je sodišče ravnalo pristransko in je navedbe in dokaze interpretiralo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kar ima za posledico absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo ravnati bolj previdno in natančno, upoštevajoč, da je nedvomno seznanjeno, da ima opravka s pravno nepodkovano (toženo) stranko. Prvostopenjskemu sodišču očita, da bi moralo toženo stranko poučiti o njenih pravicah v postopku v sporu majhne vrednosti, misleč na podajo omejenih pripravljalnih vlog in dokazov, saj tožena stranka sama ni vedela, da bi to morala storiti in kako bi to morala storiti. Skladno s prejšnjo navedbo pritožba očita, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do za toženo stranko koristnih navedb, ne glede na to, da so bile podane prepozno. Sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke z obrazložitvijo, da mu sporna dejstva niso znana, kar ni pravilno. Ne glede na to, da je prvostopenjsko sodišče obravnavalo vprašanje, ali je najemna pogodba veljavno sklenjena, je ostalo še vedno sporno vprašanje, ali so bili podani pogoji za odstop od navedene pogodbe že pred ugotovitvenim sklepom z dne 15. 11. 2016. Tožena stranka zatrjuje, da ni vedela za sklenjeno pogodbo, pri čemer dopušča možnost, da ji je bila pogodba podtaknjena v podpis, ker je dne, ko naj bi bila pogodba sklenjena, bila pod stresom oziroma v fazi žalovanja, kar terja zaključek, da je med strankama prišlo do nesporazuma oziroma, da pogodba ni nastala, saj je nična. V tem delu tožena stranka očita prvostopenjskemu sodišču, da svoje presoje o dejstvu, ali je najemna pogodba sploh sklenjena, ni oprlo na pravo materialno pravo in je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi v tem delu bi po navedbah tožene stranke sodišče moralo opozoriti toženo kot prava neuko stranko na predložitev ustreznih dokazil v smeri zatrjevanja svojih trditev, pa je ni. Po drugi strani so navedbe sodišča prve stopnje, da v kolikor je tožena stranka menila, da je pogodba veljavno sklenjena, bi morala doseči njeno razveljavitev, nepravilne, nesmiselne in hkrati predstavljajo kršitev pravdnega postopka. Tožena stranka vztraja pri svojih trditvah glede obveščanja o spremembi naslova, s katerimi poudarja, da nikoli ni posredovala spremembe naslova, saj ni vedela, da je sklenila kakršnokoli pogodbo, dodaja pa, da je dokazno breme za pošiljanje in vročanje računov ležalo na tožeči stranki. Pojasnjuje, da se je začasno odselila in da od 2012. leta ne živi na naslovu stalnega prebivališča M., česar v uradnih evidencah ni evidentirala. Dodaja tudi to, da je bila prepričana, da je stranka najemne pogodbe njen brat, ker ona nikoli ni želela biti najemnica, medtem, ko je to želel njen brat, ki je močno žaloval za pokojno materjo. Res je, da je pokop matere uredila sama in da nikoli nista z bratom skupaj odšla na Ž., vendar ne more sprejeti stališča sodišča, da bi morala z bratom pred letom 2018 priti na Ž. in urediti pogodbeno razmerje, saj taka interpretacija prvostopenjskega sodišča ni pravilna. Najemne pogodbe ne bi podpisala, če bi bila z njo pravočasno seznanjena, glede na to, da je že najemnica groba v N. Prav to, da je najemnica groba v N., je razlog, da tožena stranka ni skrbela za grob na Ž., kar je tožeči stranki že več let bilo znano. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo predvsem glede presoje o prekinitvi najemne pogodbe. Tožena stranka poudarja, da je avtomatsko prenehanje (in ne pravica do odstopa od pogodbe) zapisano v 34. členu Odloka o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju Odlok²), skladno s katerim je določeno, da najemna pogodba avtomatsko preneha takrat, ko računa za najemnino ni bilo moč izročiti najemniku groba in je preteklo eno leto od dneva zapadlosti računa. Tožeča stranka bi morala izstaviti račun za najemnino do 15. marca v tekočem letu in če najemnik ne plača najemnine niti v 15 dneh, lahko poda izvajalec le v roku 6 mesecev predlog za izvršbo na sodišče (33. člen Odloka), kar v konkretnem primeru pomeni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker sporna izvršba ni bila podana pravočasno. Navaja tudi, da bi moralo pogodbeno razmerje prenehati že leta 2010, ko je minilo leto dni od neplačila najemnine, kakor je zapisano v VII. členu najemne pogodbe. Tožena stranka meni, da so se nepravilnosti med postopkom dogajale tudi na naroku, ki je bil zvočno sneman, saj številnih navedb, podanih na naroku, ni zapisanih ne v zapisniku ne v zvočnem prepisu.

