VSL Sklep I Cpg 71/2020

I. Pritožba zoper sklep, s katerim je bil predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 26. 9. 2019 zavrnjen, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep, s katerim je bila zavržena pritožba tožene stranke z dne 26. 9. 2019, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in kot prepozno zavrglo pritožbo tožene stranke zoper sklep VII Pg 1170/2017 z dne 29. 7. 2019.

2Zoper navedena sklepa se je pritožila tožena stranka, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanih sklepov, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3Na pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je odgovorila tožeča stranka. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

Vrnitev v prejšnje stanje

5Iz določila 116. člena ZPP izhaja, da sodišče stranki dovoli vrnitev v prejšnje stanje takrat, kadar iz upravičenih razlogov, ki izvirajo iz njene sfere, zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje. Pravni standard upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo, vsebino predpostavke "upravičeni vzrok" pa ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej po pravilih o razlagi pravnih standardov.

6Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki.

7Po zaključku višjega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo odločilna dejstva in iz njih napravilo pravilne zaključke: dejstvo, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke službeno dlje časa odsoten (do 26. 9. 2019), posledično pa pritožbe ni mogel vložiti v pritožbenem roku, za odločitev ni relevantno. Tožena stranka je v postopku imela pooblaščenca (le-ta je sodišče o odpovedi pooblastila seznanil šele 4. 10. 2019), katerega pooblastilo ni bilo v ničemer omejeno, sklep, zoper katerega je tožena stranka zamudila rok za vložitev pritožbe, pa je bil pooblaščencu tožene stranke vročen pravilno. To pomeni, da bi tožena stranka sporno pritožbo lahko pravočasno vložila (po pooblaščencu; prim. VSRS sklep I Up 1230/2003). Ne drži pritožbena navedba, da bi bila taka pritožba „vsebinsko in dokazno prazna“, ker ji ne bi bilo predloženo potrdilo o plačilu sodne takse, saj potrdilo o plačani taksi ne vpliva na vsebino, še manj pa na pravočasnost pritožbe. Četudi se je tožena stranka po navedbah v pritožbi nahajala v odročnih predelih Afrike in ni mogla imeti normalne komunikacije s pooblaščencem, to na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva (prim. VSRS sklep I Up 120/2009, VSRS sklep II Ips 81/93, VSRS sklep II Ips 164/2004, VSRS sklep I Up 205/2015).

Pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe

8Sodišče prve stopnje je pritožbo tožene stranke, vloženo 26. 9. 2019, zavrglo z nosilnim razlogom, da je bila vložena po po poteku pritožbenega roka, ki se je iztekel 23. 9. 2019, torej prepozno. Tožena stranka nobenega (za odločitev bistvenega) dejstva ne izpodbija, pač pa navaja, da je sodno takso plačala pravočasno, zgolj zaradi „nekakšnega formalnega postopka“ pa ji sodišče ne bi smelo kratiti pravice do sodnega varstva.

9Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da roki niso sami sebi namen. Rok za vložitev pritožbe zoper sklep je 15 dni (2. odstavek 363. člena ZPP). Gre za zakonski, nepodaljšljiv rok. Posledica takega roka je prekluzivost. Prekluzivni so tisti roki, pri katerih procesnega dejanja po poteku roka ni mogoče več opraviti. Prekluzivni učinek zakonskega roka nastopi tudi v primeru, ko je stranka rok za opravo procesnega dejanja zamudila, pa je nato dejanje opravila. Plačilo sodne takse na vprašanje pravočasnosti vložitve pritožbe ne vpliva, kot to zmotno meni pritožnik, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Da bi tožena stranka pritožbo zoper sklep z dne 29.7.2019 vložila pravočasno, pritožnik ne zatrjuje, še manj dokazuje.

10Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

11Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).