UPRS Sodba I U 1513/2019-10

Tožbi se ugodi, odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 660/2019 z dne 24. 7. 2019, Bpp 1126 z dne 24. 7. 2019, Bpp 1136 z dne 24. 7. 2019 in Bpp 663/2019 z dne 8. 8. 2019 se odpravijo in se zadeve vrnejo istemu organu v ponoven postopek.

1Tožnik s tožbo izpodbija odločbe, s katerimi mu je organ zavrnil prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v zvezi s sodnimi postopki zaradi vrnitve preveč plačanih plač (Bpp 1126/2019), vračila kupnine od prodaje zemljišča (Bpp 660/2019), izplačila za vozilo Nissan Juke (Bpp 1136/2019) in razdelitve skupnega premoženja, nepremičnine parc. št. 5204/2 k. o. ....

2Iz obrazložitve navedenih odločb izhaja, da so bile tožnikove prošnje zavrnjene zaradi neizpolnjenosti finančnega pogoja, saj je organ ugotovil, da vrednost tožnikovega premoženja presega mejni znesek 18.852,00 evrov. Organ med drugim navaja, da je A.A. tožnikova izvenzakonska partnerica in zato njegova družinska članica ter da tožnik živi v stanovanju partneričine mame, kjer ima prijavljeno začasno prebivališče. Ugotavlja, da je tožnik do ¼ solastnik nepremičnine parc. št. 5204/2 k. o. ..., ki je v naravi enostanovanjska hiša s površino 435,2 m2 na naslovu.... Iz podatkov o vrednosti nepremičnin GURS izhaja, da je njena tržna vrednost 457.586,03 evrov, vrednost tožnikovega solastniškega deleža pa 114.396,51 evrov. Organ meni, da na nepremičnini vknjižena zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice ne pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati, ter da ima tožnik možnost, da to premoženje na drugačen način pravno poslovno vnovči in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Tožnikove navedbe o postopkih v zvezi z nepremičnino (nepravdni postopek zaradi delitve solastnine, postopek zaradi izročitve ključa te nepremičnine ter zaradi plačila uporabnine) in o problematičnosti oseb, ki zasedajo nepremično, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih tožnik z njo ne bi mogel razpolagati. Tožnik tudi ni dokazal, da bi svoj lastniški delež poskušal prodati ali kako drugače (z zastavo ali obremenitev za potrebe kredita) pridobiti sredstva za odvetnika. Navaja še, da navedena nepremičnina, v kateri tožnik ne živi, ni izjema po 27. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), saj njena vrednost presega 50.000 evrov, zato se šteje za premoženje v postopku dodelitve BPP. Glede na navedeno je organ prošnjo zavrnil, ne da bi se spuščal v presojo tožnikovih dohodkov in njegovega drugega premoženja.

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Med drugim navaja, da je njegovo edino premoženje solastniški delež na navedeni nepremičnini, s katerim pa upravljajo in razpolagajo njegova bivša žena in njena starša. Prav za to, da bi to premoženje pridobil v last in upravljanje, je zaprosil za BPP.

4Trdi, da je organ zmotno ugotovil, da je A.A. njegova izvenzakonska partnerica in družinska članica ter da je njegova družinska članica tudi njena mati. Na naslovu stanovanja matere A.A., to je ..., ima zgolj prijavljen začasen naslov za bivanje zaradi sprejemanja poštnih pošiljk, ker na svoj stalni naslov, to je ..., pošte ne more sprejemati, saj mu bivša žena in B.B. tega ne dovolita.