3Pritožba tožene stranke je bila vročeni tožeči stranki dne 14. 11. 2019, ki na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v zavrnilnem delu sodbe (II. točka izreka) prišlo do pisne pomote, ki se kaže v besedi „ostane“, kar pa bo prvostopenjsko sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom. Iz izreka sodbe je jasno razvidno, v katerem delu je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (gre za točki I in III izreka). Le v tem delu ima tožena stranka pravni interes za pritožbo, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo le v tem delu.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih zatrjuje pritožba. V postopku v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ni presojalo pritožbenih navedb, ki izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno s strani prvostopenjskega sodišča. Gre za ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki veljavno sklenili pogodbo o najemu grobnega prostora dne 28.1.2009, ki zaenkrat ni bila izpodbita (pri čemer ta ugotovitev zajema tudi ugotovitev o obstoju soglasja med strankama), da je tožeča stranka toženi stranki poslala račune in opomine, da je bil na toženkini strani razlog, če morebiti računov ni prejela, da toženka ni uspela dokazati, da ni bila seznanjena z dejstvom, da ima iz pogodbe še neporavnane obveznosti, da je toženka vedela za sklenjeno najemno pogodbo, da nobena od pravdnih strank ni odstopila od najemne pogodbe skladno s VII. členom pogodbe, da je najemna pogodba prenehala z ugotovitvenim sklepom z dne 15.11.2016 (letnica 2015 na ugotovitvenem sklepu je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zapisana očitno pomotoma), da je tožeča stranka toženki uspešno vročala račune na naslov M., kar je trdila tudi toženka sama, da tožeča stranka ni imela nobenega razloga za zaključek, da toženka računov ni prejela, da so ostali nedokazani razlogi, da so bili že prej podani pogoji za odstop od pogodbe. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ni bil izpolnjen pogoj iz 4. alineje 1. odstavka 34. člena Odloka, da ji računa ne bi bilo mogoče vročiti. Ker pogoji za prenehanje niso bili podani, toženka ne more biti uspešna niti s trditvami o avtomatičnem prenehanju najemne pogodbe že pred letom 2016.

7Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Napačno je stališče tožene stranke, da so v 34. členu Odloka določeni pogoji za avtomatično prenehanje pogodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeni pogoji ne narekujejo avtomatičnega prenehanja najemne pogodbe, temveč predstavljajo možnosti, zaradi katerih ob njihovem ustreznem uveljavljanju³ lahko pride do prenehanja pogodbe. Ne drži tudi trditev pritožbe, da se sodišče ni ukvarjalo s pravno presojo navedb toženke. Dejstvo pa je, da njenim navedbam ni sledilo. Tožnica je predložila podpisano najemno pogodbo, zato je bilo na toženki dokazno breme, da pogodbe ni sklenila in podpisala, kar pa ji ni uspelo dokazati.

8Navedbe tožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo s skrbnostjo, ki jo je dolžno izkazati do prava neuke stranke (v tem primeru tožene), ne držijo. Iz poziva toženi stranki, da naj v roku 8 dni vloži pripravljalno vlogo (vročeno toženi stranki na naslov G.), nato iz poziva toženi stranki, da odgovori na vlogo nasprotnika (vročeno na naslov M.) in nenazadnje iz vabila na pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo (poslan toženi stranki na naslov M. in njeni odvetnici), je nedvomno razvidno, da je bila tožena stranka v skladu z zakonskimi določili poučena o svojih pravicah v postopku v sporu majhne vrednosti, in sicer glede načina pravdanja in števila pripravljalnih vlog. Iz navedenih listin je razvidno, da mora tožena stranka (enako kot tožeča) navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje, v dveh pripravljalnih vlogah ter da se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v drugih vlogah, ne bodo upoštevala. Tožena stranka je bila prav tako poučena, da se zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njen ugovor zoper prepis zvočnega posnetka, lahko pritoži v roku 15 dni od prejema tega sklepa, česar ni storila. Prav tako že v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navedla, katere njene navedbe v zapisniku o glavni obravnavi ali prepisu zvočnega posnetka niso navedene. Prvostopenjskemu sodišču zato ni mogoče očitati, da je ravnalo pristransko ali da je neenako obravnavalo stranki v postopku in so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni nikoli predlagala izločitve razpravljajoče sodnice, zato so pritožbene navedbe v tej smeri prepozne (72. člen ZPP). Prav tako presega materialno procesno vodstvo napotovanje stranke na vložitev tožbenih zahtevkov (npr. na razveljavitev pogodbe), saj je sodišče dolžno le v okviru postavljenega zahtevka opozoriti na morebitno pomanjkljivo navajanje dejstev in dokazov, kar pa je v tem sporu storilo s pisnim pozivom stranki na predložitev vlog.

9Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, saj je skrbno ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. V sodbi prve stopnje tudi ni nasprotij, ki jih zatrjuje tožena stranka, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Toženka tudi ni pojasnila zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi z izpovedbo toženke, zato na takšno navedbo ni mogoče odgovoriti. Čeprav je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo v vse listinske dokaze, tudi tiste, ki so bili navedeni v tretji pripravljalni vlogi, je v razlogih sodbe jasno pojasnilo (točka 13 sodbe), katere trditve in dokaze je kot pravočasne upoštevalo. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni, katere navedbe iz te vloge naj bi sodišče upoštevalo na škodo tožene stranke in katerih naj ne bi upoštevalo. Dejstvo je, da ima vsaka stranka v sporu majhne vrednosti na voljo le dve vlogi in ne več. Tudi navedba sodišča, da v kolikor je toženka menila, da je pogodba veljavno sklenjena, bi morala doseči njeno razveljavitev, je podana zgolj kot rezervni razlog, pri čemer pa je iz obrazložitve sodišča jasno, da prepoznih navedb sicer ni upoštevalo. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni predlagala zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, prav tako ni navedla, o čem naj bi vedel izpovedati. Zato je njen predlog v pritožbi prepozen in s tem neupošteven. Toženka v pritožbi tudi ne pojasni, katera relevantna dejstva naj bi se dokazala z zaslišanjem upravnika pošte in poizvedbami na pošti. Oba dokazna predloga s strani toženke na prvi stopnji nista bila opredeljena tako, da bi bilo iz njiju moč razbrati, katera relevantna dejstva naj se z njuno izvedbo ugotovijo. Iz vlog tožene stranke tudi ni moč razbrati, da bi kdaj predlagala preveritev njenega podpisa na pogodbi in s katerim dokazom, enako velja za zaslišanje osebe, ki ji je dala pogodbo v podpis. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravila o dokaznem bremenu v zvezi z ugotovitvijo o vročanju računov in opominov, temveč je štelo, da je tožeča stranka svoje trditve dokazala, toženka pa nasprotnih ni. Ne drži tudi trditev toženke, da tožnica sploh ni trdila, da bi račune in opomine poslala toženki, saj je to storila v dopolnitvi tožbe pod točko V. Glede na to tudi ni moglo iti za priznano s strani toženke zatrjevano dejstvo po 214. členu ZPP, da toženka računov ni prejela. Dejstva glede drugih postopkov izvršbe zoper toženko v tem postopku niso relevantna, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb toženke v zvezi s tem ne bo opredeljevalo.

10Tožnica je trdila, da je pogodba prenehala v letu 2016, ker toženka groba ni urejala, zato so nerelevantne pritožbene navedbe o pravočasnosti uveljavljanja izvršbe, ki je vezano na razlog neplačila najemnine.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1.odst. 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Pritožbeno sodišče pripominja, da je novi veljavni Odlok, ki ga je tožena stranka predložila prvostopenjskemu sodišču, irelevanten za odločanje v tej pravdni zadevi, saj v času sklenitve ni veljal, dodatno se njegovi spremenjeni členi ne nanašajo na bistvo spora med strankama.
³ Tako je npr. navedeno, da pogodba preneha na podlagi volje najemnika, kar pomeni, da bi ta volja morala biti jasno, nedvoumno izražena, da bi učinkovala. V konkretnem primeru je tožeča stranka izkoristila neurejenost groba (dolžnost tožene stranke) kot možnost za prenehanje pogodbe (zapisano v 5. alineji 1. odst. 34. člena Odloka), ki ga je z Ugotovitvenim sklepom ustrezno uveljavila in na ta način pravilno dosegla prenehanje najemne pogodbe.