5Uveljavlja, da je organ zmotno uporabil prvi odstavek 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javni sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) in 27. člen ZSVarPre. Kot njegovo premoženje bi smel šteti le solastniški delež do ¼ na stanovanjski hiši ..., pri tem pa bi moral upoštevati, da si s to nepremičnino začasno ne more zagotoviti preživetja zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati, ter da je ravno v zvezi s tem premoženjem začet postopek razdružitve nepremičnine, ki ne traja več kot 24 mesecev. Trdi, da je organu večkrat navedel in posredoval tožbe, s katerimi si prizadeva pridobiti svoje premoženje, med drugim, da zahteva izročitev ključa za vstop v nepremičnino, da zahteva razdelitev te nepremičnine (in sicer tako, da bi pridobil v izključno last prostor za bivanje) in plačilo uporabnine zaradi samovoljne uporabe njegovega solastniškega deleža. Če bi zahtevani znesek uporabnine prejel, prošenj za BPP ne bi več vlagal. Navaja še, da je od 28. 3. 2018 brezposeln in da mu to, kljub temu da je solastnik nepremičnine, onemogoča pridobitev kredita.

6Tožba je utemeljena.

7Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, saj je lastnik premoženja, ki se skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ZUPJS in ZSVarPre upošteva pri presoji njegovega materialnega položaja in katerega vrednost presega z ZBPP določen prag za dodelitev BPP.

8Med strankama ni sporno, da je tožnik do 1/4 solastnik nepremičnine s parc. št. 5204/2 k. o. ..., ki je v naravi enostanovanjska hiša na naslovu ..., da je vrednost njegovega solastniškega deleža 114.396,51 evrov ter da na tem naslovu dejansko ne živi.

9Glede na navedeno vrednost nepremičnine tožnik neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo 27. člena ZSVarPre z zatrjevanjem, da so pri njem podane okoliščine iz druge alineje osmega odstavka 27. člena ZSVarPre. Osmi odstavek tega člena ZSVarPre je namreč treba brati skupaj z njegovim sedmim odstavkom, ki določa, kdaj se določeno premoženje ne upošteva pri dodeljevanju denarne socialne pomoči. In sicer določa dva kumulativna pogoja, to je da vrednost nepremičnine ne sme presegati 50.000 evrov ter da je mogoče sklepati, da si prosilec s to nepremičnino oziroma s temi nepremičninami preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. V osmem odstavku 27. člena ZSVarPre so take okoliščine primeroma naštete. Ker pa vrednost tožnikovega solastniškega deleža na nepremičnini s parc. št. 5204/2 k. o. ... presega vrednost iz sedmega odstavka 27. člena ZSVarPre, organ na tej podlagi navedenega premoženja ni mogel izločiti iz presoje tožnikovega materialnega položaja.

10Organ je možnost neupoštevanja navedenega tožnikovega premoženja presojal tudi na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Po tej določbi se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

11Za presojo po navedeni določbi je torej pravno odločilno, ali prosilec (oziroma njegova družina) s premoženjem dejansko ne more razpolagati. Možnost dejanskega razpolaganja je pravni standard, ki ga mora organ zapolniti v vsaki zadevi posebej (prim. sodbo I U 1943/2018). Tega pa po presoji sodišča organ v obravnavani zadevi ni storil. Organ namreč ni vsebinsko ovrednotil okoliščin, ki jih je v postopku navajal tožnik in ki jih ponavlja v tožbi, na primer, da v navedeni nepremičnini živijo njegova bivša žena z njunima otrokoma, njeni starši in partner, da je tožniku onemogočen dejanski dostop do te nepremičnine, s tem pa njena uporaba in razpolaganje z njo, ter da si zato v sodnih postopkih prizadeva pridobiti prav to premoženje, med drugim s tožbami za izročitev ključa za vstop v nepremičnino, njeno razdelitev (da bi si pridobil prostor za bivanje) in plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe. Ugotovitev organa, da te tožnikove trditve ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih tožnik z nepremičnino ne bi mogel razpolagati, je namreč povsem neobrazložena, saj zanjo ne navede nobenih razlogov. Sodišče zato ne more preizkusiti presoje, ki jo je organ opravil glede tožnikovih trditev in dokazov, ki se nanašajo prav na dejansko možnost razpolaganja s premoženjem. Navedeno pomeni, da izpodbijanih odločb ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

12Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu občinskemu organu v ponoven postopek. Ker je bilo treba tožbi že zaradi navedenega razloga ugoditi, sodišče ni presojalo ostalih tožbenih ugovorov, ki za odločitev niso pomembni.

13Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.